Bang Your Head!!! festival (drugi dan) – zaključno grmenje thrash metal bogov (2011)

0 32

Lokacija: Messegelände / Balingen / Nemčija
Datum: petek, 15.07.2011


Pa je prišel na vrsto dugi dan BYH!!! 2011 festivala. Naj namignem le to, da smo ponoči zmrzovali v šotorih, saj je dosegla temperatura vsega 6° C nad ničlo.

IVANHOE: 
Drugi dan letošnjega Bang Your Head!!! festivala je zadišal naposled tudi prog metalsko! Za to so poskrbeli Nemci Ivanhoe doma iz mesta Bietigheim. Ne glede na to, da deluje ime manj znano pa obstajajo Ivanhoe že od leta 1986 dalje. Do izdaje prvenca je bila dolga pot in ta je privekal na svet šele leta 1992. Gre za skupino, ki je s pojavo na prizorišču predstavljala, podobno kot Vanden Plas v tistih letih, odgovor na Dream Theater bum onkraj Atlantskega oceana. Zadnji studijski album, ki je hkrati peti po vrsti, se imenuje Lifeline in je izšel pred tremi leti. Možakarje je pozdravilo sonce, pod odrom pa je bilo posledično zbranih precej več ljudi, kot dan poprej, ko so odprli festival v oblačnem vremenu s svojim nastopom domačini iz Balingena Human Zoo. Ivanhoe so izkušeni glasbeniki, seveda ne gre niti dvomiti, da ne bi ponudila skupina, ki jo v novi dobi uteleša dodobra premešana postava, uglašenega in v interpretaciji izdelanega koncerta. Problem je le v tem, da fantje niso vajeni velikih odrov. Temu botruje tudi nesrečno dejstvo ždetja v obskurni poziciji iz katere jim ne uspe odriniti na širšo evropsko turnejo ter približati glasbo širšemu krogu poslušalcev. Na odru so delovali zelo okorno, statično, docela plaho v tem oziru. Ker pa Ivanhoe nabirajo zmagovite točke zlasti z kompleksnim in visoko usklajenim instrumentiranjem , ki mu poveljuje melodičen, čist in močan vokal, dajemo vsekakor temu atributu absolutno prednost. V tem oziru so Ivanhoe silno korektno in suvereno odbrencljali svojo repertoar, začenši z otvoritveno Lifeline, odlično večplastno razgibano baladno Angels Holocaust, z arabeskami opremljena Cheops, vse tri torej iz zadnjega studijskega albuma. Skupina je presenetila z Deeper Ground vzeto iz prvenca “Visions And Reality”. Skratka za sladokusce in tiste, ki niso pozabili slavnih dni vzpona prog metala v devetdesetih, je bil nastop Ivanhoe izredno hvaležen dogodek letošnjega BYH!!! festivala.

METAL INQUISITOR
Drugi po vrsti so se v boj z zgodnjo uro zapodili Metal Inquisitor, heavy metal zasedba, doma iz osrednjega dela Nemčije. Od leta 1998, ko so pričeli z delovanjem, so izdali tri stilsko rahlo razlikujoče se albume, zadnjega “Unconditional Absolution” konec prejšnjega leta. Začetni epski heavy metal z elementi speed in power metala je z zadnjim studijskim izdelkom izpodrinilo sledenje čistejšim power metalskim frazam. Metal Inqusitor so oder napadli brez kančka sramežljivosti in hitro pokazali, da so predani veri v heavy metal. Hiter tempo in kitarsko drotanje so mestoma spomnili na speed metal očake tipa Exciter ali nekoliko sofisticiranejših Manilla Road, spet druge klišejske linije pa na power metal veterane Grave Digger. Metal Inquisitor so na odru delovali nekoliko zmedeno in izgubljeno, za kar gre bržkone okriviti tremo. Žgoče prepletajoče se kitarske linije, trzanje preko riffov in pridih temačne atmosfere so glavni atributi nemške zasedbe, ki je pod odrom zbrala ljubitelje tradicionalnega heavy metal izročila. Solidna jutranja zabava, ki pa zaradi klišejske vpetosti težko preseneti s superlativi.

