Vio-Lence, Angelus Apatrida, Cutthorat LA
petek, 14. 8. 2026, od 21.30 h dalje
Zabok / ZCUK Renegerator / Hrvaška
Ne zgodi se vsak dan, da kreneš na koncert na Hrvaško, pa da to ne bi bili Zagreb, Pula ali Split. Festival Metal Resurrection, ki ga organizirajo v klubu ZCUK Regenerator, se nahaja v Zaboku, to je kraju, ki je od Zagreba oddaljen slabih 25. km. Torej v smeri Krapine. Se pravi je govora že takorekoč o hrvaškem Zagorju, kamor smo doslej zahajali le v krapinske in tuheljske toplice.
A, ko ti festival, ki poteka že 24. leto neprekinjeno zapored, najavi kultne prvake tehničnega thrash metala Vio-Lence, za povrhu še predstavnike drugega vala Bay Area Thrash Metal scene, je tja preprosto treba oditi. Bend ne pride vsako leto v Evropo, še manj v našo regijo. Pri Vio-Lence, ki znova delujejo od leta 2019 dalje, se že vrsto let vse vrti okrog pevca Seana Killiana, ki je edini originalni član današnjih Vio-Lence. Gre za bend, v katerem so igrali številni odlični glasbeniki, med njimi tudi Robb Flynn in Phil Demmel, ki sta kasneje zaslovela z Machine Head. Zasedba v članstvu nenehno rotira, Sean pa je za novo turnejo ob sebi zbral vrhunsko ekipo, ki v nobenem primeru ne more in ne zna zatajiti. Že sam kitarski dvojec, ki ga formirata Claudeous Creamer (Possessed, tudi Sadus) in Ira K. Black (pred tem mdr. z Lizzy Borden, Vicious Rumors, I Am Morbid, Metal Church, Heathen, Bulletboys, Dokken), vzbuja dodatno privlačnost njihovih aktualnih nastopov. Tu je kultni basist Jeff Salgado iz še bolj kultnih Psychosomatic, ki se je skupini, tako kot oba kitarista, pridružil v lanskem letu. Edino najmlajši član, to je bobnar Nick Souza (Hatriot), vztraja pri Vio-Lence leto dni več, se pravi od leta 2024 dalje. Skratka, zares nora postava. Claudeous je recimo sredi junija nastopil tudi v Novi Gorici s Possessed (koncert smo izpustili zaradi ekstremne nagužvanosti vseh takratnih obligacij).
Ker pa je Metal Resurrection enodnevni festival, seveda ne nastopi na festivalu le ena skupina. Prvi so na oder krenili ameriški hardcore/thrasherji Cutthroat LA, ki jih je leta 2013 ustanovil v Los Angelesu vokalist Neil Roemer in za katere je bil prav nastop v Zaboku zadnji na evropski turneji z Vio-Lence, vmes pa nepopustljivi Španci Angelus Apatrida, ki veljajo danes, izmed thrash metal revitalistov, za eno najbolj konsistentnih, zagrizenih in garaških formacij planeta.
Vse se je torej začelo ob pol desetih zvečer. Cutthroat LA so stali na odru, v parterju pa je ‘telovadilo’ kakih pet prevretih glav, medtem ko so se ostali stiskali ob rob prve stopnice stopnišča, ki vodi do balkonov na levo in desno (ZCUK Regenerator spominja mimobežno na ljubljansko Cvetličarno, čeprav gre za manjši klubski plac, ki sprejme do 500 ljudi). Kvartet je odigral slabih 40 minut polnega šusa, brez zavor in na vso moč. Zvok in uigranost ekipe vrhunski. Bend je vrhunsko uigrana entiteta, ki združuje elemente hardcora, thrash metala s prvinami hip-hopa, vse pa je dodobra prerešetano s hardcore breakdowni. Groove in šus! Neil je večkrat skušal iz publike izvabiti več odziva, jo klical bliže k odru, vendar so za divje vzdušje skrbeli nenehno le eni in isti štirje headbangerji. Bend še vedno jezdi na krilih zadnjega studijskega albuma “Fear By Design”, ki je izšel v letu 2023 in ga je produciral Billy Graziadei (Biohazard), so pa Cutthroat prav na dan, ko so nastopili v Zaboku, uradno izdali tudi svoj novi EP “Purge”, iz katerega je odjeknil naslovni komad. Škoda, da v klubu ni bilo več zanimanja za skupino, ki bi odlično klapala v kompaniji kakšnih Agnostic Front ali Biohazard. Fantje so torej tega večera na svojem zadnjem evropskem špilu postreljali vse rafale.
