Marilyn Manson v Zagrebu: med molitvami, polemikami in – ironično – vedno manj mediji (2026)
Marilyn Manson
četrtek, 16. 7. 2026
Zagreb / Arena Zagreb / Hrvaška
Če obstaja izvajalec, ki še pred prvim odigranim tonom poskrbi za naslovnice, je to brez dvoma Marilyn Manson. Njegov povratek na Hrvaško po več kot dvajsetih letih ni bil le koncert, temveč dogodek, ki je že tedne prej razdelil javnost. Nekateri so ga nestrpno pričakovali kot vrnitev ene največjih ikon industrial rocka, drugi pa so v njegovem nastopu videli skoraj apokaliptični dogodek.
Pred zagrebško Areno so obiskovalce pričakali molivci in posamezniki, ki so delili letake z vabilom, naj se ljudje raje obrnejo “k Bogu” kot pa odpravijo na “satanistični koncert”. Na letakih je pisalo “Molitvom i postom za duhovni preporod hrvatskog naroda”, ob vhodu pa so odmevale molitve za “izgubljene duše”. Policija je morala zaradi glasnega pridigarja celo posredovati.
Skratka – povsem običajen četrtkov večer pred rock koncertom.
Če bi človek sodil zgolj po dogajanju pred Areno, bi pričakoval najmanj ritualno žrtvovanje, odpiranje portalov v podzemlje in nekaj deset gorečih Biblij. Namesto tega je obiskovalce pričakala dobro razpoložena publika vseh generacij, od tistih, ki Mansona spremljajo že od devetdesetih let, do mlajših oboževalcev, ki so ga prvič doživeli v živo.
Ko se je iz zvočnikov zaslišala kultna “Bela Lugosi’s Dead” skupine Bauhaus in se je zavesa začela spuščati, je bilo jasno, da se vse polemike za nekaj časa selijo pred Areno. V notranjosti je ostala le glasba.
Manson ostaja Manson
Večer je odprla avstralsko-ameriška zasedba VOWWS, ki je s svojo temačno, minimalistično mešanico gotha, industriala in synth rocka ustvarila primerno vzdušje, čeprav je bila Arena takrat še precej prazna. To je žal stalnica koncertov pri nas – predskupine pogosto igrajo skoraj same sebi, medtem ko obiskovalci še vedno stojijo v vrstah za pivo ali iščejo svoje sedeže.
Ob natanko 21. uri je oder zavzel Marilyn Manson in koncert odprl s skladbo “Nod If You Understand”. Že prvi komadi so pokazali, da se je vrnil v precej boljši formi, kot bi marsikdo pričakoval.
Produkcija je bila presenetljivo minimalistična. Brez ogromnih LED zaslonov, brez pirotehnike, ki bi zasenčila glasbo, in brez odvečnih vizualnih trikov. V ospredju so bili močni svetlobni efekti, dim, silhuete članov benda in predvsem Mansonova odrska prezenca. Čeprav vizualno precej bolj umirjen kot v obdobju največje slave, mu karizme očitno še vedno ne primanjkuje.
Tudi vokalno je presenetil. Med globokimi, skoraj šepetajočimi deli in značilnimi visokimi kriki je zvenel precej bolje kot na številnih nastopih izpred desetih ali petnajstih let. Bend je deloval izjemno uigrano, zvok pa je bil skozi celoten koncert močan, čist in uravnotežen.
Setlista je ponudila lepo ravnotežje med novim materialom in klasikami. Sledile so “Disposable Teens”, “This Is the New Shit”, “Dried Up, Tied and Dead to the World”, “The Nobodies”, “mOBSCENE”, “The Dope Show”, “Sweet Dreams (Are Made of This)”, “Tourniquet”, vrhunec večera pa sta pričakovano predstavljali “The Beautiful People” in zaključna priredba “Personal Jesus” skupine Depeche Mode.
Publika je pela praktično vse refrene, Manson pa je večkrat glasno zakričal svoj že skoraj tradicionalni “Zagreb!” in dodal še nekaj iskrenih “I fucking love you Zagreb!”, kar je Arena vsakič nagradila z glasnim odzivom.
Eden bolj nepričakovanih trenutkov večera je prišel med skladbo “Great Big White World”, ko je Manson občinstvo pozval, naj prižge svetilke na mobilnih telefonih in Areno spremeni v zvezdnato nebo.
Priznamo – če bi nam nekdo pred dvajsetimi leti rekel, da bomo na koncertu človeka, ki ga nekateri še danes predstavljajo kot utelešenje Antikrista, z dvignjenimi telefoni ustvarjali romantično atmosfero, bi ga verjetno vprašali, katero znamko gob uporablja.
