Kraj: Vrba na Koroškem (Velden Am Wörthersee) / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Datum koncerta: 06.07.2013
Število obiskovalcev: 170
Cena karte: 33,00€ (v predprodaji) / 37,00€ (na dan koncerta) / 27,00€ (študenti) / 19,00€ (do 20 let)
Poletno vzdušje, ki vlada v juliju, ni primerno samo za ležerno poležavanje na plaži in hlajenju v senci ob morju, ampak tudi obisku koncertov. Izbira le-teh je tudi v letošnjem poletju kar pestra, če že ne v naši mali državi, se pa gotovo najde kakšna zanimiva zadeva onkraj naših meja. Na primer v Avstriji v Veldnu v malem klubu Bluesiana, ki z leti delovanja čedalje bolj pridobiva na svojem dobrem imenu in prepoznavnosti. Seveda predvsem po zaslugi dobrih koncertov.
Nevihtno nebo nad krškim poljem ni napovedovalo ravno prijetne vožnje in res nas je vreme presenečalo v vseh svojih oblikah (razen zimskih) ves čas vožnje. A kot nalašč se je nebo nad Veldnom razjasnilo, morda v pričakovanju enkratnega koncerta, morda pa smo mi na poti med mavrico ujeli tudi košček sonca in ga pripeljali s seboj, kdo ve. Sicer pa to sploh ni pomembno.
V Veldnu je turistična sezona na vrhuncu. Ulice so polne sprehajalcev, terase hotelov se šibijo pod težo užitkarjev, ki občudujejo lepo, majhno in prijazno mestece ob jezeru. A mi seveda v Velden nismo prišli zaradi tega. Nas je čakala mnogo boljša poslastica – akustična fantazija kitarskega virtuoza z žametnim glasom Richie-ja Kotzen-a.
Richie Kotzen je s svojimi stalnimi turnejami in pogostim izdajanjem albumov čedalje bolj poznan tudi širšemu občinstvu. Blues fusion kitarist z izrednim vokalom je znan predvsem po sodelovanju s skupinama Poison in Mr. Big, sam pa je izdal tudi 19 solo albumov, zadnjega (24 Hours) leta 2011. V vseh letih samostojne kariere je sodeloval tudi z mnogimi drugimi glasbeniki, zadnjega večjega projekta se je lotil skupaj s Billyjem Sheehanom in Mikeom Portnoyem pod imenom The Winery Dogs. 15. maja letos je izšel njihov album, septembra pa jih bo možno slišati skupaj tudi v živo v nekaterih mestih po Evropi.
Ob našem prihodu nekaj minut čez osmo zvečer je bila dvorana bluesa še dokaj prazna, tako da smo brez težav dobili mizo. V sproščenem ogledovanju nama tako ljubega kluba (s seboj sva imela tudi nekaj novih obiskovalcev) smo v mimohodu večkrat opazili tudi velikega Kotzena, ki je morebitne mimoidoče in že kar stalne bluesianske goste sicer prijazno pozdravil, a se tudi hitro pospravil nazaj v zaodrje. Sicer pa pretirane gostoljubnosti načeloma s Kotzenove strani niti ni za pričakovati. Povsem drugače pa na obiskovalce vpliva klub s svojo toplino, prijetnim dekorjem in seveda z lastnico Gudrun, ki si kljub obilici dela z organizacijo koncerta in izvajalci vedno vzame čas tudi za vsakega obiskovalca, vsaj z besedo ali dvema. Dovolj, da v obiskovalcu vzbudi občutek domačnosti in dobrodošlosti vedno znova in znova.
Ura se je nagibala že proti pol deseti, ko se je glasba iz zvočnikov stišala in na oder je prišel kitarist. Kljub novemu imidžu Kotzena s trenutno kratkimi lasmi in poraščenim obrazom je bilo vendarle takoj jasno, da je na odru nekdo drug. S sabo je prinesel akustično kitaro, se priklopil, sedel na stol, pritegnil k sebi mikrofon in začel peti. Zapel je nekaj svojih pesmic, nekaj priredb, a mladi izvajalec ves čas svojega nastopa ni niti z besedico namignil, kdo sploh je. Kasneje sem izvedela, da je šlo za mladega italijanskega glasbenika z imenom Andrea Gargioni. Fant je zapel šest pesmi, nato pa se je brez odvečnega govorjenja kmalu pospravil z odra. Občinstvo v Bluesiani je prijazno, kulturno in hvaležno vsakomur, ki pokaže del svojega talenta ali znanja na odru in je mladeniča po vsakem odigranem komadu nagradilo z aplavzom, je pa Andrea v poznih nočnih urah poskrbel za pravi after party najprej pred vhodom v klub, nato pa še na bluesianskem odru.
