Rowan Robertson in Keith St. John – akustična ekstravaganca z rondojem klasik rocka in metala!
Rowan Robertson & Keith St. John
četrtek, 10. 9. 2026
Ljubljana / Orto bar / Slovenija
Rowan Robertson in Keith St. John! Na “Wired & Fired” 2026 turneji! V Ljubljani. Kdo hudiča? Ni punk in nista jamrajoča kantavtorja. Torej sta nekaj kar v glasbenem oziru v Sloveniji definitivno nima državljanstva. Oba možakarja sicer redno nastopata v vsega dobro uro vožnje iz Ljubljane v smer proti Celovcu, točneje v smeri Vrbskega jezera, se pravi v Vrbi na Koroškem in tamkajšnjem klub Bluesiana Rock Cafe. Torej bi moralo biti njuno žanrsko zaledje potemtakem klasični rock, blues, starošolski metal, hard rock. Bliže smo. Rowan Robertson bi moral zbrati v Orto baru tega večera prav vse slovenske metalce, ki so jih vselej polna usta o tem kako je Ronnie James Dio pač zakon! Rowan je bil namreč Diova kitara na plati “Lock Up The Wolves” (1990). Amen. In potem je tu fenomenalni vokalist Keith St. John: Montrose, Sweet, Burning Rain, Lynch Mob, Quiet Riot, The Neal Schon Band, Kingdom Come, pa še jih ne zmanjka. Prvi je v osnovi kitarist, drugi pevec. Skupaj pa formirata duo, ki je prinesel na oder Orto bara nekaj izjemnih rockovskih sladostrastij v akustični adaptaciji, ki so dodobra stresle.
A počasi. Orto bar je bil tega četrtka strašljivo prazen. Do nastopa obeh glasbenikov se ni nabralo v spodnjem prostoru niti, reci in piši, 20 ljudi. Da pravilno berete! Niti bornih 20. obiskovalcev ni bilo na spregled. Srhljiv je torej odnos v Sloveniji do rocka in rolla. Lahko bi o tem napisal drugi del pohujšanja v dolini Šentflorjanski. Tako izpopolnjena glasbenika prideta na koncert v Ljubljano, pa ju pričaka prazno klubsko prizorišče.
Za povrhu vsega, ob dežju, ki je paral nebo ves dan, so v zgornjem prostoru Orto bara, gostili še rock’a billy event s skupinama BunkerBillys in Flying Spaghetti, ki je dodatno odtegnil malho pozornosti tema obema, zares odličnima glasbenikoma. Kljub temu…
Anglež Rowan Robertson in Američan Keith St. John si z dano situacijo nista belila pretirano svojih glav. Preprosto. V Ljubljano sta prišla uživat! In zato si še zdaleč nista mislila pokvariti večera. Repertoar adaptacij je izjemen, pravzaprav brezkončen in za vsak večer ga sproti prilagajata.
Ob deveti zvečer sta krenila na oder. Izklesani Keith z vodo in termosko čaja, Rowan s pol toplim Union pivom. Opravljena bleščeče, recimo natančneje ostro! Še posebej Keith. In pristopila sta na polno. Kot da bi bilo v Orto baru 10.000 ljudi in ne dobrih ducat. Keith je premore izkoriščal za malho anekdot, ki so obkrožale izbor posameznih skladb večera. Že za uvod je Keith dejal, da nas peljeta glasbenika v šestdeseta, ko sta se lotila za ogrevanje My Generation (The Who). Uvodni katalizator je vžgal, Keith pa je zatem nagovoril obiskovalce, da bosta ostala še naprej malo v šestdesetih, ko sta se lotila Zeppelin klasike, točneje prvega komada s prve LZ plate Good Times Bad Times, to pa sta ob koncu igrivo podaljšala z What is And What Should Never Be, ki sta jo zaključila po tretjini. V Orto baru sta jo za zabavo nasploh preizkusila na odru prvič. V nadaljevanju je grmelo resneje. Z dvema zaporednima Burning Rain klasikama (to je bila hard rock formacija v kateri je ob Keithu sodeloval nori Doug Aldrich). Midnight Train in za njo Shelter, obe iz zadnjega Burning Train albuma “Face The Music”. Tega v živo ne slišiš kar tako. Burning Rain so namreč preteklost. A nikoli ne reci nikoli. Morda Doug in Keith najdeta kaj časa, da spravita skupaj še kakšno BR ploščo.
