Bang Your Head!!! 2016 – tretji dan

ALEŠ PODBREŽNIK
0 40

“Tretji dan znamenitega Bang Your Head festivala 2016, ki so ga sklenili Iced Earth!”

Lokacija: Balingen / Messegelände / Nemčija
Datum: sobota, 16.07.2016


Tretji in zaključni dan 21. festivala Bang Your Head!!! v nemškem mestecu Balingen, je naposled prinesel popolnoma suh in sončen dan. Brez dopoldanske sopare seveda ni šlo, smo jo pa ukrotili z obiskom senčnih mest starega mestnega jedra. Tako smo švedske revitaliste stare šole heavy metala in heavy rocka Black Trip, ki so odprli program zadnjega dne festivala natanko ob pol dvanajsti uri dopoldan na glavnem odru, ujeli v zaključnih minutah nastopa. Bend, ki deluje od leta 2004 dalje ima v žepu dva albuma in je po porodnih krčih oziroma začetnih letih delovanja,  zajel veter v polna jadra šele v letu 2011, ko se je ustalil v stabilni postavi. Čeprav gre za kratkoživo zasedbo, so njeni člani prekaljeni. Vodi jo kitarist (prej njen basist) Peter Stjärnvind, ki je nekoč igral pri Entombed in Nifelheim, postavo pa zapolnjujeta še bivša člana zasedbe Enforcer in sicer vokalist Joseph Tholl in bobnar Jonas Wikstrand ter kitarist Johan Bergebäck in basist Sebastian Ramstedt, ki sta prispela iz zasedbe Ordo Inferus. Po albumu »Goin’ Under« iz leta 2013, je bend v lanskem letu izdal še drugi album z naslovom »Shadowline«, kar je zadoščalo da sestavi lep, to je 40. minutni repertoar, stkan po notah starošolskega navdihovanja nad metalom. V zaključnih minutah nastopa, kolikor smo jih prestregli, ni bilo težko preslišati vplivov zasedb Thin Lizzy, Iron Maiden, Judas Priest in UFO. V kolikor ste zapriseženec stare metal šole, so Black Trip zasedba, ki jo je vredno preveriti.

Oder so nasledila dekleta. No recimo raje gospe. Veteranke heavy metala. Vseženska zasedba Girlschool. Namesto da bi doma pazile svoje vnuke, se pri svojih dobrih šestdesetih, še vedno raje potepajo po odrih sveta. Zadnjo konkretno turnejo so opravile prav v lanski jeseni, ko so, skupaj s Saxon, odpirale koncertne večere pred pokojnimi pankrti rock’n’rolla, edinstvenimi Motörhead. Na njihov zadnji turneji, posvečeni promociji albuma »Bad Magic«. Lepo jih je videti kljubovati. Tri med njimi so originalne in nerazdružljive od 1977 dalje. Enid Williams na bas kitari, pevka in ritem kitaristka Kim McAuliffe ter bobnarka Denise Duffort. Dolžnost glavne kitaristke je, po tragični smrti (za rakom na hrbtenjači) originalne članice Kelly Johnson, leta 2008 prevzela Jackie Chambers. Kvintet ostaja vrhunsko našpičen. Klasike albuma »Hit And Run«, ki se jih je na repertoarju zvrstilo kar šest (C’mon Let’s Go, Future Flash, naslovna skladba, The Hunter, Kick It Down, Watch Your Step) učinkujejo fenomenalno, to je »zimzeleno« in kvartet izkazuje tudi na zrela leta neverjetno suverenost ter kompaktno uigranost. Glavnino odra je zapolnjevala prav Jackie Chambers, ki se je aktivno sprehajala od Kim do Enid in se znova vračala na skrajno levo stran odra (na svojo pozicijo). Pretežno klasični koncertni repertoar so Girlschool odprle s točko studijskega prvenca »Demolitoion«, se pravi Demolition Boys, prav tako paso  taistemu albumu posvetile pozornost v samem zaključku nastopa, ko je bend ušpičil predelavo Gun klasike Race With the Devil ter za njo (manjkajočo) in vseskozi pričakovano Emergency, pri čemer je sklenil svoj nastop v velikem slogu. Repertoar so zapolnjevale še novejše tri skladbe in sicer I Spy iz albuma »Legacy« (2009) in skladbi Come the Revolution ter Guilt As Sin iz aktualnega studijskega albuma »Guilty As Sin« (2015).