ASTRAL DOORS
Skupine se nemara spominjate vsi tisti, ki ste obiskali koncert zasedbe Blind Guardian v Ljubljani oktobra 2006. Takrat so Astral Doors nastopali, kot predskupina ter takrat predstavljali svoj tretji studijski album “Astralism”. No v času od kar smo se zadnjič videli, pa so podjetni Švedi nanizali še dva studijska albuma, zadnjega z naslovom “Requiem Of Time” v lanskem letu.  Švedskih metalcev se vsekakor drži predznak velike kvalitete. Imajo le eno lepotno napako. Spominjajo kanček preveč na Black Sabbath iz njihove pozno romantične dobe, ki jo poleg izdaj obeh albumov z Diom na vokalu dodatno poglablja značaj sledečih albumov izdanih v obdobju s Tony Martinom v postavi. Poleg masivnih in težko valečih riffov, ki so vpeti v večinoma topovsko treskanje srednje urezanih donečih ritmov, doprinese k takšnemu občutku levji delež pevec Nils Patrik Johansson. Odličen pevec, le da je na trenutke že prav groteskno preveč podoben po načinu gestikuliranja, sosledju izbranih verzov v skladbah in seveda po načinu petja, na trenutke Martinu, drugič znova Diu. Z nekaj odklopa misli, bi lahko Astral Doors tokrat kaj hitro zamenjal za tribute to Dio era Black Sabbath skupino. Kjer pa je blizu Dio, je tudi Jorn Lande, če sem lahko malo zlobnikav. No Nils je po drugi plati prvi uporabil “catwalk” do tega trenutka na festivalu. Zasedba je zrasla v samozavestno, kompaktno in izklesano odrsko telo, ki odlično koncertira. Tu je popadljiva Cold War Survivor, pa iz albuma “New Revelation” prav tako odlična,v refrenu power metalsko zasnovana, naslovna skladba, mračna Slay The Dragon, rušilna antemska koračnica Testament of Rock iz novega albuma in seveda za vse ljubitelje palčkov, nesmrtnih herojev in sekanja glav zmajem Power And Glory.

TYGERS OF PAN TANG:
Želite nekaj starega? Pionirskih razsežnosti? Steklo zverino, ki je prikrevsala iz časov, ko ustvarjanje glasbe še ni bilo tako hudo komercialno obremenjeno, ko je to danes? Pravoverni in čistokrvni predstavniki gibanja N.W.O.B.H.M., po letu 2000 znova oživljeni v bolj ali manj fiksni postavi, z edinim originalnim članom danes v postavi Robbom Weirom. Brez dvoma ena od atrakcij drugega dne letošnjega Bang Your Head!!! festivala. Niso Iron Maiden, niso Diamond Head, so pa Tygers Of Pan Tang! Zasedba je “privrela” na oder, kot se spodobi. S prvo skladbo studijskega prvenca “Wild Cat” iz leta 1980 imenovano Euthanasia. Pod odrom lepo zapolnjeno, Nemci vsekakor niso pozabili na elementarne zvoke, ki so krojili podobo prvega vala metala na planetu in ga ob svojem  pojavu usodno popularizirali. Takoj po Euthanasii sledita dva zaporedna “Spellbound” krošeja s Take It in Tyger Bay, potem pa so fantje izvedli tudi novejšo Hot Blooded, ki je prenesla in zadržala vse tipične karakteristike klasičnih Tygers Of Pan Tang. Sledi rajcljivi uvod, ki je dvignil avdienco nekajkrat visoko in strumno v zrak, potem pa se Weir postavi z ramo ob rami Deanu Robertsonu in gospoda strumno urežeta vodilno kitarsko frazo popadljive “Spellbound” klasike Gangland. Odlično stopnjevanje vzdušja iz skladbe v skladbo. Ni težko, v kolikor imaš v žepu albume,  ki se kitijo z oznako klasike in te pod odrom spremlja avditorij zvest tradiciji in elementarni izvirnosti. Fantje so presenetili tudi z vključitvijo nadodlične Rock And Roll Man, izpuščene skladbo prvenca “Wild Cat”, ki pa je našla svoje mesto na koncertnem albumu “Live In Notthingam” iz leta 1981. Že, ko sem se pričel spraševati, kje za vraga so “Crazy Nights” skladbe, pa usekajo Tygers na plano še z Raised On Rock. Jacopo Meille je vokalist, ki ustreza kriterijem Johna Deverilla, Robertson, pa kitarist, ki uspešno nadomešča Johna Sykesa. Jacopo napove zadnjo skladbo dneva, narod strne še zadnjič vrste pod odrom in Ballingenu se “noro odpelje” v glavah, ko se zabliska Hellbound riff. Tygers Of Pan Tang kanijo v naslednjem letu izdati novi studijski album. Ko odrinejo na turnejo, se srečamo z njimi znova. In to ob prvi najmanjši priložnosti. Zasedba je nastop na Bang Your Head!!! festivalu vzela smrtno resno, na mizi z uradnimi spominki, je bilo mogoč celo kupiti spominsko Tygers Of Pan Tang majico, ki obeležuje le njihov nastop na tukajšnjem festivalu.

