Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Kempten / Big Box / Nemčija
Datum koncerta: 10.04.2012
Število obiskovalcev: 2000
Cena karte: 35,00€
Prebujeni Accept, staroselski heavy metalci drvarsko nemškega porekla, v čelo blesavo odraketirana različica Judas Priest »po Germansko«, se po resurekciji z »Blood Of The Nations« iz leta 2010, ne ustavlja. V začetku letošnjega aprila so Accept izstrelili na tržišče novi studijski izdelek imenovan »Stalingrad«. Na njem orjejo in rohnijo z nezmanjšano ihto, lahko rečemo, da legende tako ostro in nepopustljivo niso rožljale še nikdar v svoji dolgi in bogati povesti metalskega terorja, ki se razteza že preko krepkih trideset let.
Tako so še v Aprilu letos Accept zložili skupaj krajšo promocijsko turnejo po Evropi, lahko ji rečemo kar prvi del daljše nove svetovne »Stalingrad« turneje, ki se je pričela v Franciji (Pariz) in zaključila preko nemške epohe koncertnih terminov v Rusiji (Moskva). Turneja bi lahko dobila »polnopomenskost« v kolikor bi na seznam koncertnih obiskov uvrstil Accept tudi mesto Volgograd (nekdanji Stalingrad), a to so že malenkosti.
Dobro je znano sodelovanje med Andyjem Sneapom in skupino. Andy Sneap je velik oboževalec Accept godbe in se je za produkcijo albuma »Blood Of the Nations« kar sam ponudil skupini, da opravi funkcijo produkcije albuma. Prijateljske vezi med tem odličnim producentom ter skupino, so zrasle. Še več. Ime Andy Sneap, kot kitarist klasičnih N.W.O.B.H.M. verobraniteljev Hell, ki je leta 2008 vskoči v zasedbo iz svojih Sabbat, je uspelo iztržiti, ne le pogodbo za izdajo v osemdesetih letih neslavno abortiranega prvenca, ki je tako v lanskem letu, kot album »Human Remains« le doživel svoj izidi preko Nuclear Blast Records, pač pa tudi to, da so Accept vzeli na svojo novo turnejo v vlogi predskupine tudi te legendarne Britanske metal praporščake
Ob pol sedmi uri je bilo pred vhodom v dvorano Big Box v Kemptnu že vse črno. Nemška publika ostaja zvesta in predana Accept. Razgled na prizorišče je resnično obetal veliko in bilo je jasno, da drugače sploh ne more biti! Priča smo bili znova novemu nepozabnemu metalskemu spektaklu, prave starošolsko ubrane veščine.
Ob osmi uri so na odru že Hell, ki predstavljajo svoj klasični repertoar, v maniri kot ga pozna album »Human Remains«. Od originalnih članov zasedbe Hell, so danes v postavi trije kompanjoni. Kev Bower na kitari, Tim Bowler na bobnih in basist Tony Speakman. Rdeče luči, značaj kulis, predvsem pa trnjev venec na glavi pevca, kot tudi nališpanost preostale ekipe, ki je v mrliškem tenu pošiljala z odra resnično srhljiv pozdrav iz pekla, je po pričakovanjih uprizorila pravi mini spektakel pred glavnim. Tradicija, veščina, izkušnje! Aktivno gibanje glasbenikov na odru, pravi odrski teater pevca Davida Bowerja (priključen skupini leta 2010), ki s trnjevim naglavnim vencem in kozjo bradico dejansko spominja na Kristusov antipod – gospodarja muh, eno od hudičevskih inkarnacij pač. Zasedba je 40 minut repertoarja zmagovito izkoristila za predstavitev. Ne le albuma, pač pa zlasti in nad vsem imena Hell, ki je navdušilo v vsem. Fosilnim reliktom,ki znova ponosno gazijo metalski poligon zaželimo čim več uspešnih koncertnih doživetij in kar je glavno, da se za svoj dolg dolgih let dormance odkupujejo uspešno tudi v bodoče ter izdajo kmalu naslednik albuma »Human Remains«. Zvok med koncertom zasedbe Hell je bil odličnega karakterja.
