Morrissey
sreda, 15. 7. 2026, ob 21.00 uri
Ljubljana / Križanke / Slovenija
Kje je tisti oktober 2015, ko je Stephen Patrick Morrissey – naravnost povedano Morrissey-, obiskal prvič Slovenijo? Bila je Hala Tivoli in pisal se je 10. oktober (RockLine recenzija koncerta). Hitro frčijo leta. Tisti prekrasen Morrisseyev koncert namreč še kako živo odzvanja. Kot, da bi se zgodil včeraj!
Morrissey, britanski kantavtor irskih korenin, je v letošnjem letu izdal svoj 14. studijski album z naslovom “Make-Up Is A Lie” in odrinil na serijo evropskih koncertov! Eden izmed terminov ga je pripeljal znova torej tudi v naše kraje, točneje v ljubljanske Križanke. Lahko bi rekli idealno prizorišče za šove, ki okarakterizirajo tega medgeneracijsko čislanega glasbenika, ki je večkrat v karieri dvigoval prah s svojimi kontroverznimi stališči. A ne glede na to koliko zgodb, zgodbic in tračev spremlja Morrisseyevo kariero, gravitira vedno vsa stvar le na en skupni imenovalec. Vedno in povsod je isti. Na glasbo in ekspresijo skozi glasbeno umetnost. Le to zares šteje. In to je tista osnovna viza Morrisseya, ki ga drži vseskozi v fokusu najbolj priljubljenih atašejev indie rocka na svetovni ravni. Z močnim, tudi predirljivim osebno izpovednim dometom, za kar skrbi njegova poezija, ki lahko tudi pošteno strese. Način podajanja verzov in poezije, je, kar se Morrisseya tiče, edinstven, unikaten. Četudi delujejo skladbice lahkotno, včasih docela naivno, zložene skupaj, jih Morrisseyev dotik ponese na svojevrstno mesto izpovedne samoniklosti ter s tem edinstvenega šarma!
(K sreči) brez sleherne predskupine! Naravnost na oder. Ob 21.00 uri! Ljudje vstanejo s sedišč. Sedeti se ne da. Le kdo si je omislil vsa ta ‘trapasta’ sedišča? Po drugi strani pa? Hja, lažje smo dihali na prizorišču, pa še prizorišče je delovalo (na oko) bolj polno, če so nanj posejani stoli. “Dober večer!”, je nagovoril publiko z modrim tamburinom v desnici znameniti kantavtor in Križanke so oživele. Tudi tokrat je Morrisseya spremljal kvintet v članstvu dveh kitaristov – standardnega Jesse Tobiasa in od leta 2023 pridruženega Carmena Vandendberga iz zasedbe Bones UK (poba ni od muh – igral je celo kitaro na albumu Davea Stewarta “Ebony McQueen”). Na bobnih mu ostaja zvest Matt Walker, ki se je leta 2024 (po štirih letih) znova vrnil k Morrisseyu, tu sta še kolumbijski basist Juan Galeano iz zasedbe Diamante Electrico ter klaviaturistka Camila Grey (deluje v formaciji Rogues, igrala mdr. z Adamom Lambertom). Skratka, z izjemo dveh standardnih Morrisseyevih pajdašev (Tobias, Walker), konkretno prenovljena postava.
Na tej turneji je v sozvočju, tako s sporočilnostjo novega albuma, pa tudi svojih klasičnih del, Morrissey intenziviral razpoloženjski domet izvedenega materiala tako, da je poskrbel za sočne kulise s projekcijami odlomkov iz filmskih klasik, kjer smo se lahko srečali z mnogimi legendarnimi obrazi Hollywooda. Še preden je ustanovil The Smiths, je Morrissey kot novinar, pisal glasbene prispevke ter prispevke o filmu. Napisal je tudi nekaj knjig o filmu. Njegova ljubezen do filmske umetnosti ostaja večna. Skratka, uvod z Billy Budd iz njegovega petega albuma “Vauxhall And I” v tem oziru niti ne preseneča, saj gre za izpeljanko naslova filma “Whitnail And I” iz leta 1987. Škrlatno rdeča srajca, tipična pričeska (podedovana iz rocka billy časov in njegove James Dean obsesije) in seveda tisti značilen, na miljo prepoznaven žametast bariton, ki te v hipu kupi in priklene k sebi. Karizme za izvoz. Lahko bi jo z nožem rezal. Uvod je Morrissey odprl s tremi skladbami svojega diskografskega opusa, potem pa je bil čas za tisti znameniti rif skupine The Smiths, kjer ena od kitar tuli kot sirena in že smo pri How Soon Is Now?
Prve vrste dobesedno ‘nabite’ na ogrado. Čeprav je bil oder ločen z dodatno ogrado, je nekaj neomajnim ‘telovadcem’ iz prvih vrst uspelo med koncertom skočiti na oder in steči k Morrisseyu v objem. Glasbenika to niti malo ni zmotilo in je povsem rutinirano, v slogu uglajenega gospoda srednjih let, reagiral v teh situacijah. Tudi varnostniki so bili zelo pri stvari in normalni in mirno ter brez ihte pospremili z odra nazaj med publiko tistih nekaj prevretih glav. Je bil pa občutek fascinanten. Prekrasen. Prve vrste so obvladovale vse verze. In večina je bila to mladež. Dvajsetletniki plus minus. Morrissey se je med koncertom večkrat rokoval s publiko ter na tak način prve vrste še dodatno podžigal. Tu je bila tista The Smiths skladba iz četrtega albuma “Strangeways, Here We Come” A Rush And A Push And The Land Is Ours, kjer je ob Morrisseyu stopila v ospredje klaviaturistka Camila Gray in pokrila glavnino ozadja s klaviaturami.
