Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Dunnery, Francis
Založba: Samozaložba
Izid: year
Ocena: 4/5
»Frankenstein Monster« je enajsti solo album v samostojni izvedbi Francisa Dunnerya, ki je večini ljubiteljev dobre glasbe sicer najbolj znan kot nekdanji kitarist in pevec britanskih artrockovskih odličnikov It Bites. Slednje je zapustil leta 1991 in od tedaj je, če se ne upošteva neuspešne vnovične združitve s starimi pajdaši, ostal zaprisežen samostojni karieri, čeprav v živo še vedno izvaja veliko It Bites klasik. Manj znano je to, da je leta 1996 le malo manjkalo pa bi postal pevec progresivnorockovskih prvakov Genesis, saj se je na pevski avdiciji uvrstil v sam ožji izbor, preden sta se Tony Banks in Mike Rutherford na koncu vendarle odločila za Raya Wilsona.
Francis je svoj najnovejši studijski dosežek posvetil svojemu pokojnemu bratu, prav tako odličnemu, a precej manj znanemu kitaristu, Barryu ‘Bazu’ Dunneryu, članu kultne doom metal/prog rock skupine Necromandus (njihov edini album »Orexis of Death« nekateri štejejo celo za ‘pozabljeno’ klasiko doom metala). Francis je menda nekoč svoji (prav tako pokojni) materi obljubil, da bosta skupaj z Bazom posnela vsaj en album na katerem bo moč slišati njuni električni kitari, vendar je starejšega brata, sicer zelo nadarjenega kitarista, ki se je vztrajno otepal vsakršne možnosti, da bi postal prepoznaven, prehitela prezgodnja smrt.
Materina želja se tako žal ni uresničila, vseeno pa se je Francis odločil, da bo poskušal narediti nekakšen ‘približek’ in ustvariti album na katerem se bo poslušalcu zdelo kot da oba brata Dunnery igrata skupaj in prispevata svoja različna kitarska pristopa. Francis je tako po dolgem času spet prijel za električno kitaro, potem ko je zadnja leta večinoma preživel na akustiki. Veselje do igranja električne kitara se je vnovič vrnilo, zato je Francis, ki je bil vedno pod močnim kitarskim vplivom legendarnega jazz/prog rock kitarista Allana Holdswortha, začel kovati nov studijski projekt z naslovom »Frankenstein Monster«. Na njem je na novo odigral večino skladb, katere je Baz na začetku sedemdesetih posnel kot član skupine Necromandus, ki bi morala svoj prvenec izdati že davnega leta 1973, vendar je izšel šele leta 1999, pa čeprav je bil njihov producent in mecen nihče drug kot legendarni Black Sabbath kitarist Tony Iommi.
Necromandus so bili v svojem kratkem veku obstoja pod zaznavnim vplivom Ozzy era Black Sabbath in so igrali nekakšno mešanico trdega rocka oziroma proto doom metala ter progresivnega rocka (poleg Black Sabbath so slišni tudi vplivi skupin kot so Uriah Heep, Deep Purple, Wishbone Ash, Led Zeppelin, Atomic Rooster in Black Widow), kar se na Francisovih na novo odigranih stvaritvah ves čas nazorno sliši. Dandanes Necromandus slovijo kot ena prvih metalskih skupin in so s svojim neizdanim albumom dosegli kultni status tudi pri tistih ljubiteljih progresivnega rocka, ki radi raziskujejo nekoliko bolj obskurne izvajalce.
Gospod Dunnery je na novo odigranih Necromandus kompozicijah z igranjem številnih udarnih in bluesovsko zasoljenih kitarskih fraz poskušal popolnoma posnemati kitarski stil svojega brata, kar se mu je dobro posrečilo, glede na to, da nikoli ni ravno slovel kot trdi rocker, ampak je bil po duši od nekdaj predvsem ljubitelj progresivnega rocka, kar dokazuje tudi njegovo nedavno sodelovanje z nekdanjim Genesis kitaristom Steveom Hackettom. Naslovi Necromandus stvaritev so drugačni kot na do zdaj slišanih verzijah in so po Francisovih besedah pravzaprav takšni, kakršne si je Bazov band originalno zamislil.
»Frankenstein Monster« je res kot nekakšna na silo združena in zakrpana pošast, saj poleg na novo odigranih Bazovih kompozicij, vsebuje tudi nekaj Francisovih novih, povsem originalnih skladateljskih dosežkov ter priredbo skupine prog rock/jazz fusion skupine Warm Dust (še najbolj znani so potem, da je bil njihov član Paul Carrack, še en nesojeni Genesis pevec) z naslovom »Blood of My Fathers«. Za snemanje albuma je Francis uporabil svoj spremljevalni band Sensational Francis Dunnery Electric Band, katerega sestavljajo Tony Beard, Jamie Bishop in Mike Kassedy. Naslovna stvaritev, Francisova nova kompozicija, ki na duhovit način pripoveduje o notranjih občutkih Frankeinsteinove pošasti, je ena redkih skladb na albumu, ki po atmosferi ter predvsem na račun romantičnega refrena spominja na stare dobre It Bites, čeprav je električna kitara v produkciji ves čas izrazito dominanta. Gospod Dunnery z inteligentnimi improvizacijami in melodičnimi pasažami že takoj na začetku demonstrira, da je še vedno izjemen kitarist.