Oder so nasledili nizozemski simfonični power metalci Delain, ki jih vodi pečatni vokal karizmatične pevke Charlotte Wessels. Ta je brez posebnih naporov kaj hitro uročila publiko, s svojo izdelano odrsko igro in čuteče izraznim vokalom, ki v glasbeni izkaznici skupine, pač vseskozi dominira. Bend se nahaja v pričakovanju izida novega studijskega albuma z naslovom »Moonbath«, ki je napovedan za konec letošnjega avgusta in ob Charlotte pa zapolnjujejo postavo Delain še Martijn Westerhold (klaviature, šef zasedbe), Timo Somers (kitara), sveže pridružena ritem kitaristka Meren Bechtold in bobnar Ruben Israel. Na odru je manjkal basist. Kdo je trenutni basist skupine, vedo le Delain. Nemara ga iščejo, kwer se je zgodba čez dobrih deset dni, to je 28.07.2016 ponovila tud na nastopu zasedbe  v Tolminu (Metaldays festival). Ta manjko nizkih tonov, oziroma »basovske noge«, ni ti ni šlo kdove kako pogrešati,  nemara tudi zavoljo sedemstrunske kitare, ki jo uporablja na odru Merel in je doprinesel k bolj jedremu, če ne kar bolj mastnemu zvoku kitarskih fraz. Kakorkoli, oder je postal za petdeset minut Charlotte Wessels. Punca je hipoma dvignila publiko s svojo dinamično predstavo in nenehnim spodbujanjem publike. Na set listi so prednjačile skladbe albuma »We Are The Others« (Not Enough, Get the Devil Out of Me, Mother Machine, naslovna skladba), bend pa je odprl koncert s skladbo Suckerpunch, vzeto iz aktualnega EPja »Lunar Prelude«. Na sredini nastopa so se Delain odločili predstaviti tudi povsem novo skladbo z naslovom The Glory And the Scum, ki bo našla svoje regularno mesto na prihajajočem novem studijskem albumu. Še ena tipična Delain kompozicija urezana v maniri visoko muzikalične vrednosti, ki sicer spremlja s pompom okrašeni simfonični power metal zasedbe. Preostanek repertoarja so zapolnjevale še »The Human Contradiction« skladbe Don’t Let Go, Army of Dolls in Here Come thre Vultures, bend pa je zasolil set listo tudi z dvema skladbama studijskega prvenca »Lucidity« in sicer The Gathering in Sleepwalkers Dream.

Prvi vrhunec zadnjega dne festivala so na oder zanesli domačini Tankard. Ti so do tega trenutka zbrali pred odrom daleč največje število privržencev. Kar v ničemer ne čudi. Sama glasbena izkaznica skupine veleva že po imenu sodeč pečanje trših zvokov z alkoholnimi zvarki. Preliti hektolitri le teh, kar sodi v občo nemško kulturo pitja piva in seveda strupeno thrash metalsko riffanje vsevprek. To je bend, ki v svojem glasbenem izrazu vseskozi »na debelo« izpostavlja tudi zajebantsko lucidnosti, kreator vsega tega teatra, pa je seveda kremeniti in gorostasi Andreas Geremia, strah in trepet vseh svetovnih tehtnic. Kvartet zapolnjujejo še Andreas Gutjahr (kitara), Frank Thorwarth (bas kitara) in Olaf Zissel (bobni). Čeprav ima bend pod streho kar 16,. studijskih albumov, je bila slaba ura minutaže odločno premalo, da med nastopom obrede celo diskografijo. Kakorkoli. To niti ni bistveno, saj je sama pojava »Gerre« na odru glavni magnet, v katerega so uprte prav vse oči in ušesa. Mož se je vseskozi norčeval tako iz odrskih kamermanov, katerim je iz neposredne bližine kazal goli trebuh, prav tako pa ni ostal dolžan fotografom. Posebej zabaven je bil tretji komad,imenovan Rules for Fools,  kjer je »Gerri« priletel na oder »push up« modrc. Le tega si je mož, ki mu je dejanje vlilo kup moške samozavesti, po krajšem ogledovanju seveda poveznil čez glavo. No po zaključku skladbe The Morning After, ki seveda cilja na težko glavo po prepitem neurju prejšnje noči, je na oder stopil Horst s svojo ekipo. Le ta je bila družno opremljena s steklenicami piva, obenem pa so možje prinesli na oder dve mizi in barske stole. Tako se je oder predrugačil v pravo pivsko birtijo, kjer se je v nadaljevanju nastopa Tankard, veselo nalivala cela četa organizacijske ekipe festivala, to je kakšnih ducat članov. Horst je ob prihodu na oder podaril Gerri celo »air kitaro«, s katero pa se slednji ni kaj dosti ukvarjal. Sočni komentarji, samoironija in britje norcev na sebi lasten račun, pikri črni humor na rovaš blodnega življenja v krasnem novem svetu, skratka poznati si moral tudi malo nemškega jezika in vsa stvar je dosegla seveda svoj pravi namen, ki ga le stežka pozabiš. Tankard so dodobra naoljili in nakremili občinstvo. Balingen je še dolgo po nastopu dehtel po pivskih hlapih. Še lep čas potem. ko sta v zaključku odjeknili A Girl Named Cerveza (»Dekle po imenu Pivo«) in za njo zaključna (in pričakovana) himna zasedbe (Empty) Tankard. Nori šov! »Počivajte torej v pivu!« (Rest in beer).

