Niet, predskupina Ember
Sobota, 20. 12. 2025
Orto Bar, Ljubljana, Slovenija
“Videl sem rdeče!”
Potem, ko sem Niet v akustični preobleki gledal in poslušal v Ajdovščini (9. 8. 2025 – RockLine recenzija koncerta), posledično prečekiral diskografijo in se malce navdušil, je bil pred prazniki čas, da si grem ogledat še ta hudo, električno verzijo.
V popolnoma novi in napol neznani zasedbi smo se iz Ajdovščine napotili v Ortiča. Gostinska ponudba v avtomobilu je bila po zaslugi Teje in Petre vrhunska, krmaril pa je zanesljivi Borut.
Ko smo parkirali pod Ortom pri lokalu sumljivega slovesa, smo naleteli na skupinico prešerno razpoloženih rožic z Gorenjske, s katerimi smo presmejali čas do koncerta. Posledično smo kompletno zamudili nastop predskupine Ember, ki je, glede na reakcijo publike ob zaključnih akordih, pustila izjemno dober vtis.
Niet so svoj visoko oktanski nastop začeli z zadevo starejšega datuma, Molk. Borutov la-la-la-la! In gremo! Vožnja na staroversko pankerskem vlakcu smrti se je lahko začela. Ob statičnih ostalih je seveda vokalist Borut tisti, ki določa smer in brzino tega vlakca. Kot si lahko mislite, šlo je hitro in vožnja je bila poskočna. Od prve sekunde ekstatična publika je Borutu jedla iz roke in energija ni popustila do zadnjega tona. Niet so seznam pesmi (ki si ga lahko ogledate na eni od fotk) zastavila nekako po blokih, par starih, pa par novejših pa par srednje starih štiklcov, za vsakogar nekaj. Klasik ima bend v svojem repertoarju več kot dovolj, da drži visok nivo angažiranosti tako glasbenikov kot publike.
V parterju je bilo peklensko, znoj je šprical, pir se je polival, nemalokrat se je zgodil krvavi pogo. Prava pankerska norišnica, časa za premor ni bilo. Še med baladnima Bil je maj in Beli prah je bilo v ozračju čutiti tisto urgentnost in neučakanost, ki koncert naredi nekaj posebnega. Ko ravno omenjam Beli prah in gledam seznam pesmi na fotki (glej galerijo – spodaj), vidim, da le ta ni popoln. Jebi ga.
Klub je bil nabito poln, zvok je bil umazano surov in dovolj naglas, da je sekalo, ampak ne v rangu čepkov za ušesa.
Surova energija, ki je prihajala z odra, je prikrila kakšen napačen ton v kitarski solaži, kakšen zamujen ritem, kakšen fuš v vokalni izvedbi. Ampak na taki pankerski veselici take malenkosti le pridodajo k vzdušju živega nastopa. In kako živ je bil ta nastop! Ustanovni član in večinski avtor, kitarist Igor Dernovšek je sicer dajal vtis, kot da je oder zadnje mesto na tem planetu, kjer bi si želel biti. Kljub temu je iz svojega kota nadziral dogajanje in se smejal v brk, ko je videl uničenje v klubu.
Koncerta je bilo prehitro konec, ampak mojstri vejo, da je treba končati na vrhuncu! Ampak vrhunec je na ta večer kar trajal in trajal, in bil je grenko sladek občutek, ko je minil. Najbrž nisem bil edini, ki sem končal od glav do peta namočen v mešanico švica in pira. Bend je dostavil kar smo želeli, in iskreno dvomim, da je kakšen obiskovalec odšel domov nepotešen. Takšen pankerski šus koncert je dobrodošla stvar za presekat (kot šnops med nepregledno vrsto hladnih špricev) zaporedje orto metalskih dogodkov.
Post koitalni (ups, koncertni) trenukti so minili v druženju in fotkanju s kitaristom Robertom in pevcem Borutom ter v sproščeni debati. Hvala, mojstri!
tekst in fotke: Igorac