»Don’t Look Down Frank«, kjer se lahko dobro sliši vpliv Black Sabbath, je po drugi strani čisti Necromandus arhivski relikt, kar pomeni, da je prepojen z retro 70-a zvokom in poln razdraženih kitarskih fraz. Francisov vokal, ki je idealen predvsem za art rock in pop, se presenetljivo dobro znajde sredi trdega rocka, medtem ko s polaganjem udarnih kitarskih variacij preseneča skorajda na slehernem koraku. »Leaving The Depot« je še en dinamični, kvalitetni trdi rocker s progresivnorockovskimi ritmičnimi elementi ter bluesovskimi kitarskimi finesami. Na melanholični baladi »I’ve Been Evil« je med drugim moč čutiti vpliv Wishbone Ash, kar je zaznavno predvsem na račun subtilnih, pastoralno zaznamovanih kitarskih aranžmajev.
»Limpet Man« zaznamujejo odebeljene bas linije in temperamentne kitarske fraze, sicer pa gre za popoln arhivski primerek iz zakladnice težkega rocka sedemdesetih. »Marijuana Make Those Eyes At Me For« je lep dokaz, da je bil Francisov brat mojster za snovanje duhovitih in za tiste čase inovativnih kitarskih fraz, kjer ni moč zgrešiti Iommijevega vpliva. »Wum Wop« je eden izmed udarnejših na novo odigranih Necromandus dosežkov, saj je v ospredju peklenska kitarska fraza, kakršne se je na podoben način lahko slišalo pri nekaterih starejših Black Sabbath in Atomic Rooster stvaritvah. »Big Fine Lad« je spet nekoliko bolj subtilno obarvan dosežek s sproščenimi, bluesovskimi kitarskimi frazami in ugodnimi vokalnimi harmonijami.
»Yam«, kot že nakaže njegov naslov, vsebuje veliko zanimivih inštrumentalnih trenutkov in nepričakovanih časovnih prehodov ter predstavlja posrečen most med Francisovim modernim artrockovskim pristopom in Bazovo ‘starošolsko’ dediščino. Z žgočimi kitarskimi frazami zabeljeni »Judy Green Rocket«, kjer je moč slišati tudi vpliv Deep Purple, je bil že v originalni izvedbi eden boljših Necromandus dosežkov, zato ni presenečenje, da gre za enega izmed najbolj zanimivih trenutkov na albumu. Izgubljena proto doom metal klasika »Christianity«, predvsem na račun mračnih kitarskih fraz, zveni kot skorajda čista kopija zgodnjih Black Sabbath in celo Dunnery s svojim pevskim pristopom to pot rahlo spominja na Ozzya. Družbenokritično, skorajda anarhistično besedilo bi prav tako lahko napisal Geezer Butler.
Že omenjena Warm Dust priredba, »Blood Of My Fathers«, predstavlja velik slogovni odklon, glede na večino kompozicij na »Frankeinstein Monster« saj gre za dosežek s področja jazz rock fusiona, ki po pristopu nekoliko spominja tudi na legendarne Blood, Sweat & Tears. Francis se tu izkaže tudi kot izvrsten jazz kitarist, se pravi, da se znajde v žanru, ki mu je slogovno precej bližje kot blues in trdi rock. »Ho Ho Your Sandwiches« je stvaritev, ki je zabeljena z duhovitimi kitarskimi improvizacijami in prepojena s skrivnostno, nekoliko temačno atmosfero, ki je zaznamovala glavnino Necromandus dosežkov. Album se zaključi z melanholično balado »Muti Colored Judy Green«. To je povsem originalen dosežek, če se izvzame njegov naslov, ki se nanaša na prej omenjeni Necromandus standard. Gospod Dunnery ga odigra v povsem samostojni izvedbi na akustični kitari in tudi prek besedila predstavlja izjemno lepo posvetilo pokojnemu bratu. Njegov vokal je še vedno ohranil tisto nezgrešljivo melanholično čuječnost, katero je posedoval v najboljših It Bites časih.
S »Frankenstein Monster«, izrazito kitarsko usmerjenim dosežkom, se je Francis Dunnery uspešno vrnil k svojim progresivnorockovskim koreninam in na zelo lep način počastil spomin na svojega pokojnega brata, katerega duh ves čas nekako bdi nad posameznimi kompozicijami. Ves čas je moč slišati, da je Francis ponovno odkril svojo dolgo zatajevano glasbeno ljubezen in da je med igranjem posameznih del neizmerno užival. Resda kot skladatelj tokrat ni ponudil skoraj nič novega, vendar za to potezo tiči nadvse plemenit razlog, pa še marsikdo bo na tak način odkril že davno pozabljen band iz sedemdesetih za katerega večina sploh ni vedela, da je kdaj obstajal.
Zasedba
Francis Dunnery – vokal, električna in akustična kitara
Jamie Bishop – bas kitara
Mike Cassedy – klaviature
Tony Beard – bobni
Produkcija
Francis Dunnery
Seznam skladb
1. Frankenstein Monster
2. Don’t Look Down Frank
3. Leaving the Depot
4. I’ve Been Evil
5. Limpet Man
6. Marijuana Make Those Eyes At Me For
7. Wum Wop
8. Big Fine Lad
9. Yam
10. Judy Green Rocket
11. Christianity
12. Blood Of My Fathers
13. Ho Ho Your Sandwiches
14. Multi Coloured Judy Green