V Evropi predolgo pogrešani Great White, so se naposled usmili svojih fanov tudi na tleh stare celine. Great White smo gledali na Bang Your Head!!! festivalu tako po letu 2008, ko so nastopili še v postavi z Jackom Russellom, skupno drugič! Postava se je od takrat spremenila za eno ime in to prav na poziciji vokalista. To je bilo neizbežno in nujno, da je bend sploh lahko obstal in nadaljeval kariero. Mesto vokalista je prevzel izkušeni bivši XYZ vokalist Terry Ilous. Glavni kitarist ostaja seveda Mark Kendall, na ritem kitari mu dela družbo njegov nerazdružljivi tovariš Michael Lardie (zadolžen tudi za snitetizatorje), basist ostaja od leta 2008 dalje Scott Snyder, na bobnih pa vztraja, tako kot Lardie, od leta 1985 dalje, Audie Desbrow. Bend je dostavil fantastičen koncert. Tako v zvočnem smislu, izvedben smislu, v smislu energetskega iztržka. Narod jih je nestrpno pričakoval. Vsi, ki so se združili v fan pitu. Prav vsi, ki so se zbrali. In verjemite. Deklet ter zlasti malo bolj zrelih in starejših tet, nikakor ni primanjkovalo v publiki. Bend je svojo hardrockovsko mašo odprl sicer z novim albumom »Elation« in skladbo I’ve Got Something For You, potem pa hitro »zasukal ploščo« in krenil klasikam naproti. To je napovedala v nadaljevanju izvedba manjšega hita iz albuma »Hooked« (1991) imenovanega Desert Moon, narod pa je planil v zrak , ko so Great White usekali kmalu zatem »Once Bitten…« klasiko Lady Red Light. Fantje so se še enkrat vrnili k albumu »Hooked« in z njega stresli še svojo verzijo The Angels izvirnika skladbe Can’t Shake It. Potem sledi preskok na album ».. Twice Shy« z izjemno House of Broken Love, ki jo je v nadaljevanju nasledila »Once Bitten…« točka Save Your Love. Znova je vzkipelo med množico ob mrzlično pričakovani »…Twice Shy« klasiki Mista Bone, bend pa je presenetil v nadaljevanju z izvedbo skladbe Big Goodbye iz albuma »Psycho City«. Ko so Great White udarili v nadaljevanju z Rock Me, je postalo jasno, da se bližamo sklepnemu delu nastopa. Ilous je mojstrsko držal publiko ob sebi, bend pa je za nekaj refrenov v izhodnem delu podaljšal skladbo in tako iz občinstva potegnil še nekaj dodatnih kvantov energije. Spevni refren skladbe Rock Me je tako še enkrat povezal publiko v eno telo, Great White pa so za zaključek zaigrali še pogrešano, pričakovano in hudomušno zbadljivko Once Bitten, Twice Shy ob kateri je plesal ves Balingen. Ilous je bil prva in pravzaprav edina uganka nastopa. Izjemen vokal, izjemen frontman. Terry je briljiral in opravičil nošnjo orjaškega obuvala, ki ga je pustil ob odhodu iz skupine Jack Russell. Upajmo, da Great White obiščejo Evropo s konkretno serijo headlinerskih koncertnih nastopov, ker takšna sporadična pojavljanja skupine v obdobju na vsakih (slabih) deset let, že dolgo niso več opravičljiva.

