Avtor: Aleš Podbrežnik
Kraj: Hala Tivoli / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 10.10.2015
Število obiskovalcev: 2500
Cena karte: 43,00€ (tribuna & parter) /49,00€ (fan pit) / 59,00€ (VIP)
Pa je prispel. V Ljubljano. Ne potrebuje gromoglasne predstavitve. Morrissey ali skrajšano »Moz«. Z 10. studijskim albumom v žepu. »World Peace Is None Of Your Business«. Deževen dan. Ura je devet zvečer. Mala dvorana Hale Tivoli. Oder postavljen »počez«, »po širokem«. To pa ni dober kazalec obiska. Ljudi mogoče 2500. Ikona alternativnega rocka z možgani, prvi mecen indie rocka, mnogi mu dajejo oznako kontroverznosti, kar je vselej komercialno plasirana poteza, ki sicer v primeru Morrisseya več kot zaželeno vžiga. No recimo raje, da gre za zelo enigmatičnega izvajalca, z močno sporočilno vsebino in vrednostjo.
Morrissey nastopa na odru zadnjih nekaj let v formaciji seksteta. Karizmatičnemu pevcu delajo tako na odru družbo preverjena glasbena imena. To sta kitarista Boz Boorer (z Morrisseyem sodeluje od leta 1991 dalje), Jesse Tobias (v ekipi od leta 2005 dalje), pa bobnar Matt Walker, klaviaturist Gustavo Manzur in novi basist Mando Lopez. Z izjemo Boorerja (in Morrisseya seveda), vsi z ameriškim potnim listom. Gre za ekipo vrhunskih glasbenikov in ekipo, na kateri je Morrissey čvrsto gradil zadnjih deset let, da se je med njim in glasbeniki razvila prava delavna kemija. To je tista ekipa na katero se lahko med vokalno predstavo vedno opre s polnim zaupanjem.
Polni dve uri intenzivne igre, v kateri so bila intenzivno vpeta čustva, zlasti in v prvi vrsti zavoljo podoživetega Morrisseya, ki se je enkrat več superiorno zlil s sporočilno močjo svoje poezije ter povratnih reakcij s strani publike. Le ta tokrat ni ustvarila občutka »evforije«. Ne glede na to, da je na koncert prispelo kar nekaj avtobusov iz tujine, so bili odzivi mirni. Manjšina »Mozerijancev« je sicer aktivno sodelovala z Morrisseyem in ekipo od verza do verza, a je bilo to premalo, da se ne bi znebili občutka vrste zadržanosti, ki ga je sevalo občinstvo. Oboževana figura neosvojljivega večnega samotarja Morrisseya, je že uvodoma teatralno dahnila 4x zaporedni »Živjo!« proti publiki, s čimer je hipoma razbila led. Tega večera je bil nekoliko manj zgovorni Moz, kot je šlo pričakovati, vseskozi deležen velike pozornosti s strani oboževalcev. Tako je iz publike prestregel nekaj pisemc, prav tako pa so v zaključku, ko sta se vrteli The Smiths skladbi What She Said in The Queen Is Dead skušali najbolj vneti zlesti na oder, kar pa sta gorili z napisom »reditelj« v kali in pravočasno zatirala. Groteskni razgledi, a žal ne tudi nepričakovani. Dejansko varnostnikov to pot nisi imel kam postaviti. Med odrom in publiko namreč ni bilo fotopita. Tako je bila odrska kulisa med koncertom žal nekoliko »iznakažena«. Dobrosrčni Moz se je tega večera velikodušno rokoval z oboževalci v prvih vrstah in se nekajkrat globoko priklonil ter zahvalil publiki za vso podporo.
Zvok žal ni bil optimalen. Le v skladbah mirnejše note, s poudarjenim organskim zvenom. To je v tistih skladbah torej, kjer je stopala v ospredje akustična kulisa. Tu je zvok dosegal stanje relativno blizu uravnovešene zvočne slike. Takoj, ko sta kitari zahrumeli, je zvok postajal razpršen (difuzen). Nemara tudi zavoljo dejstva, da je bila orientacija odra v prostoru drugačna, kot sicer. V mali dvorani Hale Tivoli je namreč mogoče doseči povsem spodoben zvok, kot je bil denimo pred leti na koncertu Chrisa Ree. V takšnih razmerah, ko so kitare prekrile zvočno sliko seveda ni bilo mogoče optimalno zaznati drugih instrumentov. Kratko so potegnila pihala, klaviature.
