Dance Called Memory, očarljivi četrti album skupine Nation of Language in njihov prvenec za založbo Sub Pop, je izšel v petek, 19. septembra. Album vsebuje 10 skladb, vključno s singlom »Inept Apollo«, ki se je uvrstil med 20 najboljših na lestvici AAA, ter izjemnima skladbama »I’m Not Ready For The Change« in »Silhouette«. Album je v New Yorku posnel, produciral in miksal dolgoletni sodelavec in producent Nick Millhiser, v Brooklynu pa ga je masterizirala Heba Kadry.
Synthpop, minimal wave, post-punk, goth, new romantic – oboževalci in kritiki so se poglobili v svoje slovarje, da bi opisali očarljivo delo skupine Nation of Language. In če ne morete povsem definirati skupine – to je bistvo. Pevec Ian Richard Devaney je postal spreten v premikanju meja tega, kar lahko vzbudi glasba, ki temelji na sintetizatorjih, zaradi česar je njegov opus tako zunajčutno potovanje kot človeška destinacija. S to izkušnjo v mislih je napisal četrti album skupine – spektralni, razpotegnjeni Dance Called Memory – na najbolj skromen način: tako, da je pregnal melanholijo, medtem ko je sedel s kitaro. »To je odličen način, da se zamotiš,« pravi, »ko si depresiven.«
To je Devaneyjev klic: duhovno prevesti individualni obup v tolažilno, kolektivno žalost. Ta srhljivost prežema celoten album. Singel »Now That You’re Gone«, ki izžareva uničujoča čustva, je bil navdihnjen s smrtjo njegovega botra zaradi amiotrofične lateralne skleroze in vlogo njegovih staršev kot skrbnikov za tega smrtno bolnega prijatelja. »Biti skrbnik – spremeniti svoj dom v nekakšno bolnišnično krilo in strukturirati svoje življenje okoli hudih potreb druge osebe – je tako težko, a močno dejanje ljubezni in prijateljstva,« pravi Devaney. »Še težje je zaradi našega ekonomskega sistema, ki tega ne ceni toliko, kot zahteva.« V svojem bistvu je pesem razmislek o tem, kako so lahko prijatelji drug za drugega, hkrati pa poudarja temo, ki se prepleta skozi celoten album: bolečino in izgubljene obljube prekinjenih prijateljstev.
Ta koncept se odraža tudi v pesmi »I’m Not Ready for the Change«, ki govori o psihološkem nelagodju, ki se ponavlja skozi vse življenje. Devaney pravi: »Naletela sem na fotografijo z zabave – bila je polna parov, ki niso bili več skupaj, prijateljev, ki so se oddaljili. Ni bila iz daljne preteklosti, ampak že samo dejstvo, da se niso mogli spet združiti, me je najbolj prizadelo. Včasih se zdi, kot da se strani življenja obračajo hitreje, kot si lahko predstavljaš.«
Za Dance Called Memory se je skupina ponovno združila s prijateljem in producentom skupine Strange Disciple, Nickom Millhiserjem (LCD Soundsystem, Holy Ghost!). »Najboljša stvar pri sodelovanju z Nickom je, da nam daje občutek, kot da nam ni treba početi tistega, kar se od nas pričakuje, ali loviti določenega zvoka,« pravi klaviaturist Aidan Noell, ki skupaj z basistom Alexom MacKayem tvori jedro skupine. Rezultat je premaknjena zvočna paleta – vzorčeni sesekljani bobnarski prelomi v skladbi »I’m Not Ready for the Change« prinašajo pridih pesmi My Bloody Valentine iz obdobja Loveless, medtem ko so vsa tolkala v skladbi »In Another Life« izvedena skozi sintetizator, kar ji daje pridih elektronike zgodnjih 2000-ih.
Končni cilj je bil v album, poln sintetizatorjev, vtkati surovo ranljivost in človečnost. »Med šolo mišljenja Kraftwerk in šolo mišljenja Briana Ena obstaja dihotomija, ki sta me v različnih obdobjih privlačili. »Čeprav je Kraftwerk bistveno vplival na naš zvok, sem se s tem albumom veliko bolj nagnil k Enojevi šoli mišljenja. Da bi moralo biti to delo čim bolj naravno in toplo. V dobi, ki hitro opaža vzpon umetne inteligence, ki nadomešča človeške ustvarjalce, se osredotočam na človeško stanje – in glasba mora to podpirati.«
Turneja po Združenem kraljestvu in EU se začne z dvema zaporednima koncertoma v Dublinu (IE), v četrtek, 6. novembra, in petek, 7. novembra, v klubu Opium, in se zaključi v petek, 28. novembra, v Lizboni (PT) v dvorani LAV Hall. Skupina bo odigrala tudi svoja največja samostojna koncerta v Združenem kraljestvu in EU.
“Prava stvar …“ – Mojo
“Za album Dance Called Memory se je trio – Devaney, njegova žena in sintetizator Aidan Noell ter basist Alex MacKay – ponovno združil z Nickom Millhiserjem, članom LCD Soundsystem/Holy Ghost!, kot producentom. Skupaj so premaknili meje zvoka NOL in ustvarili nekaj dovolj prostornega, da je zajelo težo žalosti in izgube, ki prežema te nove pesmi.“ – Stereogum
“Dance Called Memory nadaljuje z raziskovanjem synth-popa poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let. Novi album dodaja več kitar v mešanico, mehansko blaži s humanim pridihom.“ – New York Times
“Takoj privlačna synthpop skladba, melodična in zadržana. Raste z vsakim poslušanjem.“ [»Inept Apollo«] – Brooklyn Vegan
»Newyorški trio ujame napetost med potrebo po ustvarjalnem izražanju in njegovo nesmiselnostjo z romantičnim, poživljajočim synth-popom.« [»Inept Apollo«] – Consequence of Sound, 100 najboljših pesmi leta 2025 (do sedaj)
Nation of Language
TikTok
Instagram
Facebook
X
