Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Theaterfabrik / Muenchen / Nemčija
Datum koncerta: 14.03.2010
Število obiskovalcev: 1100
Cena karte: 32,00€
Saxon so pač Saxon. Njihov železni repertoar osemdesetih je pač bogat in velik. Letos se je obrnilo natanko 30. let od takrat, ko je skupina izdala albuma “Wheels Of Steel” (1980) in “Strong Arm Of The Law” (1980). Saxon, ki so proti koncu osemdesetih dokončno “počenili” in se iz stadionskega giganta prelevili v srednje velik klubski bend, ki brez težav, napolni dvorano s 1000 do 1500 obiskovalci, so si zlasti ob fanatični zvestobi nemške publike, zagotovili preživetje in obstoj na rock obzorju. Saxon, ki smo jih pred dobrim letom končno pričakali znova v Sloveniji (po obisku Kobjeglave leta 1995 in Ljubljane leta 1983), koncertirajo vsako leto in koncertirajo neprenehoma. Živijo za rock, kar opevajo ne le v eni, pač pa v kopici njihovih skladb. Sveži evropski koncerti, ki so jih “oblikovali” v še eno, sicer krajšo, evropsko turnejo imenovano “Battalions Of Steel”, jih to pot niso prinesli bliže kot do Münchna.
Bila je nedelja, s svežim, a zajedljivo mrzlim vetrom, ki nas je sila neprijazne volje sprejel na prizorišču dvorane Theaterfabrik, s kapaciteto kakih 1200 stojišč. Theaterfabrik, ki leži praktično v sklopu kulturnega prizorišča Kunstpark Ost, je odprl svoje duri ob 18.30. Do takrat smo divje mencali in tavali naokoli, saj v okolišu ni niti ene točke v katero bi se lahko v nedeljo ob poznopopoldanskem času zatekel, da si na toplem (ali kako drugače humano) krajšaš čas. Hja, domačinom ni treba skrbeti. Lepo doma ždijo na toplem, s kartami, ki so jih kupili še oktobra 2009 in čakajo, da bo ura 20.00, ko bodo enovito vdrli na prizorišče. Saxon so sicer v lanskem letu izdali album “Into The Labyrinth”, vendar pa so z njegovo koncertno promocijo bolj kot ne zaključili, ne glede na naslov turneje. V set listo so že vrnili več klasik, po čemur gre lahko sklepati, da bodo v nadaljevanju leta 2010 še naprej metali iz repertoarja skladbe, ki so nastale po letu 1990 ter jih nadomeščali s klasikami. Bi pa morala ta turneja potekati še v oktobru lanskega leta, a so fantje uspeli odigrati le del jesenske 2009 turneje s termini izključno po Veliki Britaniji .Vzrok odpovedi dela turneje po stari celini je bila bolezen pevca Biffa Byforda (vnetje grla).
Za predskupino, so to pot izbrali manj posrečeno ime. Big Ball. Kvartet, ki kopira AC/DC, že po imenu, ki so si ga nadeli potentni Nemci. 35. minut ogrevanja v ličilu rock n’ roll umazanije obremenjene z zapuščino AC/DC in z vokalom, ki je spominjal na vokal Accept osemdesetih in ne toliko na Briana Johnsona, so sicer vsega hudega vajeno nemško občinstvo vseeno uspeli zabavati. Toda, ko se spomniš na vse izvirnike, nisi zamudil prav ničesar, če se med nastopom takšne skupine, umakneš v ozadje, poskrbiš da ostanejo slišne in slušne poti nedotaknjene in spiješ ob klepetu kakšno pivo. Pol ure “odžrtega” časa torej.
Ob 21.00 uri stopijo na oder legende. Ura je bila posrečeno “zgodnja” za “headlinerja”. Kaj lepšega si ne bi mogel zaželeti, saj je to pomenilo, da bomo med tretjo in četrto zjutraj že v Ljubljani! Madona, še začelo se ni, že razmišljam o koncu. Fan pa tak! Pričetek koncerta je bil pričakovan. Trije kotaleči rušilci, med katerimi je le najnovejša Live To Rock (“Into The Labyrinth”, 2009) pustila obiskovalcem “dihati”, je na oder prinesla Saxon standard. Standard, ki se jih drži zadnje desetletje. Dobro desetletje. Kaj blebečem. Najmanj zadnjih 15 let. Več kot trpežni kitarski dvojec Paul Quinn in Doug Scarrat, pa bobnar Nigel Glockler in seveda prva in edina nenadomestljiva Saxon figura – vokalist Biff Byford!
