Uriah Heep, Bonnie Tyler in Nazareth – nostalgični večer klasik rocka na Avstrijskem Koroškem (2025)
Nastopajoči: Tobbaco Road Blues Band / Nazareth / Bonnie Tyler / Uriah Heep
Datum: petek, 25. 7. 2025, od 17.00 ure do 23.00 ure
Lokacija: Možberk (Moosburg) / Schlosswiese / Avstrija
Uriah Heep in Nazareth so stari znanci. Dve legendarni skupini, ki sta s svojo uspešnostjo utrjevali format svetovne rock kulture v sedemdesetih in dve skupini, ki sta videli tako rekoč vse. Nebesa in pekel. Obe še vedno kljubujeta. Neverjetno, res. Uriah Heep praznujejo v letošnjem letu 55. obletnico delovanja, Nazareth pa celo leto dni več. Nemčija in Avstrija sta bili od nekdaj njun koncertni domicil in v preteklosti smo jih večkrat gledali skupaj. A v kombinaciji z enim najbolj prepoznavnih ženskih vokalov pop rocka osemdesetih Bonnie Tyler, pač nikoli. Ne, ni prvoaprilska šala, smo že v začetku avgusta!
Na idiličnem grajskem travniku graščinskega kompleksa v kraju Možberk pri Celovcu (Moosburg) je ves dogodek znova krojil dež. A brez uničujočega naliva, ki je v lanskem letu na istem prizorišču naravnost odplaknil nastopa Toto in prav Uriah Heep. Vendar so bili dežni plašči kljub vsemu zelo dobrodošli. Več tisočglava množica je pribredla z vseh smeri na travnik, kjer se je nahajala orjaška odrska konstrukcija – le to, pa so malo preko pete popoldan zasedli domačini Tobacco Road Blues Band, ki so bili za to priložnost zreducirani na akustični duet. Poslušali smo jih z levim ušesom in v času nastopa skupine, še stali globoko v vrsti, da se prebijemo do prizorišča.
Ob 18. 15 stojijo na odru naši stari znanci Nazareth. Lepo bero časa so prejeli za svoj nastop. Legendarna skupina nastopa v postavi v kateri je edini originalni član s svojih 79. let danes le še basist Pete Agnew. Njegovega tovariša – nezamenljivega Dana McCaffertyja ni več, vokalne dolžnosti pa opravlja že lep čas pri današnjih Nazareth Carl Sentance, znan po sodelovanju mdr. tudi s Krokus. Na bobnih Peteov sin Lee Agnew, na kitari pa Jimmy Murrison. Bend je v uri programa dostavil material svojih klasičnih dni, ki pa funkcionira zimzeleno in v vsem posebno. Kot je posebno mesto te skupine v rock’n’roll univerzumu. Sentance seveda ne more biti McCafferty, se pa mož trudi kolikor se da vleči vzporednice s pokojno legendo. Enkrat mu uspe malo bolje, drugič slabše. Nemara bi bilo celo bolje da bi pel po svoje, kajti Sentance je sicer odličen vokalist, a je McCafferty prevelik unikat, da bi mu kdo prišel blizu.
Kakorkoli, bend je v vsem zavidljivo grmel, vajeti čvrsto držita Lee in Pete, medtem ko je Jimmy, ki je prikolovratil na oder s pozdravom in pivom v rokah, znova postregel z nekaj šlamparije. Bend si je privoščil tudi nekaj jammov, s katerimi je kradel čas. Ti deli koncerta dejansko niso vodili nikamor. Bolje bi bilo da bi nastop skrajšali, ali odšvasali vsaj še kaj, denimo My White Bycicle, ki je tokrat precej čudežno izpadel iz setliste. Hair Of The Dog, pa izvajajo Nazareth po novem, oziroma odkar je Sentance njihov pevec, brez škotskih dud. Vsi so čakali na Love Hurts (originalno izvajajo ta komad The Everly Brothers), in komad tudi dobili v drugem delu koncerta. Bend je postregel tudi s fantastično balado Dream On, svoj občutek za šegav črni humor pa so Nazareth potrdil s Holiday ter proti koncu prej omenjeno Hair Of the Dog. Razamanaz ostaja po vseh letih kljubovanja skupine tudi v letu 2025 še naprej izjemna rock’n’roll zadušnica. Kot povedano, človek bi pričakoval malo več brce z odra, a kakorkoli obračaš, korektno! Legende so legende. V kolikor Nazareth še niste gledali na odru, pojdite brž na njihov najbližji koncert. To je skupina, ki bo s svojo kljubovalnostjo nekega dne na enem izmed širnih odrov planeta definitivno tudi izdihnila, saj ostajajo koncerti njeno življenje!