D-A-D:
Še ena legendarna skupina, tokrat Danskega porekla in dolga leta provokativno, a atraktivno, poimenovana z Dysneyland After Dark, je morala takšno ime po resni grožnji s tožbo filmske tvrdke spremeniti. Od tod pač D-A-D. Fantje so predstavljali na odru tega dne festivala prav tako absolutni glasbeni sladkorček. Posebna mešanica hard rocka melodične nalezljivosti, punk arogance, ki ji sami radi rečejo “kravji punk”, ne skriva zabele glam čičkanja. Glasbena vsebina niza pestro mešanico razpoloženjskih stanj, ki zaobjemajo stanja melanholije, šegavega norčevanja na sebi lasten račun, z značajem pravih desperadov divjega Zahoda.  Lucidne šeme, ki jih uteleša pojava kvarteta na čelu z bratoma Binzer in odštekanim basistom Stigom Pedersenom z vsega E in A struno na bas kitari napravljeni iz pleksi stekla,  so mojstri zabaviščnih parkov, kakršen je prostrani oder Bang Your Head festivala. Do tega trenutka daleč največ energije sproščene s strani skupine! Vsega kvartet, a obvladujejo prizorišče! O tem ni dvoma. Nenehno okretno gibanje članov skupine, ki so kar tekmovali med seboj, kdo bo dlje časa držal sprednjo pozicijo na catwalku, je podžigalo publiko v polnosti skozi celo minutažo. Poredna Evil Twin, kjer Jesper pusti igranje kitare in po nemško posvari avditorij: “Mein bruder spielt gitare!”, takoj za njo Bad Craziness v kateri Jesper provokativno otipava žilo na desnici, potem pa novejša, striktno navito utripaška Beautiful Together.

Neverjetno je kako vsega skromni kvartet pokrije ogromno zvočnega prostora in izkoristi samo prostranost odra. Temu botrujejo izjemne izkušnje in prevožena kilometrina. Odlično razpoložena skupina je resnično razvnemala občinstvo od začetka do konca, v veliko pomoč k temu, pa je bila tudi raba nemškega jezika pevca Jesperja. Sicer polomljena raba nemščine, a glede uporabnosti bolje to, kot briljantna raba angleščine.  Tu so tudi Monster Philosophy, pa Scare Yourself in Girl Nation, nadalje obvezna in pričakovana Sleeping My Day Away, kjer se Jesper ni mogel načuditi obvladovanju skladbe s strani množice. V zaključku še Everything Glows, pa zadnja It’s After Dark in eksplozivnega nastopa je bilo hipoma konec. Petdeset minut? Kot da jih ni bilo. In sonce je že malo preko zenita.

