Aynsley Lister – mož zlatega prijema (2014)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2014
0 6

“Aynsley Lister je pravi naslov za odlično uravnilovko združevanja bluesa in rocka v vsebinsko čvrst in otipljiv glasbeni konglomerat, vseskozi čutno naphan s pravo mero nalezljive melodičnosti.”

Lokacija: Vrba na Koroškem (Velden Am Wörthersee) / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Datum: sreda, 07.05.2014


Aynsley Lister je še en bluesovski rock čudodelnik mlajše garde, kar jih je dalo britansko otočje zadnjih dveh dekad. Mož z mnogo manj »razvpitim« imenom, a nič manj čarobnim grlom in kitarskim dotikom, kot denimo Joe Bonamassa, se je razvijal v glasbenika povsem neodvisno od raznoraznih glasbenih šol, ki bi ga silile v ustaljene glasbene okvirje. Pravzaprav pod tutorstvom svojega očeta s katerim sta, ko je bil Aynsley še mali fant, preigravala skladbe legend, kot so John Mayall, Eric Clapton, Freddie King. Do osemnajstega leta je Lister že zamenjal nekaj skupin. V letih 1996 in 1997 je s svojo skupino izdal prva dva studijska albuma »Messin’ with a Kid« in »Pay Attention!«, kar je pritegnilo pozornost založbe Ruff Records, s katero je sklenil nekaj letno pogodbo. Po izdaji studijskega prvenca je pričel odpirati koncerte pred veterani bluesa, kot so Buddy Guy, John Mayall, Robert Cray, nadalje pred Bryan Adamsom in Fun Lovin’ Criminals. S temi nastopi si je zgradil ime, kar mu je odprlo vrata do vloge glavnega nosilca večjih evropskih festivalskih prizorišč.  V letu 2009 pa je odpiral koncerte celo pred southern rock legendami Lynyrd Skynyrd, ko so se ti mudili na  britanskem otočju s svojo »God And Guns« turnejo.

Aynsley Lister je na turnejo povabil tudi kantavtorja Tilla Bennewitza iz nemškega mesta Bad Lauterberg. Možakarja sem uspel prestreči zgolj za kopico zadnjih minut njegovega »ogrevalnega« nastopa pred Listerjem, vendar je to povsem zadoščalo, da je naredil pozitiven vtis. Kitara, orglice, prijeten srednje intoniran, blago osmojen, skorajda  blago »Springsteenovsko« okarakterizirani vokalni pristop in seveda nekako pričakovana country / folk melodična vljudnost njegovih avtorskih skladb. Silno lepa uvertura v Listerjev koncert. En človek en oder. Povsem dovolj!

Aynsley Lister je v lanskem letu izdal svoj skupno že 10. studijski album z naslovom »Home« in se po petih letih znova vrnil na koncert v Vrbo na Koroškem, točneje tamkajšnji hram bluesa in rocka Bluesiana Rock Cafe. Z ekipo s katero je pravzaprav posnel novi studijski album. Tako so mu na odru delali družbo temnopolti bobnar Wayne Proctor , bobnar Steve Amadeo in klaviaturist Andre Bassing. Na prizorišču se je zbrala sicer manjša garda blues rock navdušencev, ki pa so se Aynsleyevega nastopa izpred let na taistem prizorišču prav dobro spominjali! Aynsley je ob prihodu na oder v slogu pristnega britanskega bontona in mero velike uglajenosti prisotne vljudno pozdravil, ura je odbila kakih petnajst minut do desete zvečer in možje so po nekoliko »sramežljivem« uvodu udarili z izrednim blues rockerjem, naslovno skladbo novega albuma Home. Že s prvo skladbo je Lister opozoril, da gre v njegovem primeru za glasbenika, ki je podedoval v osebni glasbeni izkaznici izreden talent sledenju polnokrvne melodične nalezljivosti. Navadno imajo tovrstne branže glasbeniki v ekipi zgolj ritem sekcijo, v primeru Listerjeve melodične nalezljivosti, pa se je še kako preklemano dobro obrestovala ideja o integraciji klaviatur, ki so vseskozi vzdrževale izredno organsko toplino »Hammond like« zvoka, skrižanega z vključki piana in tako poglabljale kontraste ujetih razpoloženjskih stanj.