Sledil je nastop legendarnih nemških heavy metalcev Grave Digger iz Bochuma. Kvintet v postavi Chris Boltendahl (vokal), Axel Ritt (kitara), Stefan Arnold (bobni), Jens Becker (bas kitara) in novo prišlek Marcus Kneip (klaviature), je stari znanec balingenskih odrov, zadnjič pa je tu nastopil pred dvema letoma, kot glavni nosilec »ogrevalnega« dne . No, Grave Digger so ponudili precej predvidljiv nastop, ki je bil sestavljen iz repertoarja že dodobra zguljenih klasik skupine. Nekakšen skrajšani »best of«, kolikor so lahko skladb pač fantje sploh stlačili, v dobro uro okrnjeno in razpoložljivo minutažo koncerta. Kritike še ni konec. Bend si je drznil spregledati izvedbo vsaj ene skladbe iz razvpitega in do tega dne najboljšega albuma celotne Grave Digger kariere, to je albuma »Knights Of The Cross« (1998). Ob tem omemba, da so znova spregledali sicer izvrsten klasični album »Heart of Darkness« (1995), kar zvodeni.  Tudi iz albuma »The Reaper« (1993) smo prejeli že večkrat slišani Wedding Day. Bend ni pozabil uvrstiti v repertoar dveh novejših skladb iz aktualnega albuma »Return of the Reaper« in sicer Tattoed Rider in Season of the Witch, prav tako pa se je povsem brez potrebe dotaknil ne prav posrečenega albuma »The Clans Will Rise Again« (2010) z izvedbo skladbe Highland Farewell. Ob obveznih standardih, ti so: Dark of the Sun (na poziciji otvoritve), nadalje The Round Table, Excalibur, seveda Rebellion ( The Clans Are Marching) ter zaključni in rapotegnjeni Heavy Metal Breakdown, ni ta koncerni nastop pokazal nobenih posebnih hib. Le tiste, ki smo jo vajeni. Specifični krulež Boltendahla pač terja občasno to, da možakarja kakšna višja linija »zakolje«. Tam bodisi priredi vokal, ali pa izpade prav teatralno smešen, ker visokih linij s svojim kruležem ne more več prav dobro zvoziti. Nemara je prav zaradi tega izpadla iz repertoarja skladba Knights of the Cross, ki sicer ne sme manjkati na nobenem pravem Grave Digger koncertu.

Med koncertom Grave Digger je oživela tudi sosednja dvorana Messehalle, kjer so uvodoma nastopili nemški thrash metalci  Warpath iz Hamburga. Ogled benda, ki je nastal že davnega leta 1991, je bil zagotovo vsega ogleda vreden, nasploh ob predvidljivem koncertu Grave Digger na sosednjem odru. Kvartet je tako igral v štiridesetih minutah kompozicije svojih prvih (in edinih) štirih albumov, ki so nastali še v devetdesetih. Uprizoril je izvrstno predstavo čvrstega riffovskega »groove« primeža, dramatičnih zasukov atmosfere naphane z mračno kuliso in okultom, pri čemer je pevec Arnie s svojim demonskim pogledom prisotne nekajkrat pošteno uročil. Bojda na j bi bend ustvarjal novi material. Izvrstna uvertura v program tretjega dne na manjšem odru torej. Kasneje se je izkazalo celo to, da je mali oder dvorane Messehalle v marsičem kradel pozornost dogajanju na odprtem prizorišču velikega odra, kamor je seveda drla glavnina obiskovalcev festivala.

Tako je obveljalo to tudi v nadaljevanju, ko so na glavni oder krenili veliki rock’n’roll guruji Uriah Heep. Tudi ti niso posebej imponirali s svojo pojavo. Na odru so predstavili pravzaprav skrajšani repertoar marčevske headlinerske turneje po Evropi. Koncert so začeli z udarnima klasikama sedemdesetih in seveda obveznima točkama železnega repertoarja, to sta Gypsy in Look At Yourself, obe pa je nasledilo pravzaprav edino pravo sladostrastje set liste oziroma izvedba ena najboljših, če ne pa vsaj najbolj zanimivih skladb albuma »Look At Yourself«. Govora je o kompozicijsko nadvse zanimivi in misteriozni  Shadow Of A Grief, z raztegnjenim progresivno psihadeličnim instrumentalnim delom. Bend je v uri nastopa stresel tudi tri nove skladbe albuma »Outsider« in sicer The Law, Can’t Take That Away in One Minute, medtem ko so preostanek minutaže koncerta zapolnjevale »oguljena« Stealin’, vselej mistična »Magician’s Birthday« klasika Sunrise in v predvidljivem obvezni Easy Livin’ ter kot vedno, veliki hit, temelječ na vsega dveh akordih! To je (znova namerno razpotegnjena) Lady in Black. Čeprav so Uriah Heep neverjetno izkušeni mojstri svoje obrti, saj delujejo že krepkih 46. let na sceni, pa je zanimivo, da je njihova statičnost na orjaškem odru festivala, v dobršni meri dolgočasila. Tudi Bernie Shaw ni kdove kako ihtavo izkoriščal catwalka ter razpoložljive odrske praznine. Še največ energije je z gibanjem evociral preko koncerta novi basist skupine Dave Rimmer in pa seveda vedno podivjani bobnarski telovadec Russell Gillbrook. V občem seštevku sicer običajno dobra, a rutinska in predvidljiva predstava legend.