Angelus Apatrida so naši stari znanci. Še v času, ko so se prebijali na sceni, smo obiskovali njihove koncerte v Orto baru (bilo je leta 2010), od takrat dalje pa so vsaj v Sloveniji nanizali tako ali drugače najmanj deset nastopov (vključno z nastopi v Tolminu). Nazadnje so recimo nastopili lani na Metelkovi, predlani pa skupaj z Death Angel v Cvetličarni. Bend ohranja neukročeno, porogljivo uporniško držo in v svojem arzenalu thrash metalskega pohujšanja ne skopari z izkazovanjem večne navdahnjenosti nad Slayer. Bend je udaril na oder v postavi brata Guillermo in Jose Izquierdo, kitarist David G. Alvarez in bobnar Victor Valera. Gre za ekipo, ki nastopa ves čas in ves čas skupaj in zato delujejo resnično nazobčano! Ekstremno hitro, a tudi usklajeno. Bend je pritegnil k sebi do odra več publike. Energija je bila odlična. Preprosto, s takšno eksekucijo, kot jo prinašajo Angelus Apatrida, drugače niti ne gre. Valili so komade drugega za drugim, brez mnogo govorjenja! V goriščni točki se je seveda znašel zadnji in še vedno aktualni album “Aftermath”, ki je izšel pred tremi leti, vendar je bend premeteno obtežil repertoar tudi z materialom starejših albumov, pri čemer je izostal le prvenec iz leta 2006. Varovanci založbe Century Media izkazujejo na odrih neverjetno moč in se nahajajo definitivno v zenitu svoje kariere.
Seveda pa so vsi prišli tega večera na prizorišče zaradi Vio-Lence. Brez dvoma. Ljudje so se le nagnetli pred oder, nasploh je seval prostor zelo lep obisk in nasršeno energijo. Sean Killian in ekipa so krenili v frontalni napad. Z istoimensko klasiko prvenca Eternal Nightmare in galopirali v uri in desetih minutah z neverjetno silo, ki je rušila vse pred seboj. Seveda. Večino setliste sta sestavljala prva dva albuma skupine (“Eternal Nightmare” in “Opressing the Masses”), ki jih ima v žepu vsega tri. Za absolutni delirij je dovolj! Vio-Lence tudi v tej aktualni postavi naravnost briljirajo in na odru ni bilo zaznati niti kančka šibkosti. Izvedbena moč je izjemna in te preprosto prikuje k sebi. Povleče v trenutku. Moshi, crowd surfi. Da. Popolna šus in razdejanje, ko se kotalijo klasike za klasiko zlatih dni thrash metala. Iz albuma “Nothing To Gain” (1993) smo slišali le Ageless Eyes, medtem ko so iz EP-ja “Let The World Burn” Vio-Lence izvedli strupeni projektil Upon Their Cross. Sicer pa kot omenjeno. Prva dva albuma. Zanimivo je, da skupina ne snema novega materiala, no ta vtis popravlja sicer malo prej omenjeni EP, od katerega izida pa so minila že štiri leta. Zato bolj kot ne natanko veš kaj boš dobil v repertoarju. Vprašanje je le kdo bo takrat igral ob Seanu Killianu. Nepopustljiva postava od prve do zadnje sekunde, brez da bi bend izpregel iz najvišje prestave torej. Izkušnje, kilometrina in tehnična brezgrajnost. Z roko v roki! Bend je svojo uničevalnost in agresijo kronal z “Opressing The Masses” klasiko Word in a Word ter zapustil prizorišče v ruševinah, da bi se vrnil in odigral v dodatku še en komad vzet iz maloprej omenjenega albuma, finalni šrapnel Subterfuge, s čimer je zapustil oder.
Pod sklepno črto! Odlično. Super izbor skupin, super organizacija in super klubsko prizorišče. Če bi prispeli kakšno urico prej, ne bi bilo niti težav z iskanjem parkirnega prostora. A ne gre dlakocepiti. Letošnji Metal Resurrection je torej uspel v polni meri, mi pa že željno pričakujemo, s kakšnim presenečenjem nas bo razvedrila prihodnja, jubilejna petindvajseta izdaja festivala.
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Angelus Apatrida – setlist:
1. One of Us
2. Snob
3. Indoctrinate
4. Cold
5. Of Men and Tyrants
6. We Stand Alone
7. Violent Dawn
8. Give ‘Em War
9. Intro Larga
10. Sharpen the Guillotine
11. You Are Next
Vio-Lence – setlista:
1. Eternal Nightmare
2. Serial Killer
3. I Profit
4. Calling in the Coroner
5. Ageless Eyes
6. Phobophobia
7. Upon Their Cross
8. Officer Nice
9. Kill on Command
10. World in a World
—dodatek—
11. Subterfuge