HARDCORE SUPERSTAR
Za Danci so oder napadli še švedi Hardcore Superstar, skandinavski obuditelji sleaze rockerske izpovedi. Na severu Evrope dandanes močno prisotna različica hard rocka je doživela pravi bum ob uspehu skupin kot so H.E.A.T., Crashdiet ali Fatal Smile, vendar je potrebno poudariti, da so prav Hardcore Superstar s koreninami v devetdesetih tlakovali pot skandinavskemu sleaze rockerskemu bumu pred nekaj leti. Zatorej tudi ni čudno, da jim je pred mesecem dni pripadla čast nastopiti kot nosilec ogrevalnega dne Sweden Rock festivala (reportažatukaj), jasno pa je bilo, da še enega tako intenzivnega nastopa zaradi tuje publike in zgodnjepopoldanskega termina ne bomo doživeli. Neozirajoč se na to so Švedi v pripadajočih jim 50-ih minutah suvereno izpeljali nastop in zadovoljili lepo število zbranih pod odrom. Prisotnost zgolj ene kitare in posledično preprosto zgrajene komade Superzvezde izigravajo s hitronalezljivimi himničnimi refreni, udarnostjo in seveda eksplozivnim nastopaštvom, ki v paketu poskrbijo za pošteno dozo zabave. Glavna figura na odru je bil kot vselej prepoznavno glamersko našemljen frontman Joakim Berg, motor skupine in člen, ki je zanesljivo vlekel kolesje švedske mašinerije proti izteku nastopa. Superzvedze so se sprehodile skozi svojo diskografijo, z izrazito osredotočenostjo na še vedno aktualni album “Split Your Lip”, ki so ga predstavljale skladbe Moonshine, Sadistic Girl in Last Call For Alcohol, medtem ko so zaradi kratke razpoložljive minutaže iz nastopa črtali aktustično verzijo komada Run To Your Mama. Všečen nastop rednih gostov Bang Your Heada!!! – pričakovano brez izvenzemeljskih presežkov.

PSYCHOTIC WALTZ
Po končani evropski “Power of Metal” klubski turneji z Nevermore in Symphony X so se ponovno delujoči kultni ameriški progresivci Psychotic Waltz na odre vrnili ravno z nastopom v Balingenu. Potem ko so marca z nastopom v Ljubljani razklali navzoče na dva tabora in bili še nekaj časa tarča polemik, bi lahko tudi s tokratnim festivalskim nastopom potegnili nekaj vzporednic. Dolga odsotnost iz glasbenega zemljevida je naredila svoje, saj pod odrom ni bilo pretirane gneče, torej zelo podobno kot v marca v Cvetličarni. Filozofija kvinteta stremi k stoodstotnemu posvečanju glasbi in njeni odrski interpretaciji, zato jim gre oprostiti totalno neizdelan imidž, ki pa vseeno ni šel tako daleč kot marca, ko sta kitarist Dan Rock in vokalist Buddy Lackey nastopila oblečena malodane v žakljih za krompir. Slabo uro dolg nastop so otvorili s skladbo Mosquito in pričeli z edinstvenim potovanjem po maloznanih glasbenih dimenzijah ter prepoznavne psihadelike. Komadi Locust, Northern Lights in Haze One so se prelivali eden v drugega in samo vmesni nagovori so skrbeli, da hipnotizirani poslušalci nismo nevede popadali v melanholične sanje. Počasni psihadelični komadi so bili gradniki misterioznega vzudšja nad Balingenom, zgolj Lackeyevi vokalni izleti v nebo so bili dokaz, da so Psychotic Waltz in z njimi raja na prizorišču še vedno prizemljeni. Nežni dotiki akustike so se mešali z grozečim zvokom bas kitare, menjajočim se tempom, občasnim napadom obeh kitar in celo “Jethro Tullovskim” momentom v komadu I Remember, ki ga je Lackey otvoril z vložkom flavte. Tekoča izvedba, samosvoja interpretacija igranega in sproščenost so bili dokaz, da originalno peterico veže medsebojna kemija in da nas morda… kdo ve, v prihodnosti lahko presenetijo še s kakšnim studijskim albumom. Nastop s korenito spremenjeno set listo (zelo pohvalna poteza!) so Američani zaključili s skladbo Halo of Thorns in z vseh vidikov popolnoma zadovoljili apetite redkih gorečih privržencev pod odrom.