Podobno, kot med koncertom Grave Digger, je bilo tudi med koncertom Uriah Heep vredno zaviti v dvorano Messehalle. Koncert Uriah Heep se je namreč prekrival z nastopom ameriških ikon melodičnega rocka Tyketto. Skupina, ki je sicer za letošnjo jesen potrdila nekaj koncertov v Evropi, s termini, ki so locirani na severnem delu Evrope, se je odločila, da zaigra v razpoložljivi minutaži, svoj klasičen album »Don’t Come Easy« (1991), kar v celoti .Vendar ne tako, kot bi bili vajeni, pač pa iz nasprotnega konca. Od zadaj naprej. Tako so preudarno privarčevali za konec koncerta svoj veliki hit Forever Young. Ker pa se je Danny Vaughn z ekipo odločil, do konca razgreti zavidljivo polno dvorano, je v drugi del koncerta vrinil še tri zaporedne skladbe albuma »Strenght in Numbers« (1994) in sicer Rescue Me, Meet Me In the Night ter The Last Sunset! Temu je sledil veliki finale koncerta s skladbama Wings in seveda prej omenjeno Forever Young, ki je sklenila koncert. Danny Vaughn, ki je napolnil 56. let, deluje kot 20. letnik. Po izvrstnem in neverjetno ohranjenem vokalu, po samem stasu, po odrski agilnosti. Mož je neverjeten. Z vso karizmo in samo odrsko figuro. Generator energije in pozitivnega vzdušja, ki je prevevalo prizorišče med koncertom. Ostaja torej izreden frontmen. Postavo današnjih Tyketto zapolnjujejo še basist Chris Childs (Thunder), originalni član Michael Clayton Arbeeny (bobni),Ged Rylands (klaviature) in Chris Green (kitara). Bend, ki je pravkar napovedal izdajo novega studijskega albuma z naslovom »Reach«, ta izide v Evropi sredi letošnjega oktobra, se je predstavil z bravuroznim nastopom. Perfekcionizem vsevprek. Tako zvočni kot izvedbeni. Od glave do pete. Po nastopu melodičnih rockerjev Dare, končno še drugi žanrsko podoben izvajalec na festivalu, ki ga je sicer na odrih Evrope silno težko ujeti! Atraktivno in ekskluzivno! Lahko rečemo tudi tole. Težko, da se slovenskemu obiskovalcu koncertov, še kdaj ponovi takšna priložnost srečanja s Tyketto, kot jo je ponudil obisk letošnje izdaje festivala Bang Your Head!!!.