Set lista je poskrbela za vse. Z zmagovito otvoritvijo, ki je pripadla izvedbi »Viva Hate« skladbi Suedehead, obtežena sicer s promocijo novega albuma, je dostavila tudi manj izpostavljene točke njegove solo kariere (Ganglord iz albuma »Ringleader of the Tormentors »(2006), I’m Throwing My Arms Around Paris »Years of Refusal« (2009) ali/in The World Is Full Of Crashing Bores iz albuma »You Are The Quarry« (2004)). Ni pozabil na že omenjeno izvedbo The Smiths skladb. Dveh povsem v zaključku, tretja pa je med njimi odnesla prvo mesto! Pričakovana Meat is Murder z več kot ganljivo režiranim filmom najbolj okrutnih insertov povzetih iz največjih živalskih klavnic sveta. Na set listi se je znašla tudi odlična You Have Killed Me (»Ringleader of the Tormentors«, 2006), posvečena Pietru Paolu Pasoliniju. Skladba, ki je dodatno dražila javnost z vprašanjem kako močno in resnično je Morrisseyevo koketiranje s svetom gejevstva.
Bend je po pričakovanju ustvarjal tipsko »jangle« kuliso zvoka, ki skozi koncert žal ni bila optimizirana. Le ta ostaja logična vez oziroma nadaljevanje Morrisseyevega artizma po razpadu kultnih The Smiths. Med skladbo Speedway so glasbeniki zamenjali svoje pozicije. Ob zaključku mid-eighta se je oder teatralno zatemnil in se ob vstopu v zadnji refren znova razsvetlil. Tako si lahko takrat na odru opazoval Morrisseya s tamburinom sedečega na mestu klaviaturista Manzurja, ki je prevzel vajeti vodilnega vokalista, Boorer je sedel za bobne, Tobias in Lopez pa sta zamenjala kitaro in bas kitaro. Manzur je lahko deklica za vse. Med skladbo Istanbul, ki so jo pospremili arhivski posnetki (nepotrebne) brutalnosti policije, je vzel v roke eksotični vzhodnjaški instrument s katerim je pobrenkal (žal se ga ni slišalo), v zaključku skladbe The Bullfighter Dies je razgreval Tivoli s solo vložkom na flamenko kitari, v skladbi I’m Throwing My Arms Around Paris, pa je poprijel za harmoniko.
Koncert je v teatru dramatično valoval. Med razpoloženjsko mračno obtežene trenutke, polne šok terapije (Meat Is Murder, Istanbul), so glasbeniki vrinili milozovčne trenutke, ki so razbijali napetost, kot je šegava in odlična nova singlica Kiss Me A Lot, ali skoraj nadobvezna in potihoma pričakovana romantična zadušnica v skladbi Everyday is Like Sunday.
Dve uri velike izvedbene intenzitete. Temu ne gre oporekati. Koncert, ki te presune in predrami. Tako ali drugače. Bodisi da si oboževalec, ali »mimoidoči glasbeni firbec«. Morrissey ostaja edinstvena figura neodvisne, a popularne glasbene rock kulture. Vsebinsko čvrst in neoporečen. Perfektni provokator, poln sardoničnega humorja, srečanje z njim širi duha in notranje bogati. Tistih, ki so med skladbo Meat Is Murder pobegnili iz Hale Tivoli, Morrissey na koncertih v bodoče zagotovo ne bo pogrešal. Z izjemo ne ravno posrečenih zvočnih karakteristik in nizkega obiska, več kot odličen koncertni dogodek, ki ga je vredno izkusiti vsaj enkrat v življenju. Srajce, ki jo je strgal s sebe v obveznem dodatku, pa je bilo vseeno škoda.
Galerija slik