Ura je devet. Oder postane nenadoma prostran. Krasijo ga visoko vzdignjeni bobni Stefana Scxhwarzmanna na dodatnm podestu, levo in desno od le teh, pa serija gigantskih zvočnikov naloženih v dve vrsti, ki sta delovali kot neprebojni zid prihajajoče vkopane Accept tankovske divizije. V ozadju se je prikazala glava rdečega leva iz katere očk se je nemalokrat zlobno zasvetilo. Megla in stroboskopi naskočijo oder. Pred bobni na dodatnem odru stojijo od leve proti desni Heman Frank (kitara), Peter Baltes (bas kitara) in Wolf Hofmann (kitara). Dva tisoč glava množica jih bučno pozdravi, pobje pa se po teatralnem uvodnem delu skladbe Hellfire še bolj teatralno razletijo po odru in zavzamejo vsak svojo pozicijo na njemu. Vokalist Mark Tornillo se ekipi pridruži tik pred prvim vokalnim verzom in vse je nared za popoln odklop! Okostenele nemško metalske režije seveda.
Kar deluje pri Accept vselej tako prevzetno je njihova izjemna odrska dinamika in občutek, da vsega česar se lotijo v eksekuciji, opravljajo na odru z neukročeno ihto pristne strasti, ki jo preveva prebitek testosteronsko adrenalinske naglice polno oktanskega goriva. Ta neverjenti kinetizem, odrska agilnost in okretnost legend, ki so rosna leta odživela že davno tega, vzpostavlja vzdušje preverjene metal hipnoze v kateri hipoma sužnjiš dobri dve uri!
Postavljanje vštric z ramo ob rami, čupanje, sinhrono vihtenje kitar, vsega tega je med koncertom skupine v izobilju in trdnjava Accept ti dobesedno v tej vražji intenziteti ne pusti dihati. Nemci nikdar niso tako glasni in pobesneli za razliko do značaja temperamentnih prebivalcev sredozemskih dežel, pa vendar se je med koncertom veselo opotekalo kar lep sveženj krepko opitih glav, ki so oparile nos kanček pregloboko z alkoholnimi hlapi. Po vsaki skladbi, se je sprožil huronski odziv publike, ki je držal Accept v položaju visoko vzdržne in strumne erekcije. Da se stvari glede velike privrženosti nemške publike do Accpet niso popolnoma nič spremenile, je dokazal trojni »saltatio mortis« eksekucije skladb železnega repertoarja Restless And Wild, Breaker ter Living For Tonite, ki je v začetnem delu poskrbel za pravo mini obsesijo blaznega stana ekstatične publike. Ta ni popustila niti za hip, vse do trenutka zaključne detonacije, ki jo je sprožil zadnji ton Accept glasbe v Kemptnu tega večera.
Med skladbami je vse polno prostora, da se ekipa razmahne tudi v instrumentalnih vragolijah. Tu prevzema vodilno vlogo Wolf Hofmann, ki je za svojega krepostnega Abrahama pravi atletski antipod, blago zdelani odrski silhueti Hermana Franka. Ob tem je zanimivo, da prevzema Hofmann glavnino vseh solerskih funkcij, kar nekoliko čudi, glede na enakovreden karakter obeh kitaristov v ekipi.