Bang Your Head!!!  je v poznem popoldanskem času na glavnem odru pričakoval zanimivo pojavo! Zasedbo Dirkschneider, ki se je za posebno priložnost v lanskem letu tako začasno preimenovala iz zasedbe U.D.O. Njen vodja je seveda Udo Dirkschneider, znameniti nekdanji prvi glas zasedbe Accept. Udo se je za to potezo odločil zato, da seveda znova navleče publiko izdatneje nase in na ime svoje skupine. Repertoar zasedbe Dirkschneider zaobjema v čistokrvnem iztržku le Accept material, ki  je nastal z Dirkschneiderjem v postavi. In ker služi glas stričku Dirskchenidrju tudi na zrela leta pravzaprav popolno,  kar je nedvoumno potrdila tudi njegova tokratna predstava na Balingenu, je Udo zelo dobro pretehtal odločitev, zakaj se ne želi več vrniti v ekipo današnjih, to je od leta 2009 dalje, znova delujočih Accept.  Odločitev je povsem tržne narave. Preračunal je namreč, da lahko sam s svojo skupino zasluži precej več, kot če bi izvajal Accept klasike v družbi svojih nekdanjih Accept kompanjonov Wolfa Hoffmanna in Petra Baltesa. Torej, kvintet zapolnjujejo ob Udu Dirkscheniderju še večno zvesti oziroma dolgoletni član ekipe basist Fitty Weinhold, nadalje bobnar (in Udov sin) Sven Dirkschneider ter kitarista Rus Andrey Smirnov, ki je zadolžen za glavnino solaž in Finec Kasperi Heikkinen. Prizorišče je postalo nabito polno, ko je Udo skozi meglice mrko hladno priromal na oder in z ekipo silovito udaril v nov z Acceptovski marš, ki ga je načela Starlight! Vse. Prav vso odrsko igro, značilno za Accept, so Dirkschneider prenesli  na svoj šov. Posledično s tem so oder neverjetno spretno in optimalno izkoristili oziroma zapolnjevali. Udo poseduje izjemno karizmo, zato se mu ni bilo treba veliko naprezati, da bi spravil publiko k burnemu sodelovanju. Preprosto je njegova figura dovolj, da mu publika je iz rok. Bend je vključil v repertoar tudi izvrstno Midnight Mover, ki je z efektivnostjo spevnega refrena še čvrsteje priklenila publiko nase. Potem pa so sledile nič manj kultne London Leatherboys,  (zelo zgodaj na repertoarju) tudi Princess of a Down, pa Breaker, Restless And Wild, Son of A Bitch, Screaming for a Love-Bite, koncert pa se je v drugi polovici prevešal v svoj vrhunec, ko so Dirkschneider neusmiljeno zalagali prizorišče lačno Accept glasbe s kultnimi   kitarskimi frazami najžlahtnejših prvin tevtonskega metal porekla na čelu s pričakovanimi Metal Heart, Fast As A Shark, Balls to the Wall, medtem ko je koncert sklenila Breaker, skladba, ki je Accept že dlje časa niso uvrstili v svoje repertoarje aktualnih koncertnih turnej. Od prve do zadnje sekunde popolni lom! Peklenska atmosfera. Razvpiti nemški metal do kosti, je za dobro uro podjarmil domače občinstvo in ga zibal v svojih nedrjih ter crkljal. Hipnotično. Fanatično. Neverjetno je kaj spravi nemška publika od sebe ob vsej svoji predanosti  do magije metala. Sploh domače proizvodnje. Dirkschneider se torej obvezno gleda na nastopih v Nemčiji! Nasvidenje torej do jesenskega srečanja.

