Avtor: Urban Bolta, Peter Podbrežnik
22. marca 1974 je ameriški komponist Frank Zappa izdal komercialno najuspešnejši album svoje kariere, »Apostrophe«. Štiri leta po izidu je dosegel zlato platinasto naklado, z 10. mestom na Billboardovi lestvici pa velja za Zappin najuspešnejši album.
»Apostrophe« zaseda zelo visoko mesto v navidezno neskončnem Frankovem opusu. Ni jih malo, ki ga imajo celo za njegov najboljši album in temu se ne gre prav nič čuditi. Velik komercialni uspeh albuma glede na njegovo dostopnejšo strukturo posameznih skladb v primerjavi z večino Frankovega dotedanjega opusa, kljub lepi dozi avantgardnih okraskov in pristnega Zappa humorja, pravzaprav res ni bil nobeno presenečenje. Nekaj je gotovo zaleglo tudi to, da se je tokrat popolnoma ognil političnim satiram medtem, ko je družbeno satiro v besedilih zavil na tako prefinjen način, da jo lahko zaznajo le najbolj čuječni.
Širše občestvo z »Apostrophe« ni začelo zares odkrivati in spoštovati tega genialnega glasbenega umetnika, kar bi si ta nedvomno zaslužil, temveč je Frank svetu (nenamerno seveda) nekoliko bolj približal svoje vizije in eksperimente ter obenem podaril enega izmed ustvarjalnih vrhuncev. Obstajajo nekateri, predvsem največji zaljubljenci v njegova zgodnja, bolj avantgardna dela, ki mu to (začasno) pomiritev s širšo glasbeno javnostjo celo zamerijo in dostopnost “hard rock” trilogije (“Over-Nite Sensation”, “Apostrophe” ter “One Size Fits All”) štejejo celo za neke vrste izdajo, a pravi Zappa “fanatik” zna enako ceniti vsa obdobja njegove kariere. Edina “pomanjkljivost” albuma je njegov precej kratek čas trajanja (le malo več kot pol ure) medtem, ko je vse ostalo na njem čista umetnina. Nujnost posedovanja v glasbeni zbirki slehernega gospodinjstva? Še sprašujete!