Tornillo je s svojim vokalom dokazal, da je izgubil trohico spoštljivosti do obuvala Uda Dirkschneiderja. Novi vokalist je še izoblikoval svoj odrski stas, nadgradil samozavest, avtoritativni pečat in kot tak deloval na odru, kot ulit člen žgoče zloveščega Accept krematorija! Njegova vriskava grlenost ne poseduje takšne karizme, kot to velja to za vokalno prepoznavni značaj Uda Dirkschneiderja, vendar pa v slehernem trenutku dostojno vse nošnje Udovega obuvala, kar pomeni, da je tako lahko misel na Dirkschneiderja dokončno v slehernem trenutku povsem odvečna. Izmed 21. skladb, so Accept vstavili v repertoar skupno kar sedem tistih, ki so jih posneli s Tornillom na vokalu. In te funkcionirajo preverjeno polno učinkovito v družbi s klasičnim Accept katalogom.
Izmed skladb odličnega novega albuma »Stalingrad« vžiga vrhunsko, raje rečem kar “epsko”, zlasti atmosferična Shadow Soldiers, bravurozno okrancljanega antemičnega napeva, medtem ko uvrstitev odličnih »Blood Of The Nations« točk Pandemic in Teuthonic Terror, zadržuje vso kredibilnost tega odličnega studijskega izdelka. V začetnem delu skladbe Hung, Drawn and Quartered, so si Accept edinkorat privoščili večji izvedbeni spodrsljaj, ko se v uvodnem tonu baltes in Hofmann nista najbolje sporazumela in odigrala uvodno harmonijo zgrešeno za pol tona. Hitro sta se spogledala, pristopila (ob strogem očesnem kontaktu) povsem tesno drug do drugega in se nemudoma ujela na pravo uglasitev.
Ne glede na to, da je zvok deloval zaslti v oddaljenem delu dvorane, tam do 8m od odra, odlično, pa je imela zasedba kar nekaj težav z zvočnimi karakteristikami na odru. Mark Tornillo je tako večkrat pokrival ušesa, da se je slišal kaj poje, ob koncu pa si iz uhljev raje kar izpulil ušesne monitorje.
Koncert skupine Accept je trajal reci in piši natanko dve uri. Gospodje dajejo videz in ustvarjajo vibracijo neukročene potence mladeničev. Čeprav se jih oprijemlje status epskih legend, ne poznajo rje ali drugih napadov prezgodnje korozije. Za Accept torej ni spanca! Le čuječnost in stroga, naprej usmerjena ježa metalske pridige. Accept se jeseni vračajo v Evropo na odre. Med drugim so že potrdili nastop skupine v zagrebškem klubu Boogaloo, kar je napoved novega velikega metalskega praznika le streljaj onkraj slovenske meje. V kolikor ste ljubitelji tradicije evropske poante metala, vam to pot Accept v Zagrebu nikakor ne smejo uiti! Upajmo še to, da bodo Accept v letu 2013 opravili tudi festivalsko turnejo po Evropi. Karizma in moč skupine sta izjemni, obisk koncerta v nemškem Kemptenu pa je dokazal, da ju Accept izkazujejo s suvereno držo jasnega diktata, ki narekuje, da je pred legendami še vrsta zmagovitih let posvečenih pridigi pristnega značaja tevtonske šole metal obrti!
Setlista
HELL:
1. Let Battle Commence
2. On Earth as It Is in Hell
3. Plague and Fyre
4. Blasphemy and the Master
5. The Quest
6. The Oppressors
7. Macbeth
8. Save Us From Those Who Would Save Us
ACCEPT:
1. Hellfire
2. Stalingrad
3. Restless and Wild
4. Living for Tonite
5. Breaker
6. Hung, Drawn and Quartered
7. Bucket Full of Hate
8. Monsterman
9. Shadow Soldiers
10. Guitar Solo (Wolf Hoffmann)
11. Neon Nights
12. Bulletproof
13. Losers and Winners
14. Aiming High
15. Princess of the Dawn
16. Up to the Limit
17. No Shelter
18. Pandemic
19. Fast as a Shark
—dodatek—
20. Metal Heart
21. Teutonic Terror
22. Balls to the Wall
23. Bound to Fail (taped outro)
Galerija slik