Koncert je trajal približno osemdeset minut. Lahko bi bil nekoliko daljši, vendar je občinstvo Areno zapustilo zadovoljno. Glasbeno gledano je Manson dokazal, da še vedno sodi med izvajalce, katerih največje uspešnice tudi po treh desetletjih brez težav dvignejo večtisočglavo množico.
Avtor: Denis Paradiž
Fotografije: Dora Šarić
Setlista:
1. Nod If You Understand
2. Disposable Teens
3. Angel With the Scabbed Wings
4. Great Big White World
5. This Is the New Shit
6. Dried Up, Tied and Dead to the World
7. Exit Wound
8. The Nobodies
9. Diary of a Dope Fiend
10. The Dope Show (z “I don’t like the drugs (but the drugs like me)” intro)
11. Sweet Dreams (Are Made of This) (Eurythmics cover)
12. mOBSCENE
13. (s)AINT
14. The Beautiful People
Encore:
15. Tourniquet
Encore 2:
16. Personal Jesus (Depeche Mode cover)
A obstaja tudi druga zgodba…
Žal pa je turneja One Assassination Under God pustila grenak priokus še na enem področju. Marilyn Manson se je namreč pridružil vse daljšemu seznamu izvajalcev, ki skoraj popolnoma ukinjajo fotografske in medijske akreditacije. Tudi v Zagrebu večina fotografov ni dobila dostopa do foto jarka, podobna praksa pa se je že prej pojavila v Italiji in na drugih evropskih datumih turneje.
In tukaj pridemo do precej nenavadnega paradoksa. Ravno izvajalci stare garde danes zapirajo vrata medijem, ki so jim pred desetletji pomagali ustvariti kariero. Mansonova podoba je bila vedno del njegove umetnosti. Njegovi koncerti niso živeli le na odru, temveč tudi na naslovnicah glasbenih revij, v koncertnih reportažah in na fotografijah, ki so krožile po svetu ter gradile mit okoli njegovega imena.
Danes pa se zdi, da je popoln nadzor nad vizualno podobo pomembnejši od ljudi, ki to podobo dokumentirajo. Novinarji vse pogosteje pišejo reportaže na podlagi uradnih fotografij, fotografi ostajajo pred dvoranami, managementi pa se obenem sprašujejo, zakaj mediji koncertom namenjajo vedno manj prostora.
Težko se je ob tem ne vprašati, kako bi izgledala zgodba Marilyna Mansona v devetdesetih letih brez Kerranga, Metal Hammerja, MTV-ja in stotin koncertnih fotografov, ki so njegove nastope raznašali po vsem svetu. Bi era Antichrist Superstar brez medijske podpore sploh postala kulturni fenomen ali pa bi ostala zgolj zanimivost za ožji krog privržencev? Ironično je, da danes prav tisti del industrije, ki je nekoč pomagal ustvariti zvezdnike, postaja vse manj zaželen.
V zadnjih letih je bilo o tem napisanih več opozorilnih analiz, ki govorijo o počasnem izginjanju koncertne fotografije. Trend se je začel v ZDA, zdaj pa ga vse bolj občutimo tudi v Evropi. Fotografi postajajo nepotreben strošek, mediji pa pogosto dobijo paket uradnih promocijskih fotografij in pričakovanje, da bo to zadostovalo za poročanje o dogodku.
Sarkastično gledano je rešitev pravzaprav idealna: vsi mediji objavimo iste tri fotografije, vsi napišemo podobne povzetke in nihče več ne tvega, da bi nastala kakšna nepopolna, a pristna koncertna podoba. Originalnost je očitno postala nekoliko staromodna vrednota.
Škoda je predvsem zato, ker koncertna fotografija ni le pritisk na sprožilec fotoaparata. Gre za dokumentiranje glasbene zgodovine. Koncert mine, občutki se sčasoma zabrišejo, fotografije pa ostanejo. Prav zaradi njih se danes spominjamo legendarnih turnej, odrov in trenutkov, ki so zaznamovali rock kulturo.
Ne glede na vse pa ostaja dejstvo, da je bil zagrebški koncert odličen. Polemike so ostale pred Areno, znotraj pa je Marilyn Manson dokazal, da je še vedno izjemno prepričljiv koncertni izvajalec. Morda je največji paradoks večera prav to, da človek, ki že tri desetletja gradi kariero na provokaciji in ustvarjanju nepozabnih podob, danes vse bolj preprečuje, da bi te podobe sploh nastale.