JEFF SCOTT SOTO:
Ob peti uri popoldan je na oder stopil s svojo zasedbo Jeff Scott Soto. V skladu z dogovorom s Pretty Maids, sta skupini zamenjali termina obeh nastopov, tako da so Pretty Maids nastopili v dvorani ob tričetrt na deveto. Jeff Scott Soto ni imel ravno najboljšega dne na festivalu. Med otvoritveno 21st Century mu je sprva crknil mikrofon, tako da je “napodil” desnega kitarista naj dela družbo v spremljevalnih vokalih levemu kitaristu, sam pa je stopil za izpraznjeno stojišče na levi strani in skladba je končno dobila vodilni vokal. Kar lepo število minut je preteklo, da so Jeffu prinesli “rezervni” daljinski mikrofon tako da je preostanek prve Talisman skladbe Blissful Garden le stekel v standardni maniri. Prav ta skladba je prva pokazala glasbeni karakter in “šolo” od koder izhaja Jeff SCot Sott, ki so ga navdihovali nekoč mojstri vokalnih akrobacij od Freddyja Mercuryja (Queen) do Stevea Perryja (Journey). Melodični rock. Harmonije spremljevalni vokalov obeh kitaristov in basista odlično urezane. Vendar pa je nesrečni pripetljaj z začetka koncerta botroval manjši meri sproščenosti, kar se je čutilo v komunikaciji Jeffa s publiko med nastopom. Tudi publika ni kazala kdo ve kako velike zainteresiranosti in delovalo je, kot da glavnina občestva spremlja Sotov nastop zgolj iz znaka spoštovanja in izkazovanja podpore glasbeniku. Nekaj prešernih nasmeškov veselja je narisal Jeff avditoriju potem, ko se je lotil silno domiselne “lojtrce” v kateri se je sprehodil po znamenitih kitarskih frazah izvajalcev Gottthard, Dio, Y&T, Michael Jackson in Gary Moore. Prav tako je prišla kopica obiskovalcev, ki poznajo Talisman na svoj račun, ko je urezal Jeff drugo “lojtrco domačih”, ki so jo sestavljale Break Your Chains, Day By Day, Give Me A Sign, Dangerous, Just Between Us, Mysterious (This Time It’s Serious), le to pa je zabelil še z enim Talimsan standardom, ki je bil izveden v celoti in sicer skladbo I’II Be Waiting. Jeff ni pozabil tudi na svoje obdobje pri “nemškem Blackmoreu” Axlu Rudiju Pellu! Tako sta odjeknili v skrajšanih verzijah druga za drugo skladbi Fool Fool In Warrior.

SONATA ARCTICA:
Avditorij se je sedaj dodobra premešal in precej bolj napolnil. Na vrsti je nastop kremenitih finskih simfo pop metal palčkov Sonata Arctica. Sonata Arctica, ki uživa danes nenormalno dobro podporo, zlasti pri pripadnikih mlajše generacije, ki se komaj nakurijo na besedo metal , je zategadelj postala zelo razvajena skupina. No pri novi poziciji, pa Sonata Arctica v odnosu do okolice le ne gredo v ekstreme, tako kot je to moč zaznati pri princeskah na zrno graha – da, kažem s prstom na vas izpuhteli Helloween! Pa vseeno je zaznati z odra vse več in več puhlosti in rutine danes tudi pri Sonati Arctici. Še več. Kvintet se ne potrudi niti toliko, da bi izkoristil prostrani oder. Vsi z izjemo pevca Tonyja, stojijo skorajda vkopano pri miru na odru med nastopom. Elias Viljanen postavi največ nogo na monitor pred mikrofon in to je to. K sreči je to pot dnevna vokalna forma pri Tonyju delovala bolje, glede na nekaj preteklih izkustev užitih koncertov Sonate Arctice v letih 2009, 2010 in februarja 2011 v Ljubljani, pa vseeno. Brez tako bučne in predane podpore punčk pod odrom, ki so si verjetno ogledale svoj prvi metalski (?) koncert v življenju, bi ogromni oder povsem pohrustal malo Sonato.  Predvidljiv nastop, celo brez skladb s prvenca, vendar pa so se v tem oziru fantje povsem odkupili z vključitvijo “Silence” skladb Black Sheep, Sing In Silence ter Last Drop Falls. Za konec je zasedba prikrila navidezno izčrpanost s ponarodelo Don’t Say A Word, ki jde izvabila korenito število decibelov iz grl občinstva. A nič zato. Občinstvo je prišlo v vsem na svoj račun. Treba je imeti v uvidu dejstvo, da Sonata Arctica koncertira pravzaprav neprestano od jeseni 2009, zato potrebujejo fantje čim prej nujno oddih. Četudi naj ta traja pet ali šest let. Skupina daje na odru resnično videz iztrošenosti in izčrpanosti.

