Avtor: Sebastijan Videc
Fotografije: Jerneja Jerak
Kraj: Kino Šiška / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 25.06.2014
Število obiskovalcev: 1.000
Cena karte: 18€ (Early Bird), 23€ (First Minute), 27€ (predprodaja)
Irska. Zeleni otoček tam, pljunek in malo zraven, zahodno od Velike Britanije. Znana po svoji barvi, dotičnem temnem (stout) pivu in nekem možicu, Flatelyu, ki je sredi devetdesetih začel z obnorevanjem sveta z takozvanim rečnim plesom (riverdance). A kaj je tista irska reč, ki Slovence, pa ne samo nas, ampak kar cel svet, tako privlači? Irske pube najdemo po vseh kotičkih sveta, že prej omenjeno pivo takisto, pa ko godujejo Patriki, se tudi zdi, da že cel svet diha v irskem duhu.
Iskanje odgovorov prepustimo filozofom, dejstvo pa je, da je irski/keltski melos hudimanovo nalezljiv in v kombinaciji z nekaj popitega alkohola in dobro družbo, že malodane hudo zasvojliva droga. Prvi in največji, ki so na svoji glasbeni koži preizkusili priljubljenost irske glasbe, so bili nedvomno The Dubliners, ki so v petih desetletjih delovanja večkrat obkrožili svet in razprodajali dvorane kot za šalo. Pojav takoimenovanih ‘celtic punk rock’ skupin v osemdesetih tako ne predstavlja neko veliko presenečenje, saj je kombinacija tradicionalnih irskih instrumentov z klasično rockersko postavo, v to zvrst glasbe prinesla nov val svežine, vse skupaj pa približala mlajšim generacijam. Tako angleški Pogues, kot ameriško-irski Flogging Molly, po nekaj desetletjih še vedno dokazujejo, da je ta zvrst izjemno popularna, bi pa zraven dodal še štajerske podlasice, Happy Ol’ McWeasel, ki s svojo (mladostniško) energijo, povsem dostojno stopajo ob bok tem njihovim vzornikom.
Flogging Molly so Ljubljano obiskali že tretjič. Gre v tretje rado? Sodeč po odzivih občinstva, bo šlo tudi v četrto. Vsi trije koncerti do sedaj, so bili namreč razprodani in odločitev, da se zaradi nepredvidljivega vremena, koncert prestavi iz letnega odra Gala Hale v Kino Šiška, je sigurno omogočila še nekaj dodatnih vstopnic zabave željnim obiskovalcem. Dejansko naval v dvorani je bil celo tolikšen, da se je organizator odločil, da ne bo ogradil prostora za fotografe, a je po mojem mnenju taka odločitev vedno sporna, saj ne samo da fotografi tvegajo svojo dragoceno opremo v divjajoči množici, ampak kot se vedno izkaže, zna to privesti tudi neposrednega stika občinstva z odrom in vseh možnih komplikacij, ki jih to prinese za sabo.
Luči na odru so se ugasnile četrt čez deveto, Marleyeva ‘Get Up, Stand Up’, ki je zadonela iz zvočnikov, pa je napovedala dobro uro in tričert dolg koncert, katerega večina ne bo nikoli pozabila. Koncert so američani pričeli s ‘Screaming at the Wailing Wall’, s svojega tretjega albuma in nemudoma povzročili totalen kaos v parterju Katedrale. Telesa so letela levo, desno, vseobvezno pivo pa z njimi. Tam nekje do tretje skladbe, so se pričeli že prvi stagedive-i, pri Drunken Lullabies, pa so po zraku že pričeli leteti polni, na srečo plastični, kozarci piva; v stropne reflektorje, na oder in predvsem med ljudi. Če ste bili eden od po/za-litih naj vas potolažim, da pivo dobrodejno vpliva na kožo in ljudje v tujini celo plačujejo za namakanje v njem, tu pa ste ga dobili all-inclusive v paketu z odličnim koncertom!
O samem nastopu skupine ne gre kaj dosti dolgoveziti. Fantje in dama imajo dovolj koncertnih izkušenj in pravo vrste glasbe v prstih, da lahko z lahkoto razigrajo nabito polno dvorano, kljub dejstvu, da je zadnja plošča izšla leta 2011. Dave King, vodja tega septeta, je rojen frontman. Pa naj je šlo za šale o vonju njegovih pazduh, najlepšemu članu skupine (Bob Schmidt), posvetilu pred kratkim preminulemu očetu kitarista (Dennis Casey), posvetilu svoji mami v Dublinu kot tudi do vložka, v katerem je začel peti Iron Maiden klasiko ‘Run to the Hills’, kateremu so bučno v en glas refren odpeli oboževalci – očitno se Kingove hardrockerske korenine še niso posušile. Družbo mu je na desni, z piščaljo in goslimi, delala njegova žena, Bridget Regan, ki je bila mogoče še najbolj zadržan član zasedbe. Množica stage-divinga, surf-crowdinga, moshpitinga – izrazi, ki jim le stežka najdemo ustrezne prevode, pa so skupaj s plesom in glasnim petjem pospremili skupino do zaključka. Flogging Molly za 2015 najavljajo nov studijski album. Dober izgovor za še en obisk Slovenije?
Galerija slik
