Ata Coverdale z Whitesnake vnovič prestal preizkus časa! (2008)

Fotografije: Aleš Podbrežnik

Kraj: Srednješkolsko igralište (Srednjika) / Osijek / Hrvaška
Datum koncerta: 10.07.2008
Število obiskovalcev: 3000
Cena karte: 140,00HRK

Deset ur v obe smeri, preživetih v drobovju drzno oglašajočega se ponosa italijanske avtomobilske industrije je bilo vse, kar je druščina treh skrbno oblikovanih neuravnovešencev potrebovala, da je na sončni četrtek prispela v Osijek, prijazno mesto s pogledom na Vojvodino. Tam se je v vročici slavonskega poletja kopal legendarni “lovehunter” David Coverdale, seveda obkrožen z obvezno druščino mnogo mlajših belih kačic (te povprečno starost zasedbe hitro spustijo do številke 73), torej Whitesnake!

David Coverdale je zadnje čase res neumoren, sploh za, kot sam pravi, srečno poročenega gospoda, dedka, itd.. in zdi se, kot da je po izidu neštetokrat preložene Good To Be Bad (RockLine recenzija vas čaka tule) krivulja njegovih dejavnosti nenadoma švignila do orbite. In čeprav se je sled za osemdesetimi v prahu in pesku za našimi hrbti že davno izgubila se David pri ponovnem odkrivanju čarov preteklosti ne pusti motiti! Kar je seveda tudi prav. Coverdale je srečen človek, saj lahko prostosrčno izbira iz široke palete Whitesnake cvetk, vsaj dokler je v nabranemu pušeljcu moč zavohati Still Of The Night ali Fool For You Loving. Oborožen s tako impresivnim melosnim arzenalom je Coverdale tudi v letu 2008 odločen Whitesnake semena razprišiti kar se da na široko, vsaj dokler mu glas to že omogoča in zdi se, da mu to ponovno uspeva. S tem pa seveda največ pridobiva sam status zasedbe.

A pojdimo lepo po vrsti. Ob prihodu na srednješkolsko igralište smo najprej naletetli na Divlje Jagode, ki so jih pri znojenju ujeli ravno nekje na sredini nastopa. Lipovačina četica je po videnem nastop izpeljala korektno, sepravi brez presežkov, a dovolj suvereno, gotovo pa več kot odlično za ruljo vročekrvnežev, ki je v najvišji bojni pripravljenosti zasedala položaje v strelskem dosegu odra. Mene osebno so po pravici povedano kmalu začeli dolgočasiti, kar pa gre v prvi vrsti gotovo pripisati predvsem mojemu nerazumevanju tovrstnega agrarno orentiranega rock & rolla.

Agrarno ali ne, z Whitesnake še najbljižje pridemo k pojmu hudičevo pohotno. Sodeč po Coveraleovi odpravi je to še najmanj kar lahko rečem. Legenda blues rocka se je na odru pojavila odeta v kimonasto kreirani srajčici (na kateri so se kitile slikovne variacije na raznorazne SS totenkopf simbolike), pri vratu seveda obvezno na široko odpeti, in dokaj tesno oprijetih hlačah. Spremljan z obveznim laježem je odzvenel tradicionalni “here’s a song for ya”, katerega odmev se je kmalu izgubil v vrvežu uvodne Best Years. Coverdale se je tukaj polastil preprostega trika, ki je ostro odtegnjeni uvodnik Good To Be Bad smelo povezal s čutvenim desantom Fool For Your Loving. Odziv je bil nenaden, razpoloženje množice je vsesplošni delirij nemudoma povzignil v višave, s tem pa je bil pripravljen idealen teren za Can You Hear The Wind Blow. Tukaj je potrebno poudariti dejstvo, da vživeta predstavitev svežega materiala precej blagodejno vpliva na celostni Whitesnake imidž. Nove skladbe v živo izvrstno služijo osnovnemu namenu, v kar nas je dokončno prepričala Lay Down Your Love, ki jo je Osijek v trenutku vzel za svojo! Brez v detalje izpiljene izvedbe seveda ne gre in prav v tem pogledu je Coverdale ponovno triumfiral na celi bojni črti. David je z novačenjem trenutnega Whitesnake kadra presegel vsa pričakovanja. Dvojec Beach in Aldrich deluje kompaktno in suvereno jadra na dostavi ritmično izpiljene naveze basista Uriah Duffya in novopečenega Whitesnake tolkača Chrisa Frazierja. V tako dodelani glasbeni formaciji se kot najbolj problematičen Whitesnake element na koncu pokaže prav močno opešan vokal Davida Coverdalea, ki je daleč od nekdanjega nivoja. David se je tudi v tem pogledu zvito prilagodil razmeram in zdaj vokalne dolžnosti v refrenih pogosto prepušča glasovno lepo harmoniziranemu triu Beach, Aldrich in Duffy! Kakorkoli že, v nižjih legah ostaja njegov glas še vedno prepričljiv, globok in poln značilnega žmohta.

Kljub odlično izpeljanemu nastopu večjih presenečenj Whitesnake vseeno niso pripravili. Mogoče le z izjemo kratkega spusta v Ain’t Gonna Cry No More, ki je odzvenela v prijetnem akustičnem načinu. Kot dovolj zrel se je izkazal tudi pristop k Ain’t No Love In The Heart Of The City, ki v varstvu tehnično izpiljenih glasbenikov tipa Aldrich ali Beach le redko pokaže prave barve. Navdušile so Love Ain’t No Stranger, ki jo je David pospremil s posvetilom nedavno preminulemu prijatelju Mel Galleyu, Is This love in energična Gimme All Your Love, za katero je bilo po mnenju nekega hrvaškega vročekrvneža na dan vredno privleči tudi vsa razpoložljiva pirotehnična sredstva, ki v “normalnih” razmerah služijo predvsem kot navijaški rekviziti. Duh eura 2008 očitno še ne pojenja saj je nesramnež ne dolgo zatem ugrabil celo dušo in razum samega Aldircha, ki si je kot sredstvo za dvig že tako razbeljene temperature za Still Of The Night omislil celo dres s šahovnico!

Na koncu ne gre reči drugega kot to, da so me Whitesnake še enkrat več navdušili. Coverdale se je vnovič pokazal v vlogi izjemno prilagodljivega izvajalca, ki ve kaj hoče, in je pri doseganju ciljev vešč v razpolaganju s sredstvi! Dokaz teh trditev leži prav v set listi tega koncerta, kjer je poleg obveznih Good To Be Bad vrhuncev, z redkimi izjemami težišče močno obrnjeno v prid prepoznavnejših Whitesnake motivov. Tako nam je bilo tokrat na srečo prizanešeno s Take Me With You, več kot odlično pa smo jo odnesli tudi brez Ready An’ Willing, torej dveh prvovrstnih zimzelenčkov, katerih vsebine pa so na žalost starejših Whitesnake ljubiteljev, že davno preživete. Iz tega vidika je pozitiven vtis v samem zaključku nastopa malce skazil zdaj že pogrešljivi križanec Burn/Stormbringer. Iskreno povedano David, izvajalec tvojega kalibra si tudi v zrelih letih lahko privošči mnogo več!

Setlista

Galerija slik