HELLOWEEN
Ko se je popoldne počasi začelo prevešati v večer, je prišel čas za Helloweene. Nemške heavy/power metal legende so nastopili v okviru aktualne “7 Sinners” turneje, ki smo jo lahko na njenem začetku gledali tudi v ljubljanskem Kinu Šiška (reportaža tukaj). Zanimivo, da kljub popularnosti na domačih tleh Helloweeni v Balingenu niso še nikoli nastopili kot nosilci dneva – tudi tokrat so nastopili “zgolj” kot ogrevalna skupina glavnemu aktu večera.

Bučke so s svojim dobro uro trajajočim komičnim šovom in zvrhano mero odrske zajebancije uspeli zbrano rajo oviti okoli prsta in jo z mešanico “Keeper Of The Seven Keys” hitičov ter novejšega materiala uspešno zadrževali pod odrom. Sestavni del njihovega nastopa so spotikanja na odru, zdravo medsebojno nagajanje in sploh stalna priklopljenost na pozitivno frekvenco. Pri vsem omenjenem na desni strani odra prevladujeta starosti Michael Weikath in Markus Grosskopf, medtem ko je naloga “zelenca” (čeprav je član zasedbe že debelo desetletje) Sasche Gerstnerja še vedno v prvi vrsti strogo glasbena in je za vsak morebitni kiks nagrajen z grdimi pogledi s strani šefov skupine. Sproščeno vzdušje na odru se je hipoma preneslo med poslušalce, ki pa s(m)o si v prvi vrsti želeli čim več glasbe in toliko manj besedičenja Andyja Derisa. Frontman je tudi tokrat pretiraval z nakladanjem vsevprek in ponavljanjem že povedanih šal o viskiju in bobnarju Daniju Löbleju. Nespontan razvoj nastopa je na Bučke to pot vrglo velik črn madež, posledično je bil omejen tudi odziv publike, ki ni prijal veličini zasedbe v domačih logih. Zagrenjen priokus so v prijaznejši odtenek prevesili komadi March Of Time, I’m Alive in Dr. Stein, vseeno pa so bili predvidljiva setlista, nepodoživetost in že omenjena dolgoveznost pretrd oreh za pozitivno oceno vnovičnega srečanja z Bučkami.

PRETTY MAIDS:
Nesrečniki so se deloma prekrivali z nastopom Helloween. Nesrečniki? Niti ne. Kdor ve kako se zadnje čase vedejo na odru Helloween je mirne duše to pot njihov nastop izpustil in si raje privoščil urico nabrito potentnega, klasično zasnovanega hard rocka z obilno mero nalezljivih, melodično kompaktnih antemskih napevov. Za povrhu s strani skupine, ki je nimaš priložnost ravno srečati vsak dan na odru. Legendarni Danci Pretty Maids. Nemška publika se je tega dejstva prenasičenosti Helloween še dodobra zavedla, tako je bila dvorana MesseHalle v času nastopa Pretty Maids povsem zapolnjena, s 1500 glavami. Komaj sem se pretolkel do foto pita pravočasno, saj so varnostniki spuščali v dvorano le še manjše gruče čakajočih na vstop, potem ko so prežali vseskozi na povratne informacije kolegov v dvorani in na njenem izhodu, da se je v dvorani sprostilo dovolj prostora, za vstop novih obiskovalcev.

