Kraj: Orpheum Theater / Graz / Avstrija
Datum koncerta: 11.11.2007
Število obiskovalcev: 1000
Cena karte: 60,00€
Nedeljska Chuck Berry izkušnja je bil v vseh pogledih nepozaben glasbeni dogodek, ki se je poleg vsega izkazal še za enega največjih turbo kapitalističnih nategov v zgodovini šov biznisa. Pozabite Rolling Stones! Vsi tisti, ki se še niste prenaužili stopicanja po stopinjah herojev debele enciklopedije rock & rolla, ste konec prejšnjega vikenda enostavno morali zaviti v graški Orpheum, kjer je veliki Chuck Berry oddajal še zadnje znake življenja letošnje definitivno poslednje (če gre omenjenemu osebku seveda verjeti) koncertne turneje.
Chuck Berry, legenda rock & roll gibanja petdesetih let, človek, ki je zakrneli ozkoglednosti širše ameriške publike primernejše belopolte rokerske kolege v iskrenem glasbenem razdajanju rock godbe prehitel za celih deset let. Berryev vpliv na razvoj rock glasbe je neverjeten. Poleg osnovanja pionirskih tehničnih rock & roll oblik, se je Chuck žanra med prvimi lotil z značilnimi blues inspiriranimi tematskimi prijemi. Ženske, avtomobili, denar, vse kar se je še desetletja kasneje vrtelo okoli podob največjih rokerskih zvezd je pravzaprav izum velikega Chucka Berrya. Ena redkih (če ne celo edina) že davno ikonizirana podoba, se v letu 2007 namesto zasluženega uživanja ob vsakodnevnem brezskrbnem srkanju čaja in igranju domin raje poslužuje nepredstavljivo negledljivega odrskega životarjenja, katerega prvi pogled, prej kot na energično rock & roll dogajanje, spominja na privatno zabavo že davno fosiliziranega mamuta, ki se v družbi petih zaprepadenih arheologov, ob nostalgičnem preigravanju lestvice “vročih deset” iz triasa, jure ali krede ne da motiti. Vsa čast! Berry je pač Berry. Eden in edini. Prastari oča rock n rolla je v pičlih petdesetih minutah neusklajenega brenkanja, skrajno motečega vokalnega spotikanja in nekontroliranega izživljanja nad vidno ustrahovanimi kolegi iz množice kakih tisoč na sedežih pridno postrojenih bebcev uspel istisniti celih 60 pa do celo 70 eur!
Težko je opisati vse traume in impresivno jakost konstantnega občutka nelagodja v trebuhu, ki je zgoraj omenjenih (pre) kratkih petdesetih minut zvito raztegnil v navidez neskončen labirint dementno senilnega Chuckovega navduševanja nad perverzijami vseh možnih barvnih odtenkov. Chuck pri svojih sicer zavidljivih enainosemdesetih letih deluje kar se da dobro ohranjeno in nepričakovano agresivno. Nič manj zabavna ni tudi gospodova zajedljiva retorika, s katero je ostareli kitarist vsaj malce kompenziral neusklajeno in popolnoma razglašeno kitarsko igro. Denimo School Days ali pa zabavna Ding A Ling, Berryevo posvetilo verjamem da že dolgo ne ponosno stoječemu kompanjonu, tudi v živo še vedno kljubujeta času. Berry se kljub visoki starosti seveda dobro zaveda tudi pomembnosti raznih zabavljaških metod, ki pridno sedeče občinstvo opogumljeno vedno znova postavi na noge. Tako nismo bili prikrajšani niti za gospodovo prepoznavno enonožno poskakovanje, ki je ob nesramno odsekani ritmiki Johnny B. Goode, vsem omenjenim pomanjkljivostim navkljub, Orpheum brez kakšnih posebnih težav spravila v delirij! Zabavno ni kaj! Ko človek ob poplavi svetovnih popotovanj že davno dotrajanih in preživetih velikanov glasbenega sveta preživi še nedeljskemu večeru podobno nategovanje po dolgem in počez lahko brez skrbi samo še umre! Brez zamere Chucky!!
Chuck Berry zasedba:
CHUCK BERRY: vokal, kitara
DARLIN INGRID BERRY: vokal, ustna harmonika
CHARLES BERRY JR.: kitara
JAMES MARSALA: bas
DANIEL TRUSTRUP RØSSING: klavir
JEAN-MICHEL BIGER: bobni
Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografije: Jani Lah
Setlista
1.Roll Over Beethoven 2.Sweet Little Sixteen 3.School Days 4.Come On 5.Every Day I Have The Blues 6.Oh, Baby Doll 7.You Can’t Catch Me 8.Key To The Hughway 9.My Ding A Ling 10.Rock & Roll Music 11.Let It Rock 12.Carol/Johnny B. Goode
