Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Dukes Of The Orient
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 53:11
Ocena: 4/5
Neverjetno! Vrača se John Payne. Izvrstni glasbenik. V vseh ozirih. In za povrhu tega še odličen pevec. Skupaj s klaviaturistom Ericom Norlanderjem (Last In Line, Lana Lane) sta ustanovila projekt Dukes of the Orient. Za vse, ki ne poznate zgodbe o zasedbi Asia, zna biti reč kar komplicirana. Payne je namreč vršil med letoma 1992 in 2006 vokalne dolžnosti in dolžnosti basista pri tej kultni britanski AOR zasedbi. Album »Dukes of the Orient« pa pooseblja lep sveženj materiala, ki je nastajal še v času, ko je bil Payne član Asie bi bil lahko uporabljen na nasledniku Asia albuma »SIlent Nation« (2005). Potem, ko je Downes razpustil inkarnacijo Asie s Payneom, da obnovi Asio v klasični postavi z Wettonom, Howeom in Palmerjem, so ostali tako Payne, bobnar Jay Schellen in kitarist Guthrie Govan »brez dela«. Ne povsem. Pod imenom GPS so leta 2006 izdali odlični album »Window To the Soul«, ki je obetal veliko, vendar se je pri tem vse skupaj tudi ustavilo. No Payne je dokaj hitro navezal stik z Norlanderjem in nadaljeval kariero kot »Asia feat. John Payne«, a je imel težave s kitaristi. Govan ga je zapustil in ustanovil The Aristocrats, za njim pa so se izmenjali v postavi Bruce Bouillet, Jeff Kollman in Moni Scaria. S Scario se je Payneova verzija Asie le nekako ustalila in leta 2013 posnela video za novo skladbo Seasons Will Change, ki je končno tako našla prostor na albumu »Dukes of the Orient«. Potem, ko je v lanskem januarju preminil veliki John Wetton, je to Paynea s sodelavci spodbudilo, da spravijo skupaj končno studijski album in s tem izrečejo vrsto posvetila Wettonu, po drugi strani pa je to tudi zelo dobro dejanje, ki jih bo končno jasno tudi »fizično« trajno ločil od lika in dela skupine Asia.
Dukes Of The Orient je torej artistično nadaljevanje zgodbe o skupini Asia iz časov njene inkarnacije v kateri je služboval John Payne. Le, da deluje progresivneje, kot je šlo sprva pričakovati. Ko prišteješ Norlanderjeve vrline to niti ne čudi. »Kralj mooga« je temeljni člen tega albuma, ki s svojo igro dodaja izdelku jasno zaznavno konturo elementov progresivnega rocka sedemdesetih.
V oziru zagotavljanja historične sledljivosti, ali historičnega nasledstva, si je Payne pri oblikovanju motiva naslovnice albuma nekoliko nagajivo izposodil krilatega leva, kot ga najdemo na Asia albumu »Arena« (1996), ki sodi med bolj progresivne trenutke John Payne era Asie. Payneov vokal ohranja tudi na zrela leta še vedno vse karakteristike, zardi katerih je bil v AOR krogih od nekdaj vedno izredno cenjen, pa tudi iskan. Norlander ni Geoff Downes, sta pa njegova neizpodbitna vzornika tako Rock Wakeman, kot tudi Keith Emerson. V kompozicije dodaja svojo glasbeno in zvočno nomenklaturo. Dukes of the Orient vseskozi vsaj malo vlečejo na tisto kar je Payne počenjal z Asio. Vokalne harmonije izdatno bogatijo ultra-nalezljive refrenske napeve, ki vžigajo v poslušanju na prvo žogo. Refrenski napevi so vrste atmosferični vrhunci v skladbah. V »imitiranju« sloga in zvoka John Payne era Asie, se Dukes of the Orient najbolj brezsramno približajo v skladbi Time Waits For No One, kjer ne pozabijo v vokalnih napevih niti na rabo vokoderja, obenem pa Norlander s svojim moogom namerno evocira podobo kitarskih ornamentov, ki se jih je pri Asii nekoč posluževal Steve Howe.
Album je torej naphan z pompom in bombastiko! Za to skrbijo grabežljivi refenski napevi. Vendar pa dosegajo posamezne kompozicije tudi večjo mero razgibanja, zato zaplovejo Dukes of the Orient zelo radi naprma nedrjem progresivnega rocka edemdesetih, zato v takšnih točkah refrenski napevi izgubljajo svoj primat. Pvo mesto odnese me d kompozicijami zaključna Give Another Reason, ki je kvalitativno primerljiva tudi s takšnimi John Payne asia mojstrovinami, kot je denimo »Aura« (2001) klasika Free. »Dukes of the Orient« je torej izredno razgiban in jedrnato izpiljen ter zloščen album. Premore izredno mero kompaktne in nalezljive muzikalične note, kar ga dejansko postavlja v položaj oživljanja AOR zapuščine. Ko prištejemo poleg še jasno zaznavno komponento aranžerske razgibanosti, dobi album, kot celota, elementarno zaščitno znamko sebi lastne artistične izkaznice. No od tod dalje pa ni več treba dolgo ugibati, da so Dukes of the Orient torej s svojim prvencem legitimni nasledniki glasbene poti skupine GPS, kar pomeni, da so hkrati s tem Dukes of the Orient tudi legitimni nasledniki opusa skupine Asia, ki je nastal med letoma 1992 in 2005.
Zasedba
John Payne – vokal, bas kitara, kitara
Erik Norlander – klaviature
SODELUJOČI GLASBENIKI:
Guthrie Govan – kitara
Jeff Kollman – kitara
Moni Scaria – kitara
Bruce Bouillet – kitara
Jay Schellen – bobni
Produkcija
John Payne
Seznam skladb
1. Brother In Arms
2. Strange Days
3. Amor Vincit Omnia
4. Time Waits For No One
5. A Sorrow’s Crown
6. Fourth Of July
7. Seasons Will Change
8. Give Another Reason
