Alen Brentini – ravnovesje med energijo hard rock principa in začinjenostjo kitarskih vraž (2010)

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Kraj: Rock Cafe / Postojna / Slovenija
Datum koncerta: 22.01.2010
Število obiskovalcev: 40
Cena karte: 0,00€ (prost vstop)

Alen Brentini je še en čudežni kitarski deček, doma iz Reke. Le kdo vraga je z Reke, pa se ne bi ukvarjal z glasbo. Malo je takšnih. V skladu z tradicijo pravega rock mesta, se s pravšnjo vzgojo lahko ponaša tudi Alen Brentini. Gre za glasbenika ki si vztrajno nabira točke in v skladu s tem mu rasteta pedigre in prepoznavnost. Zlasti v tujini če ne že v naših krajih in v Brentinijevi matični državi. Redko priložnost če ne že kar prvo je tako uslišal Brentiniju za nastop v Sloveniji nadebudni in marljivi klub Rock Cafe v Postojni, ki s svojo dejavnostjo znova daje upanje za boljše čase rock in metal glasbene kulture v Sloveniji. Nasploh s prihajajočim februarjem in odprtjem večje dvorane.

Petek. Zunaj je mrzlo kot sam vrag. V Rock Cafeju se družba stiska ob mizah, šankih in tistih s kuglami – torej biljardnih. Ura je deset minut preko enajste, ko stopi Brentini s svojo ekipico na oder in udari z eno izmed svojih avtorskih skladb. Takoj je opozoril, da se v njegovi krvi pretaka ljubezen do bluesa, soula, funka, ki ga vpleta v različnih odmerkih v svoje osnovno hard rock izročilo. Seveda je družba štirih kavalirjev preusmerila pozornost s klasičnimi zimzeleni, ki naj bi zamotili občinstvo in jim ponudilo prešerno zabavo. Brentini uporablja Steve Vai model kitare, seveda s povsem svojim “gearom”, od magnetov do zadnjega pedal efekta. Zanimiv ni bil le Brentini z Ibanezom, pač pa tudi njegov kolega Sandro, ki je opasal Ernie Ball kitaro znamke “Luke” (Steve Lukather). A ne zaman. Brentini mu je pustil dovolj prostora, da je fant pokazal, da kitare svojega vzornika ne nosi s seboj na oder le za to, da bi “poziral”.

Skratka glavni mož na odru je Alen. Poseduje odličen vokal, s ščepcem občutka za soul toplino in zategadelj improvizacijo. V prvi vrsti pa je to izreden instrumentalist. V le nekaj avtorskih komadih, ki jih je skupina predstavila v Postojni, žal publiki, ki je ždela ves čas za šankom in ujčkala v rokah steklenice piva, je upozoril, da je nadarjen tekstopisec, aranžer in zlasti izvajalcec. Možakar položi izdelan riff, preko katerega potem skupina izlušči ornamentirano figuro skladbe, ki nosi izklesana glavo in rep. Skratka kompaktne skladbe z lepo kombinacijo melodike, ščepcem blues in soul hrepenenja. Solaže umerjene, brez šrederskih salv neoklasicizma, pač pa note pod kontrolo, z mehkimi zategi strun, kot tudi valovanje s hitrejšimi eskapadami. Skratka dinamična razgibanost v slehernem oziru. Bobni iz šole jazza so iskali skrbno koščke skladb, da jih prevetrijo z nekaj mojstrskimi prehodi, ki so dodajali nastopu skupine svoj čar.

Ni potrebno posebej poudarjati, da se ti fantje le redko zmotijo na odru. To pot se je pripetil zasedbi le ne (manj) opazen spodrsljaj v Claptonovi Leyli, kjer niso vsi izbirali pravega izhodnega tona v kitici. Sicer pa priredbe skupin Whitesnake , Stevie Ray Vaughana, Jimi Hendrixa, Erica Claptona zgovorno pričajo o osnovnih nagnjenjih kar se glasbenega okusa kvarteta tiče. Za povrhu je Brentini z ekipo zadel glavico na žebljico tudi z izvedbo skladbe Go Faster bivšega Poison kitarista Richieja Kotzena, za katerega je znano, da je Brentini že nastopal z njim v preteklosti. V tem oziru bi si po bežni energiji celo drznil reči, da je Brentini s svojim kvartetom dokaj blizu filozofiji samostojne kariere Richieja Kotzena.

Koncert je bil razdeljen v dva dela z vmesno 20. minutno pavzo. Nujne “lajne”, kot sta bili sicer zabavno prearanžirani skladbi treh do štirih akordov U2 (Still Heaven’t Found…) in Bob Dylan/Guns N’ Roses (Knocking On Heaven’s Door), sta med sladokusci kaj hitro utonili v pozabo, ko so fantje valili točko za točko silno zanimive glasbene razglede. Tako svoje avtorske, kot v obliki odlično izvedenih priredb.

Upajmo, da bo dvojni samostojni studijski album Alena Brentinija, ki bi moral iziti še v prvi polovici letošnjega leta z naslovom “Iza zidova tišine” uspel utrditi njegovo ime na glasbenem prizorišču, tako v Sloveniji, kot tudi v matični državi Hrvaški. Zlasti zato, ker je njegova filozofija in glasbeni hard rock pristop zlasti pisana zbujanju pozornosti tradicije Los Angelesa, s katerim se Brentini vse bolj in bolj povezuje. Upajmo da mu  torej uspe veliki met čez Atlantik, saj bi bila velika škoda, da bi glede na prikazano v Postojni, bila njegov talent in izrazni značaj lastne avtorske karizme in figure na Balkanu zatrta in prezrta. Izkušnja vredna slehernega obiska novih Brentinijevih koncertov.

fotografije: Aleš Podbrežnik

Galerija slik