Bonnie Tyler je bila velika neznanka pred koncertom. Gospa jih šteje 71. let in za svoja leta se zelo dobro drži. Spremlja jo odlično uigrana skupina, dlakocepskih mojstrov, ki je postregla ubran in zelo dober zvok. Gradniki zvočne slike so bili posrečeno razporejeni. Žal pa je ikona pop rocka osemdesetih glede vokalne moči na zrela leta precej opešana. Temu primerno je prikrojila vokalne linije, pri čemer ji je pomagala z naskokom tudi množica, kateri je večkrat prepustila verze. Uvodna CCR klasika Have You Ever Seen The Rain? se je perfektno vklopila v deževni ambient. Tu je fenomenalna Hide Your Heart (komad je napisal Paul Stanley – Kiss verzijo lahko poiščete na njihovem albumu “Crazy Nights”), pa potem obvezni: prelepa It’s a Heartache, Total Eclipse of the Heart (tu nikakor ni bilo jasno, ali so moški vokali nasneti, ali ne), pa uničujoč finale s preko The Best (svojo verzijo ima tudi Tina Turner) in Holding Out for a Hero. Vsi komadi so potrjevali, da Bonnie ne zmore več, a kakorkoli. Velika čast je srečati takšno legendo na odru! Priložnosti ne bo več veliko, če sploh!
Glavno mesto tega večera je na seznamu nastopajočih pripadlo Uriah Heep. To je skupina, ki še naprej doživlja pravo renesanso. Mick Box, centralna figura, originalni in ustanovni član ter kitarist, ki drži skupino pri življenju, je v letošnjem letu napolnil 78. let in deluje na odru naravnost fantastično. Z njim vred pa celotni Uriah Heep! Ti nastopajo od leta 2013 v nespremenjeni postavi. Ob Boxu, sta z njim nerazdružljiva tovariša, in sicer klaviaturist Phil Lanzon ter vokalist Bernie Shaw, ki sta se kitaristu pridružila v drugi polovici osemdesetih, pa topovska ritem sekcija: bobnar Russell Gilbrook in basist Dave Rimmer – slednji je vskočil v postavo po smrti nepozabnega Trevorja Bolderja!
Uriah Heep se pozna enormna kilometrina! Skozi leta so postali tako naoljen stroj, da jim gre težko kaj po zlu. Preprosto! Rutina in izkušnje. Adaptirajo se hitro na karkoli. Na hitre in nenadejane spremembe. Tudi na razmere, ko je muhasto vreme. Med koncertom je namreč še naprej neusmiljeno deževalo, bend pa je dostavil najboljše. Brez zavor. Na polno so pristopili. Zvok odličen, kitarske fraze s podporo čokatih Hammond orgel, rušijo, Bernie, ki se mu je vokal z leti znižal, pa v svoji značilni maniri podžigajočega komuniciranja s publiko, pa suveren in avtoritativen! Z Russellom Gilbrookom na bobnih, so nekatere klasike sedemdesetih resnično pridobile na ognjevitosti, točneje prav uničujočem značaju.