Vokal Morrisseyu odlično služi, spremljevalna skupina je briljantno uigrana. Zvok fantastičen. Bas linije so prijemale perfektno, ritmična kinetika čvrsta in grabežljiva! Obe kitari sta posvojili tisti pravi ‘indie vibe’, ki je ponotranjil tudi obilje ‘jangle’ zvoka. Solaže minimalistične, a odigrane s filigransko prefinjenostjo. Kiksov ni bilo zaznati. Seveda pa so bile vse oči oprte v Morrisseya. Njegova karizma ostaja izjemna. Tudi v komentarjih je bil možakar med koncertom slikovit. Po naslovni skladbi novega albuma sledi še tisti The Smiths valcer I Know It’s Over, kjer se Morrissey vokalno iskri s svojo rahločutno pretanjenostjo. Komad je Morrissey po letu 2013, vrnil v lanskem letu torej ponovno v repertoar in ga zadržal v setlisti tudi v letošnjem. Za njim poči Morrissey s svojim največjim avtorskim hitom, kjer so prepevale malodane vse Križanke. Kaj ne bi? To je bila Everyday Is Like Sunday s hipnotično nalezljivim refrenom h kateremu se z lahkoto priključiš tudi sam. Tista bridko sladka melanholija, ‘potaknjen’ črni humor v vsej tej izpovedi, daje posebno draž dogodku, saj ustvarja svojevrstno (otoško) atmosfero. Morrissey je dejansko od glave do pete Irec z britanskim srcem! To je kronal pred koncem s še enim izmed njegovih uspešnejših singlov Irish Blood, English Heart. Po novem singlu The Monsters of Pig Alley se je oder odel v rdeče luči in gosto meglo iz katere je občasno zatavala le Morriseyeva silhueta, bend pa je teatralno sklenil koncert z Morrisseyevo Jack The Ripper.
Na oder se vrne bend seveda po obvezni dodatek! Morrissey preoblečen v majico z napisom Ljubljana, v roki pa drži šop strelicij, ki pa jih med izvedbo ni podelil publiki, pač pa razmetal po odru. Bil je tisti, nesojeni, pozabljeni hit. There Is a Light That Never Goes Out, ki je bil izdan šele na kompilaciji “The World Won’t Listen” (imeli smo jo hitro vsi doma, saj jo je Jugoton le eno leto zamujal z jugoslovansko verzijo – kompilacija je originalno izšla leta 1987). Bend je v času promocije albuma “The Queen Is Dead” dal prednost pri izbiri singlov komadu Bigmouth Strikes Again! Briljantno udarja There Is a Light That Never Goes Out tudi v letu 2026. Zimzeleno, neminljivo, magnetično. Komad, ki je še zadnjič in v veliko slovo združil gorečo publiko Križank v eno. Morrissey je z ekipo spravil publiko na zares visoke obrate. Nova generacija se je narinila spredaj, zreli strici in tete smo užival v ozadju, koncert pa je mineval s svetlobno hitrostjo. Koncert skladb lahkotnih, kratkih, a jedrnatih potez, ki mu kraljuje edinstvena vokalna pojava enkratnega Morrisseya. Ko je bend udaril zadnji ton, no celo malo prej, je Morrissey zdrvel z odra. Z njega je izginil kot kafra in jasno je bilo, da je to konec. Še prej je slekel majico s slikovitim napisom Ljubljana in jo vrgel med publiko. Saj res. Bobnar Matt Walker je za ta koncert opremil opno bas bobna s poslikavo slovenske zastave, Morrissey pa je osvojil tudi besedo hvala, ki jo je večkrat med koncertom tudi uporabil. Lepo. Upajmo, da na možakarja ne bomo spet čakali debelih enajst let, da nas obišče! V 68. letu starosti ohranja namreč še vedno odlično (vokalno, pa tudi fizično) formo!
p.s.: Po tiste ‘uboge’ strelicije (tak odrski ritual je Morrissey izvajal še v osemdesetih z The Smiths), pa je kasneje na oder skočil iz publike nek prevreti Italijanski fen. Vse je pobral preden sta ga zgrabila dva ‘varkota’ in pognala z odra, pri čemer je samo zajecljal: “I had to!” (‘moral sem’). No, strelicije so dosegle njegove družice s katerimi je pripotoval na koncert v Slovenijo. Še to. Tokrat koncert s kupom turistov, s katerimi je posejana Ljubljana vsako poletje in pa ogromno hrvaške in italijanske publike v Križankah!
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Morrissey – setlista:
1. Billy Budd
2. I Just Want to See the Boy Happy
3. First of the Gang to Die
4. How Soon Is Now?
5. Suedehead
6. Kerching Kerching
7. A Rush and a Push and the Land Is Ours
8. Zoom Zoom the Little Boy
9. Now My Heart Is Full
10. Alma Matters
11. Make-Up Is a Lie
12. I Know It’s Over
13. Everyday Is Like Sunday
14. Sure Enough, the Telephone Rings
15. Shoplifters of the World Unite
16. Notre-Dame
17. Irish Blood, English Heart
18. The Monsters of Pig Alley
19. Jack the Ripper
—dodatek—
20. There Is a Light That Never Goes Out