Sem koga pozabil? Za vraga! Na bas kitari bi moral biti Nibbs Carter. A fanta ni bilo na odru. Zaradi obvez do družine (bolna žena) je moral izpustiti turnejo. In kdo se najde na poziciji basista? Nepoznavalcem manj znano, ali povsem neznano ime, ljubiteljem heavy metala, pač ne. Danski glasbenik Yenz Leonhardt, ki se ga je oprijel tudi ljubkovalni vzdevek “Yenz Cheyenne”. Ta frajer je vseskozi polno zaposlen. Sodeluje v vlogi basista kar v treh skupinah hkrati. Iron Savior, Stormwarrior in Savage Circus. Poleg tega pomaga na turnejah Italijanom Lacrimosa in je drgnil basovske strune pri melodičnih rockerjih Kingdom Come. Naj omenim tudi to, da je bil taisti Yenz pevec in basist danske skupine Brats, ki je kasneje, po Yenzovem odhodu prerasla v Mercyful Fate, Yenza pa je tam nasledil nihče drug, kot sam presvetli King Diamond. Torej gre za moža velikih izkušenj. Ta je torej stopil na oder, kot zamenjava za Nibbsa Carterja!
Saxon so vrnili v set listo tudi “Solid Ball Of Rock” (1991) klasiko Requiem (We Will Remember), ki jo je Biff posvetil kitaristu Micku Cocksu iz avstralske rock n’ roll zasedbe Rose Tattoo. Slednji je konec decembra 2009 nesrečno preminil za rakom na jetrih. Skozi to skladbo je zvok obeh kitar še naprej deloval neuravnovešeno in melodične enoglasne linije vodilnega motiva, je prekrival pač Quinnov riff. Sicer je bil zvok kasneje nekoliko izboljšan, a Saxon so vselej glasni. Manjši ko je prostor, kjer koncertirajo, večja hrupna jakost “buldožira” tvoja ušesa. Zato je bolje, da se na Saxon koncertih (razen, če nisi na festivalskem prizorišču, ali dvorani, ki sprejme več tisoč ljudi) vselej prestaviš stran od odra na sredino, kjer je slika navadno zadovoljiva in instrumenti v ravnovesju (z vokalom vred). In tudi tokrat je bilo tako. Biff je star lisjak, ki mu ne pride prav nič do živega. Odličen igralec je in spreten nakladač. V trenutku zna pripraviti publiko do tega, da mu je iz roke. Ob tem ostaja njegov vokal še vedno zelo dobro ohranjen in petje prepričljivo. Nekaj dodatnega “zaleta” dobiva, kot vselej Biff iz mešalne mize, vendar pa to niso nasneti višji registri. Zgolj poudarek na učinkih odmeva.
Biff je svojo pretkanost pokazal tudi z učno lekcijo basistu Yenzu. “Novinec”, ki se je moral kaj hitro preleviti v vlogo Saxon basista, je po naročilu Biffa odprl klasiko Strong Arm Of The Law. To je bil edini trenutek, ko ga je zasedba spustila na sredino odra. Sicer je moral ubogljivo basirati na skrajni desni poziciji (gledano v smer z odra proti publiki). V igri nikakor ni zatajil. Debelo navit zvok, trganje in kopanje po basovki s trzalico in reč je bila v celoti zadovoljiva! Ko ga je Biff prvikrat predstavil publiki, je hotel Yenz vrniti “komentar” starosti heavy metala. In kaj stori z vsemi žavbami namazani Biff? Očitno se pri Saxon lahko oglaša le Biff, ko je skupina na odru. V trenutku, ko je Yenz odprl usta da pove nekaj v svoj mikrofon, ga je Biff preglasil na glavnem monitorju z glasno pripombo: “Yeah! We’ve heard this one last night!” Prejšnjo noč? Biff, koga vlečeš za nos? Nastop v Münchnu je vaš prvi na tej turneji. Torej “ne diraj lava dok spava”, je bil nauk zgodbe in seveda “izpolnjuj le povelja, ki so ti bila zaukazana in ničesar več, jasno?” Takšna je pač Saxon diktatura.
Publika je odpela refrene v celoti. Saxon so pač v Nemčiji doma in publika jih tu ne more in ne zna razočarati. Tudi tokrat je bila energija izredna zahvaljujoč nemški zaverovani klenosti, ki je ne more nič spodkopati ali omajati. Saxon ostajajo zelo cenjeni!