Uriah Heep, ki so krenili v koncert z dvema novima skladbama, obema singloma iz aktualnega albuma “Colour & Chaos” (2024) – Grazed By Heaven in Save Me To Night, so hipoma zgradili svojo unikatno zvočno kuliso, pri čemer je še več grmenja z odra pričelo prihajati, ko se je bend lotil “Look At Yourself” dragulja Shadows of Grief, ki nosi zavoljo svoje progresivne narave, prav posebno mesto na omenjenem albumu, ki je izšel davnega leta 1971. Za sladokusce prvi izmed dveh koncertnih vrhuncev nastopa Uriah Heep. Po nepozabni klasiki The Wizard, je bend presedlal na album “The Magician’s Birthday” (1972) in sprva vžgal z drvečim singlom Sweet Loraine, čemur je sledila epohalna naslovna skladba omenjenega albuma! Se pravi drugi vrhunec koncerta. Predvsem smo bili osredotočeni na osrednji del, ki se kar ni in ni hotel končati, Mick Box se je nahajal v fenomenalno kreativnem zagonu, elementu. Bil je na preži in zagrizeno soliral, kot bi šlo za sodni dan. Njegovi kitarski noriji ni in ni bilo videti konca, odlično podporo pa mu je v tem delu nudil izjemni Russell Gilbrook – prava bobnarska žival! Blizu dvajset minutna progresivno-rockovska suita, dejansko izstopa v aktualni setlisti, ki jo z izjemo Shadows of Grief, sestavljajo izključno klasike železnega repertoarja in komadi novega albuma!
Ko ti v finalu nanizajo tri skladbe, ki sodijo med najmočnejše trenutke kariere, začenši z Gypsy, tej sledi fantastična July Morning v kateri bend enkrat več potrdi vrhunsko ubranost in uigranost, vse skupaj pa krona v velikem finalu še vroča izvedba hita Easy Livin’, ki ga Heep odigrajo tako rekoč v miže, veš da si se z legendami in ikonami rocka ponovno znašel v pravem trenutku na pravem mestu. Objet v pristno vibracijo rock’n’rolla klasičnih dni! Globje in bolj iskreno od tega preprosto ne gre! Takšno magijo pričara vedno le generacija glasbenikov, ki je orala ledino velikega pionirstva! Ta vibracija se pojavi le, ko so na odri ti možje. In koncert Uriah Heep je znova potrdil natanko to.
Uro in pol dolgo druženje sta pripeljali v dodatku h koncu prelepa Sunrise, za njo pa je sledilo obče ščebetanje in zabava s pričakovano Lady In Black, komadom, ki temelji na vsega dveh akordih in ki ostaja najbolj znan hit skupine tudi po 55. letih njenega neuklonljivega delovanja. Komad je gromovito prepevala vsa publika in občutja so bila na tem mestu posebej intenzivirana! Dež ni prišel nikomur do živega!
Letošnji večer s klasikami rocka na grajskem travniku v Možberku je torej polno uspel. Dež ni ustavil tega za marsikoga svetega rockovskega obhajila na katerem ni smel manjkati. Vsak, ki je prispel tja, se je naužil natanko tega po kar je prišel. V Avstriji imajo Uriah Heep in Nazareth svoj drugi dom, to mini festivalsko druženje s skupinama, ki ga je zabelil tudi prihod Bonnie Tyler, pa je zgolj potrdil, kakšno spoštovanje uživajo legende rocka onkraj naše severne meje. Zato že sedaj z nestrpnostjo zremo v prihodnje leto in naš naslednji obisk tega silno prijetnega prizorišča v nedrjih avstrijske Koroške!
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Nazareth – setlista:
1. Miss Misery
2. Razamanaz
3. Shanghai’d in Shanghai
4. Dream On
5. This Flight Tonight
6. Holiday
7, Beggars Day
8. Love Hurts
9. Hair of the Dog
10. Morning Dew
Bonnie Tyler – setlista:
1. Have You Ever Seen the Rain? (orig. Creedence Clearwater Revival)
2. To Love Somebody (orig. Bee Gees)
3. Hide Your Heart
4. It’s a Heartache
5. Straight From the Heart (orig. Bryan Adams)
6. Yes I Can
7. Total Eclipse of the Heart
8. Faster Than the Speed of Night
9. The Best
10. Holding Out for a Hero
Uriah Heep – setlista:
1. Grazed by Heaven
2. Save Me Tonight
3. Shadows of Grief
4. Stealin’
5. Hurricane
6. The Wizard
7. Sweet Lorraine
8. The Magician’s Birthday
9. Gypsy
10. July Morning
11. Easy Livin’
—dodatek—
12. Sunrise
13. Lady in Black