Nadaljevanje te reportaže se bo bralo za marsikakšnega pravovernega branitelja nemške branže heavy metal bogokletno. Celo več. Z njo si lahko nakopljem srd 97% obiskovalcev festivala. Namreč. V sosednji dvorani Messehalle, so se, medtem, ko je na glavnem odru v svojem polnem razmahu potekal koncert zasedbe Dirkschneider, povsem skromno in tiho sami oglaševali kultni britanski progmetalci Threshold. Da. Sami svoji roadie-ji oziroma tonski tehniki. Čeprav je bend je pred leti nastopil v Orto baru in v kraju Gradisca d’Isonzio sredi slovenskega zamejstva, veljajo sicer koncerti te zasedbe v bližini Slovenije za pravo redkost. Ker gre za kvintet absolutnih glasbenih perfekcionistov in velikih mojstrov glasbenega artizma, tako komponistično, kot zvočno pretanjenih, so Threshold prinesli za tiste prave glasbene gurmane, ki iščejo koncertno izvedbo blizu popolnosti, pravi obliž na rano. In res. Threshold so v eni uri in to od prve do zadnje sekunde, vzdrževali izjemen zvok. Instrumenti z Wilsonovim vokalom v središču (ta je serviral novo fantastično vokalno perdstavo), so ležali v briljantni razporeditvi želenega ravnovesja. Slišno je bilo prav vse. Razločno slišno. Bend je znova navdušil z neverjetno kinetiko in odrsko dinamiko med izvedbo. Pri tem sta oba kitarista Karl Groom in Pete Morten, vseskozi tekala z leve na desno, se postavljala drug proti drugem s prekrižanima kitarama, ali z ramo ob rami, obrnjena proti publiki. Občasno se jima je pridruževal tudi basist Steve Anderson ter seveda Damian Wilson, ki si še vedno ni ostrigel neandertalske brade. Slednji si je znova privoščil cel teater med koncertom, ko je skočil iz odra in se pričel prosto sprehajati med publiko. Pri tem ni manjkalo komentarjev v slogu: »Oh kako lepo je, ko lahko stojim, kjer hočem in obenem pojem«. Ko je pričelo na enem izmed monitorjev sumljivo brenčati, je Wilson seveda mislil, da je vzrok v njegovem ozvočenju. Tudi to uganko je kremeniti pevec rešil tako, da se je sprehodil od odra do mešalne mize, kjer mu je tonski tehnik prišepnil, da »prasketa« Andersonov zvočnik. Wilson je  zato hipoma razglasil Andersona za »It was you Steve. You Mr. Crackler!« Wilson je tako v publiki recimo odpel skoraj celotni super ep The Pilot in the Sky of Dreams, ki je znova predstavljal vrhunec celotnega Threshold nastopa. V enem izmed trenutkov koncerta, se je na odru za hip prikazala silhueta rock eminence. Kitarist zasedbe Uriah Heep Mick Box, ki so pred tem nastopili na glavnem odru, je namreč za hip stopil na oder in se rokoval z Wilsonom ter na tak način, opazujoč koncert iz zakulisja izza monitorjev na levi strani odra, izrazil svoje spoštovanje skupini.  Bend je odprl svoj koncert z uvodnim »Dead Reckoning« (2007) katalizatorjem rušilnega riffa Slipstream, ki je z nalezljivim refrenskim napevom zgradil v prostoru fenomenalno atmosfero. Razpoloženjska stanja so seveda učinkovala melanholično, britanska melanholija je neverjetna. Prav tako mistika. Threshold znajo priklicati mistiko. Nasploh ob kombiniranju svoje glasbe z večdelnimi vokalnimi harmonijami, pri čemer si je Richard West, tako kot je to že po običaju in standardu Threshold nastopa, pomagal tudi z rabo vokoderja.  Kurja polt ob izvedbi in perfektnem zvoku ni izostajala. Aktualni studijski album »For the Journey« (2014) je bil zastopan s skladbama Turn to Dust ter proti koncu koncerta z Watchtower on the Moon. Ob katarzični Pilot in the Sky of Dreams, ki je predstavljala osrednjo točko Threshold šova, so se zvrstile še The Art of Reason (»Subsurface«, 2004). Long Way Home (»Hypothetical«, 2001), Mission Profile (»Subsurface«, 2004) in skladba Ashes (»March of Progress«, 2012), s katero so Threshold sklenili svoj izjemen nastop. Briljanca. Brez dlake na jeziku. Eden najmočnejših nastopov na celotnem festivalu. »Skromni« in vsega hudega vajeni Threshold, ki so navajeni nastopati tudi po koncertnih »luknjah«, če je treba, so publiko kakih 1500 ljudi, ki se je požvižgala na nastop zasedbe Dirskchneider sredi glavnega odra, odstrelili v nebesa popolne artistično izvedbene perfekcije. Takšni koncertni trenutki sodijo med tiste za katere si želiš, da se ne bi nikdar končali.

Glavni nosilci tretjega dne festivala Iced Earth, so vskočili v program v zadnjem trenutku. Bojda je bil organizator že domenjen z drugim izvajalcem, ki bi moral prevzeti vlogo glavnega nosilca, a se je reč izjalovila, Iced Earth pa so na zaprosilo Horsta in ekipe prileteli dobesedno naravnost iz studia, kjer snemajo novi album iz ZDA v Nemčijo in tako rešili festival. To je prišel povedat na oder skupini tudi Horst osebno ter se tako prisrčno zahvalil Iced Earth. No roko na srce. Brez, da bi organizator ne segel globoko v svoj žep in namenil zelo, zelo dobrega honorarja skupini in ekipi, ki jo spremlja na koncertih, Iced Earth še zdaleč ne bi poleteli preko Atlantika. Za vsem stoji torej denar, Schafferju pa se gre med drugim tudi za prestiž, saj so doslej nastopali na Bang Your Head festivalu le na sredini programa in nikdar v vlogi glavnega nosilca, kot se je za to ponudila priložnost prav sedaj.