Ura se je nagibala že krepko čez deseto zvečer, ko se je na oder počasi vendarle sprehodil tudi Richie Kotzen. Bombastični aplavz je iz pevca in kitarista izvabil nasmešek, ko je sedel na stol in pobrenkal po svoji akustiki. Kovinski zvoki strun so napolnili prostor, kmalu zatem pa se je kitari pridružil tudi nežen vokal v pesmi I would. Z enako pronicljivo natančnostjo kot električno kitaro Richie obvladuje tudi svojo akustično prijateljico. Ko je odpel prvo pesem, je povedal, da je vesel, da je spet tu v Bluesiani ter da bo tokrat predstavil svoje pesmi na tako, kot jih tudi sam sliši prvič, ko so šele v fazi nastajanja – z brenkanjem ob akustično kitaro in petjem. Povedal je tudi, da večkrat sliši očitke, da med koncerti premalo govori in da bo zato ta čas izkoristil zato, da bo zapel nekje 5 pesmi, med tem pa bo na dolgo in na široko razpravljal o različnih temah z občinstvom. Kdorkoli Richie-ja vsaj malo pozna, je lahko takoj ugotovil, da gre za šalo, saj kitarski mojster ni znan ravno po njegovi gostobesednosti na odru, ne glede na to, kako se tam domače počuti. A ko gre za glasbo, Richie ne pozna šale, njegova prefinjenost in hkrati ljubezniva liričnost je ob akustičnem nastopu prišla še toliko bolj do izraza, prav tako pa tudi njegove vokalne preference. Večje udarnosti seveda zaradi narave nastopa ni bilo za pričakovati, je pa Richie gladko drsel skozi setlisto bolečih ljubezenskih izkušenj, ki so se ob nežnih zvokih kitare še bolj usidrale v srca občinstva. Ob skladbi Everything good se je Richie ponovno nekoliko razgovoril o »športnem« nastanku imena Wilson Hawk (projekt z Richie Zito-m), nato pa je ponovno zaplaval v svoje balade. Množico pod odrom pa je ponovno prebudil z Until you sufer some (Fire and ice), uspešnico iz časov s Poison. Publika je refrenu glasno pripevala, Richie pa se je odločil, da je sedaj končno čas, da Bluesiansko občinstvo seznani tudi s svojo trenutno življenjsko sopotnico Julio Lage, ki njegovo Evropsko akustično turnejo že ves čas spremlja na basu. Julia je nekoliko plašno stopila na oder in se Kotzenu pridružila pri igranju. Skozi nadaljnje pesmi sta se tako prebijala skupaj in to je še povečalo Richie-jevo sproščenost na odru. Kotzena le redko vidimo igrati sede in bilo je jasno, da mu na stolu zmanjkuje prostora za pravo izražanje svojih občutij med igranjem. Za razliko od električne kitare, po katerih zadnje čase brenka le s pomočjo prstov, si je Richie tu pomagal s trzalico. Da bi se zaradi tega izgubili njegovi prirojeni občutki za instrument, ni bilo strahu, mehki toni so Bluesiano popeljali v pravo kitarsko pravljico. Ki se je, žal, kot vedno prehitro končala. Z uspešnico Mr. Big Shine sta se Julia in Richie prvič poslovila z odra, a sta po bučnem vzklikanju prišla nazaj. Uresničila sta glasbeno željo iz publike in zaigrala Go faster, dokončno pa sta se poslovila s skladbo Stand.
Kljub vztrajnemu čakanju žal Julie in Richie-ja po koncertu več nismo ujeli v klubu. Očitno sta si po zadnjem koncertu dolge turneje zaželela samo še počitka. Kljub temu, da naveza z Juliino spremljavo nekoliko spominja na navezo Lennon – Yoko Ono, sta oba dokazala, da sta na odru prava profesionalca. Julia je s svojo prikupno sramežljivostjo takoj kupila bluesiansko občinstvo, Richie pa je ljubljenec te publike že kar precej let. In vsi seveda komaj čakamo, kdaj se bo ponovno podal na pot – morda tokrat spet v električni izvedbi.
Setlista
1. I would
2. Rust
3. Lose again
4. Paint it on
5. What is
6. Everything good
7. Where did our love go
8. Until you sufer some (Fire and ice)
9. Doing what the devil says to do
10. Fear
11. Change
12. High
13. Don’t ask
14. Shine
—dodatek—
15. Go faster
16. Stand
Galerija slik