Aynsley je nalezljiv fant. Poseduje izjemno karizmo. Predstavljajte si, da vržeš v enega skupaj obraze Hugha Granta, Davida Bowiea in Scotta Weilanda. Strupeno nalezljiv je njegov šarm. Deluje nevsiljivo, pristno, povsem naravno in prav sto svojo pristnostjo in nezlaganim nasmehom, oboroženim s tipično malho britanskih črnih humoresk, »kupuje« občinstvo. Čeprav je bil koncert razdeljen v dva dela z vmesno dvajset minut dolgo pavzo, prvi del je štel cca 50 minut in drug uro ter deset minut, se je dogodek obrnil naokrog, kot bi mignil.

Lister je na odru uporabljal tri kitare. S kopijoi Gbisl Les Pal je izvajal skladbe trše zvočne konture nekoliko razmaščenega zvoka, medtem ko je uporabljal rdeči Fender Stratocster zlasti v točkah, ki so zahtevale v solažah več pretanjenosti in »milejšega« plasiranja  zvokov. Tretja je bila akustična folk kitara s katero si je mož privoščil nekaj »slide« solističnih izletov. Luster sledi elementarni melodičnosti. Komade komponira na osnovi permisi nekaj akordov v katerih lahko polnosučno razvija melodičnost. Seveda je ta naphana s prepoznano otožno zvočnostjo britanskega white blues rekla, obenem pa je izrazna moč Listerja zlasti v izredni prožnosti prilagajanja danim razpoloženjskim situacijam. Mož je lahko robat, ko to zahteva od njega dani trenutek, spet v naslednjem, pa osupne s svojo sofisticiranostjo in milino, kar je izražala posebej točka Feeling Good v uvodu, ki jo je nadgradilo popadljivo ječanje kitare v nadaljevanje. Tu je še nagajiva Straight Talkin’ Woman, pa pretanjena in rahločutno Early Morning Dew, buditeljska Free,  »shuffle« With Me Tonight, pa še drugi (zaključni) »shuffle« Running Out On Me, pa skladba Sugar (obtežena s slide kitaro), nadalje Hero, kot tudi odlična What’s It All About iz albuma »Equilibrium« (2009).

Med skladbami je Aynsley zapolnil premore tako, da je naročil ali Bassingu ali bobnarju Proctorju, da s svojimi triki zapolnjujeta tišino. Lister je vseskozi rokoval s tremi kitarami in mnogo je bilo potreb po »pre-glasitvi« kitar na drugo tonaliteto, ali preprosto za »uglaševanja« instrumentov.

Navdušenje je izredno. Kvartet se vrne na oder. Prisotni so že  vnaprej vzklikali naslov skladbe, ki so jo od Aynsleya zahtevali. Bila je odlična priredba Princeove Purple Rain, kjer si je Aynsley v izhodnem delu privoščil lep sveženj solističnih ornamentov, s katerimi  je zasolili skladbo in ji nadel povsem novo izrazno dimenzijo. Vendar narod še ni bil povsem potešen. Izjemno navdušenje se ni polegalo in ekipa se je vrnila še drugič na oder. Aysnley vpraša: »Ta prostor se imenuje Bluesiana mar ne?« Na pritrdilni odgovor publike doda, da so tega večera igrali manj bluesa, kot po navadi, zato se bodo lotili še ene skladbe njegovega velikega vzornika Freddie Kinga.

Ni kaj. Aynsley Lister je pravi naslov za odlično uravnilovko združevanja bluesa in rocka v vsebinsko čvrst in otipljiv glasbeni konglomerat, vseskozi čutno naphan s pravo mero nalezljive melodičnosti. Njegova nalezljivi šarm in karizma sta izredna, ob izjemni predstavi, pa se je po koncertu ob pultu z uradnimi spominki zbrala dolga vrsta ljubiteljev bluesa, ki so povpraševali za novim albumom tega odličnega novodobnega mojstra white blues rock retorike! Še en nepozaben koncertni večer v Bluesiani torej! 

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X