Skupina je po večjem razgrajaštvu skozi novejši Witchfinder General in Metalhead umirila situacijo z odlično odigrano klasiko The Eagle Has Landed, nato pa navila ušesa občinstvu z venčkom Warriror s prvenca iz leta 1979, pa Battle Cry (“Rock The Nations”, 1986), v katero so “ovili” še “Lionheart” skladbo Man And Machine. Od tu dalje smo bili s skupino izključno v prvi polovici osemdesetih! Zlasti je navdušila Sixth Form Girls iz albuma “Strong Arm Of The Law” (1980), ki jo je skupina po zares dolgem, dolgem času – desetletij, vrnila v set listo.
Redosledje “hitra – umirjena” je za Saxon že kar standard. Tudi to pot so si skladbe v repertoarju tako sledile. 20.000 Feet, ki bi brez težav zamenjala na poziciji otvoritve koncerta Heavy Metal Thunder je nasledila enega izmed najsvetejših Saxon antemov Broken Heroes (“Innocence Is No Excuse”, 1985) – skladbo, ki sama po sebi predstavlja vrhunec Saxon koncerta, medtem ko je preostanek set liste do zaključka koncerta nanizal v skladu s pričakovanji v strogem zaporedju “must hear” klasike.
Pri tako dolgi kilometrini kaj drugega, kot odlične predstave ne gre pričakovati. Yenz je sicer dobro opravljal vlogo Nibbsa, vendar, pa je vseeno Saxon šov z energičnim in vživetim rdečelasim basistom, ki podivjano opleta z lasiščem, ko teka od mikrofona na podest ob bobnih ter nazaj, povsem druga zgodba. Torej Saxon so delovali pač nekoliko bolj “leseno” in togo na odru, kot sicer. Je pa “Quinney” ugnal par norčavih. Med solažo v Princess Of The Night se je postavil nad reflektor, nameščen na robu odra in ga dobesedno pojahal med soliranjem. Za razliko od Scarrata precej bolj agilen izmed kitaristov to pot. Scarrat je dobil svojo solo točko v uvodu k Wheels Of Steel, torej po ustaljeni praksi, kjer je potočil nekaj več znojnih kapljic. Saxon zažigajo še danes najbolj v klasikah iz osemdesetih, najlepše pa urežejo ravno srednje hitre skladbe čokato izpostavljenih, trivialnih, a sočno polnih kitarskih fraz, kot je to zlato pravilo v skladbah The Eagle Has Landed, Broken Heroes, 747 (Strangers In The Night) in seveda Crusader.
Saxon se težko zmotijo. Toliko izkušenj ter rutine premorejo, da tudi napake z lahkoto zamaskirajo. Kot da ni nič. Tudi tokrat so v vsem suvereno opravili svojo nalogo in naklestili ter “odšvasali” nov koncert v Muenchnu z veliko odliko. Saxon prašijo z velikimi zamahi tudi po več kot 30. letih obstoja in v tem jih očitno ne bo nič ustavilo. To je potrdila skupina ne le s svojo vnovično pojavo v Muenchnu, pač pa je neumrljivost skupine potrdil na eni izmed točk koncerta tudi pevec Biff, ko je napovedal pohod skupine na letošnji festival Bang Your Head!!!, dne 15.07.2010 v Balingenu, kamor bodo Saxon privlekli znova svojega starega pajdaša, “lučkastega” Wheels Of Steel orla. Legende novega vala britanskega heavy metala torej še vedno neustavljivo meljejo, žvenketajo in zvončkljajo s svojim križarskim železjem ter rezili ostrih konic. Ostajajo klasična heavy metal atrakcija. Trenutek nostalgije zlatih časov, ko je bil heavy metal rosno mlad. Svoje poslanstvo opravljajo tudi po treh desetletjih brez madežev.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. Heavy Metal Thunder 2. Live To Rock 3. Motorcycle Man 4. Requiem (We Will Remember) 5. Witchfinder General 6. Metalhead 7. The Eagle Has Landed 8. Medley: – Warrior – Battle Cry – Man And Machine (ends with Battle Cry) 9. Sixth Form Girls 10. Strong Arm Of The Law 11. Broken Heroes 12. 20.000 Feet 13. 747 (Strangers In The Night) 14. Princess Of The Night —dodatek1.— 15. Wheels Of Steel —dodatek2.— 16. Crusader 17. Denim And Leather
Galerija slik