Ker obhaja skupina v letošnjem letu 20. obletnico izdaje klasičnega albuma »The Dark Saga« (1996), so iced Earth podredili koncertni repertoar tako, da se je ta uklanjal točkam tega albuma. Glede na to, da so Iced Earth svoj zadnji koncert zaigrali na letošnji izdaji »ladijskega« festivala 70.000 Tons of Metal in to v začetku februarja, je bilo pojavljanje skupine na odrih Balingena definitivna ekskluziva. Že uvodoma je skupina napovedala da bo koncert posvečen preigravanju materiala iz albuma »The Dark Saga« in tako krenila v izvedbo koncerta začenši s kar s skladbo The Dark Saga. Iced Earth so med koncertom dokaj statična skupina z izjemo nizko raslega in drobnega, a izredno agilnega tekača ter fenomenalnega kričača Stua Blocka. Bend je v uri in pol ustrelil skupaj 16. točk, pri tem jih je pet odpadlo kar na zadnja dva studijska albuma »Plagues of Babylon« (Chthulu, naslovna skladba in Democide) ter »Dystopia« (V, nasovna skladba), preostanek materiala pa je pripadel klasičnim letom delovanja skupine. To je torej material posnet do leta 2001. Album »Something Wicked This Way Comes« (1998) so zastopale izvrstna Burning Times, pa My Own Savior, ki je sklenila regularni del koncerta ter povsem na repu in v dodatku zaigrana Watching Over Me – le to je pel skupaj z Blockom prav cel Balingen. Album »The Dark Saga« je, poleg otvoritvene naslovne skladbe, odjeknil še s petimi točkami in sicer: brezkompromisno Vengeance Is Mine, potihoma pričakovano balado I Died for You, presenečenjem set liste  Slave to the Dark, ki jo je logično nasledila takoj za njo še Question of Heaven ter v obveznem dodatku fenomenalni The Hunter. Od starejšega materiala se je skupina dotaknila le skladbe Pure Evil, pri čemer je ostal v celoti spregledan material albuma »Burnt Offerings«, ni pa pozabila na izvedbo skladbe Damien (»Horror Show«, 2001),

V aktualno postavo ekipe se je znova vrnil bobnar Brent Smedley. Že ničkolikokrat. Očitno je eden redkih članov, ki mu Schaffer polnokrvno zaupa in ga v željah tudi dosledno upošteva. Skratka, ne mine turneja, ko ne bi Schaffer menjal vsaj enega člana skupine. Sicer pa briljantna izvedba materiala, z nekaj dodanimi zvočnimi matricami, oziroma nasnetimi zbori ter orkestracijami, kar je, glede na vsebino skladb albuma »The Dark Saga«, povsem logično in pač umestno. Presenetilo je spoznanje, da recimo Iced Earth niso sklenili koncerta s skladbo Iced Earth. Bodisi v regularnem delu, bodisi povsem na repu koncerta, to je v obveznem dodatku. Sicer pa se ne gre pridušati nad videnim in doživetim. Spektakel. V oziru odlične set liste, izvrstni izvedbi špila. Zvočne karakteristike optimalne. Odrska razsvetljava nič manj.  Človek nemara pogreša ob vsem tem izvedbo še kakšne starejše skladbe, zlasti iz prvih treh albumov, ki bi lahko v repertoarju zamenjala kakšno izmed novejših skladb, sicer pa kot povedano. Brez pripomb.

Tretji festivalski dan se je sklenil. Na oder je stopil kdo drug kot kolega Horst s svojo malo hčerkico, razdelil nekaj lepih besednih cvetk med publiko, ta pa je čakala na veličastni ognjemet, ki je temu sledil. In se tudi zgodil. No festivala pa navkljub temu še ni bilo konec. Med celotnim koncertom zasedbe Iced Earth, so lahko tisti, ki jim Iced Earth niso po godu, spremljali na odru dvorane Messehalle koncert kultih švedskih death metalcev Unleashed, ki so zagotovo dostavil nov fenomenalen koncert. Po koncertu Iced Earth pa je ostalo dovolj časa, da se je vsa publika, ki še vedno ni dobila ustrezne glasbene potešitve, nabasala v dvorano in spremljala nastop nemških industrial metalcev Crematory, ki smo jih mimobežno ujeli in si jih ogledali tudi mi, pa zavoljo izpraznjenih baterij kaj kmalu tudi zapustili in se odpravili proti šotorom, kjer nas je čakal zaslužen spanec in naslednjega dne vrnitev v Slovenijo. Pod sklepno črto lahko zapišem, da je to druga tridnevna izdaja, skupno enaindvajsetega festivala. Odvila se je izvrstno. Brez zamud, po večini so vsi nastopi v celoti uspeli. Tudi vreme je, navkljub črnim napovedim, zdržalo. Natreslo je le eno ploho prvega dne, med koncertom Candlemass, drugo pa v jutranjih dneh drugega festivalskega dne. Tako je prizorišče festivala pretežno pokrivala oblačnost in nas tako ščitila pred izgubo vode. Do naslednjega leta! Bang Your Head!!!! Se vidimo znova.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X