Pretty Maids so razsuli Messehalle. Hal Patina je v skupini nadomestil novi basist Rene Shades, ki je znan po sodelovanju v spremljevalni skupini  White Lion pevca Mikea Trampa. Zasedba je oklestila repertoar headlinerske turneje iz novembra 2010 in ga nekoliko premešala. Izjemno lepo popestritev je prinesla na repertoarju Sin-Decade, ob obveznih Back To Back, Rodeo, Love Games in v dodatku Future World ter Red Hot And Heavy.

Skupina je odlično razpoložena, Ronnie Atkins sicer v zaključku ni skrival blage vokalne skrhanosti, a za možakarja tako klenega EMŠO-a, mu je treba tu vsekakor pogledati skozi prste. Pretty Maids oddajajo do publike vseskozi tisti občutek izredne sproščenosti, obče dostopnosti, z izdelanim občutkom za zabavno dozo zdravega humorja, seveda pa ne gre brez fantastičnega Kena Jacksona, ki je mojster v efektivnem zapolnjevanju prostora z vsega eno kitaro. Pretty Maids so izvedli enega najbolj kompaktnih koncertov tega dne in v dvorani je dobesedno vrelo od vse sproščene adrenalinske naglice s strani publike. Pretty Maids so napovedali snemanje DVDja, dne 01.10.2011, ko bodo nastopili v klubu Z7 sredi švicarskega Prattelna.

SLAYER
Nekoč najbolj ekstremen band tega planeta, danes žive legende žanra. Thrash metal veterani Slayer so ob izteku festivala nastopili kot nosilci večera, kar je bila za vse goreče fane vključno z mano dobra novica, vseeno pa se njihova navzočnost ni zlila s celostno podobo Bang Your Head!!! festivala, kjer so v preteklosti kot headlinerji nastopile zasedbe kot so Twisted Sister, Heaven & Hell, Journey, Blind Guardian, Judas Priest… Upajmo, da se bodo organizatorji v prihodnjih letih uspeli vrniti na tirnice tradicionalnega heavy metala, dolgoletnega zaščitnega znaka dogodka.

Nasneti World Painted Blood intro je služil kot uvertura, ko so Slayer prikorakali na oder in intro logično povlekli v naslovno skladbo zadnjega studijskega albuma. Skladbe iz “World Painted Blood” (2009) se še vedno globoko zajedajo v set listo, saj so v nadaljevanju navrgli še komada Hate Worldwide in Snuff, medtem ko za, zanimivo, Beauty Through Order, ki so ga igrali na lanski “Big 4” turneji, v repertuarju ni bilo prostora. Gneča in prerivanje v prvih vrstah sta bila neizprosna, kot je bil neizprosen tudi peklenski tempo četverice na odru. Tom Araya na sredi, desno od njega Kerry King, zadaj za baterijo Dave Lombardo, na levi strani pa še kar Gary Holt. Exodusovec še vedno nadomešča Jeffa Hannemana, ki kljub prvotnim optimističnim napovedim do festivalskega poletja še ni okreval do te mere, da bi bil sposoben odigrati celoten nastop.

Težko si je zamisliti bolj kredibilo zamenjavo od Garyja Holta. Mož resnega obraza in izostrenega čuta za kitarske vragolije se je odlično vklopil v skupino, dostojno zapolnil luknjo na levi in v band celo prinesel nekaj lastne karizme. Slednje se je poznalo predvsem pri zanesljivi izvedbi solotov (Spirit in Black, Angel of Death..), kjer je za šalo prekašal že pregovorno povprečnega Kinga. Odrska igra je bila spontana in glede na EMŠO skupine zadovoljiva, čeprav je jasno, da je dandanašnjo predstavo Slayerjev nemogoče primerjati z brutalnimi koncerti osemdesetih. V zakup je v prvi vrsti treba vzeti Arayino statičnost, ki mu jo narekujejo zdravstveni problemi s hrbtenico v zadnjem odbodbju. Vokalno se je frontman dobro odrezal in popravil formo izpred leta ali dveh, ko so bili vzkliki pri War Ensemble in Angel of Death že na meji njegovih zmožnosti. Najbolj konstanten in zanesljiv člen Slayerjev je tako bobnar Lombardo, mojster svoje obrti, ki je brez napakice zvozil tehnično zahteven set – Lombardov lik enostavno ni zaman visoko čislan v metalskih vodah.