Naveza je zares naoljena. Keith prepeva briljantno. Prekrasno. Rowan je izjemen na akustični kitari. Zlasti njegove solaže so vzele sapo v sami iznajdljivosti kitarista, ki si je s svojo iskrivostjo in spretnostjo vselej priigral zmagoviti poker asov. Potem je bil Hellchild (Lynch Mob), pa še en absolutni sladkorček večera Rock Candy (Montrose), da bi se prvi del prelevil v vroč finale z Whitesnake klasiko Love Ain’t No Stranger ter za njo velikansko Purple točko Smoke On The Water, kjer je Rowan v izhodu za nekaj hipcev zavil na Space Truckin’, Keith pa je v samem zaključku dodal prvo kitico Purple točke Knocking At Your Back Door. Lucidno in hudomušno. Prežeto z orjaškim smislom za humor. Britansko – ameriška naveza. Kakšen razkorak in prav to nasprotje med obema figurama, botruje odličnemu medsebojnemu ujemanju!
Potem sta si vzela pavzo. Konkretno, kakih 20. minut v katerih sta pokramljala prav z vsemi, recimo (in to iskreno, brez najmanjšega sarkazma) 12-13 obiskovalci Orto bara. Prekrasno. Bliže do takšnih glasbenikov preprosto ne moreš priti. Neprecenljivo.
Sledil je drug del. Tooth And Nail (Dokken) je pravšnja bomba za uvod vanj. Pa River of Love (Lynch Mob), pa naprej Is This Love (Whitesnake) – zares domiselno-briljantna adaptacija. Tu so The Rolling Stones z Jumping Jack Flash, ki sta ga podaljšala v Angie (Keith pravi, da tega komada do prihoda v Orto baru nikdar nista izvajala na odru). Enega vrhuncev je prinesla težko pričakovana Dio klasika Holy Diver, ki sta ju dva osamljena Dio fena zahtevala že kar takoj na koncertu. V njej je stopil v absolutno središče Rowan, ki je zadevo raztegnil v odlično podaljšano solo točko. Led Zeppelin klasika, ki je z izborom več kot presenetila, je bila definitivno All Of My Love (Keith stopi za klaviature. Te je uporabil tudi pri obeh Whitesnake hitih). Prekrasno. V finalu pa še You Can’t Always Get What You Want – komadič, ki si ga lastijo The Rolling Stones.
Kup slaščic torej. Slaščic rocka in rolla s katerim sta samosvoje rokovala Rowan in Keith, so kot povedano pošteno stresle in spodnesle tla pod nogami. Tako kot to znajo in zmorejo najboljši. In igrala sta kot da bi bilo več tisoč ljudi z njima. Se zabavala, uživala. Priredila sta si odličen žur, ki se je prelil na tistih par glav, tokrat resnično srhljivo ‘izvotljenega’ Orto bara. Razgled, ki se ga bojiš, v katerega nočeš verjeti, a se žal zgodi. Doživiš tudi to. Vendar. Rowan in Keith bosta zagotovo kmalu znova v Bluesiani. In tja gremo takoj ko bo to mogoče. Definitivno. Deliti to fascinacijo, ki jo premoreta skreirati v živo ta dva fenomenalna glasbenika. Večer je bil prekrasen, oba glasbenika sta po koncu predstave ostala z nami še na pivu za šankom in res je bila velika čast deliti z njima. Vsa zahvala gre lastnici kluba Bluesiana Rock Cafe, ki je omogočila, da sta oba glasbenika prvič obiskala Slovenijo. Koncert v Bluesiani 3. 9. 2026 se je prekrival s koncertom Hollywood Vampires v Zagrebu, zato je bila potrditev njunega špila v Orto baru poslana naravnost z neba. Keith, Rowan! Se vidimo kmalu.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotograf: Aleš Podbrežnik