V uro in pol dolgem nastopu so nam Slayer eno za drugo servirali zimezelene klasike iz osemdesetih, čeprav si zaradi preskromnega rotiranja igranih komadov iz turneje do turneje zaslužijo krepko zaušnico. Zaigrali so Postmortem, fenomenalno Dead Skin Mask, vedno prisotno Mandatory Suicide in v bisu še najprepoznavnejše triumfe South of Heaven, skupaj zliti Raining Blood in Black Magic ter za popoln zaključek pred tradicionalnim ognjemetom še Angela Smrti. Zadovoljiva predstava thrash metal bogov, ki pa, roko na srce, zaradi konstantnosti turnej rednemu spremljevalcu njihovih koncertov težko ponudi kaj novega.

LORDI
Dvorana MesseHalle je bila že davno tega zapolnjena, še preden so Slayer zunaj na glavnem odru zaključili s svojim nastopom. V času ognjemeta, ki pomeni zaključek vsakoletnega festivala v Balingenu, je bil razgled na prizorišče v dvorani podoben gomili trupel. Dvodnevno rajanje je le pustilo posledice na ljudstvu. Zraka pa je kljub temu v dvorani kritično primanjkovalo. Ko preneha bliskati in treskati zunaj, pa se le to prenese v notranjost dvorane. Na odru so Lordi in prve štiri skladbe znamenitega horror šov zdrizave folklore zombie lutk se dobesedno ovijejo v neprebojno zaveso dima skozi katero se bliskajo detonacije pirotehničnih efektov. Koncert Lordi je dejansko teater. Tu ni prostora za veliko pristnosti. Lordi uporabljajo skozi koncert malho matric in zaledja nasnetih linij. Od spremljevalnih vokalov, do plejade simfoničnih aranžmajev, dodatnih “podritmov”, včasih človek že kar težko razloči kje je meja med fasado in pristnostjo.

Neobremenjeni s tem dejstvom so brezmejno uživali in to je tudi potrdilo samo prizorišče dogodka ter visoko vzdušje, ki ni popuščalo med nastopom Lordi. Zvrstile so se Babez for Breakfast, Dynamite Tonite, My Heaven Is Your Hell, Bite It Like A Bulldog, Rock Police, Call Off the Wedding, Who’s Your Daddy?, Last Kiss Goodbye, Blood Red Sandman, Hate at First Sight, Bringing Back The Balls To Rock, This Is Heavy Metal, Devil Is A Loser, They Only Come Out At Night, Get Heavy in v dodatku Hard Rock Hallelujah ter Would You Love A Monsterman?.

Praktično vsaka skladba je pospremljena s pripadajočim kadrom, kjer se Mr. Lordi prelevi v kar nekaj različnih tolovajev med koncertom in kjer se poreže, poseka, celo poje prelepa kopica človeških glav in udov. Skratka zabava brez konca, kot nalašč za vse tiste, ki so nemara tega večera trpeli za nespečnostjo.

Ob pol enih je odjeknil še zadnji ton na letošnjem BYH!!! festivalu! Ne glede na to, da letos festival po imenih prisotnih skupin, ni bil tako močan, kot pretekla leta, pa je ponudil izjemno pisano žanrsko paleto zasedb. Bang your Head!!! ostaja tudi po letošnjem obisku eden najbolje organiziranih evropskih festivalov. Ob njegovem zaključku, pa so naše misli usmerjene že na naslednjo izdajo festivala, ki je napovedan za 13.07.2012 in 14.07.2011!

besedilo: Aleš Podbrežnik (Ivanhoe, Astral Doors, Tygers of Pan Tang, D-A-D, Jeff Scott Soto, Sonata Arctica, Pretty Maids, Lordi)
besedilo: Urban Bolta (Metal Inquisitor, Hardcore Superstar, Psychotic Waltz, Helloween, Slayer)
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X