Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Vrba na Koroškem (Velden Am Wörthersee) / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Datum koncerta: 27.08.2014
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 34,00€
Ryan McGarvey je še eden glasbenih čudežev, ki ga je dal novi blusovski val kitaristov nove generacije. Poleg čudodelnikov kot sta npr. Kanadčan Philip Sayce ali Britanec Aynsley Lister, je Američan McGarvey fenomen, saj je pri 25. letih pobral vse možne nagrade, v različnih kategorijah. Če pravilno računam, je McGarvey svoj studijski prvenec izdal že pri 18. letih, aktualnega »Redefined« pa pred dvema letoma. V Bluesiano se je po dveh letih vrnil na svoj drugi nastop. Pri svoji »rosni« starosti velja McGarvey za tehnično neverjetno izpopolnjenega kitarista, ob tem pa še za glasbeno izjemno razgledanega umetnika. Nekaj je talent, drugo je nepreklicna vaja, ki meji na krvavenje iz prstnih blazinic, ko si obsojen na več urno dnevno tlako. Vkleščen med štiri stene, kjer ni izhoda. Lep čas. Samo trdo delo. In to se je McGarveyu globoko obrestovalo! Ker je bilo vaje v izobilju je njegov talent skozi hitro zorenje tudi neverjetno hitro udejanjal tisto, kar definira največje glasbenike našega časa. Zamislite si malo Joea Bonamasse, Chrisa Duartea, Erica Johnsona, ob tem pa je McGarvey veliko uric prebil ob poslušanju Stevea Ray Vaughana. McGarvey je resnično do zob oborožen z neverjetnimi ročnimi spretnostmi za tako mladega blues glasbenika. Emocije prevaja skozi jezik kitare, pa tudi svoj vokal izjemno iskreno in pristno! Ob sicer olikani drži preverjenih bluesovskih šablon, nudi njegovo igranje tudi tisto mičnost velike virtuoznosti, ki je ozaljšana z noto nepredvidljivosti in spontane »okretnosti«. McGarvey deluje na odru povsem »odklopljeno«. Čas in prostor izgineta! Oder preplavi le svet glasbene magije! Ryan odtava v svoj svet in se mu preda. Na odru pusti dušo in srce. To pa je dejansko tisto največ kar prejme poslušalec od izvajalca.
V novih časih se pojavlja nekaj trendov, ki spremljajo vse več koncertih nastopov. Eden takšnih je tudi ta, da se klubski špili prevešajo v dvodelne koncerte z vmesno 20. minutno pavzo, v kateri se skuša iztržiti še več dodatnih cekinčkov iz žepov žejnih obiskovalcev! Tega večera se je moral tej situaciji prilagoditi tudi naš Ryan.
McGarvey potrebuje ob sebi bobnarja in basista, ostalo opravi sam, z vokalom vred. V prvem delu je McGarvey uporabljal striktno svoj skrajno zlizan Fender Stratocaster, s katerega je na kitarskem trupu marsikje zluščen lak vse do lesenih trsk. V prvem delu so odjeknile med drugim avtorske Starry Night, Pennies in Prove Myself, vse iz aktualnega »Redefined«, s prvenca »Forward in Reverse« (2006) pa sta odjeknili Cryin’ Over You ter Texas Special. Prvi del je zvenel bolj starošolsko, McGarvey je prevzel s pretanjenostjo in izjemno kontrolo nad kitaro, kot instrumentom. Ta je dobesedno ječala v mnoštvu podoživeto odigranih tonov, ki je kombinacija igre s trzalico in fingerpickinga. Kitaro je zvijalo v strasteh!
Po 20. minutah pavze se trio vrne na oder McGarvey pa prime v roko Gibson Les Paul kitaro. Prostor napolni precej več hrupa, zvok kitare je namreč izdatno masten in hrumeč, McGarvey pa stopnjuje svoj nastop proti koncu s plamtečim instrumentalom, kjer se popolnoma preda magiji, ki ga je vodi na odru. Ob tem je zavzemal najrazličnejše položaje v katerih je igral. V enem izmed teh trenutkov je odigral tudi konkretno solažo »za hrbtom«, z rokami dvignjenimi nad ramena! V drugem delu je McGarvey odigral starejše avtorske Joyride, Mystic Dream in Watch Yourself, nastop pa zabelili z novejšo Bluse Knockin’ At My Door (»Redefined«, 2012), kjer si je nataknil tudi naprstnik! Čeprav sta basist Sam Miller in bobnar Chris Hill potisnjena v povsem stranski in podrejeni vlogi dušebrižnih asistentov, ki zgolj vzdržujeta ritemsko kuliso razbeljenemu McGarveyu – le tega je dobesedno razganjalo na vse strani Bluesiane, pa sta oddelala svoj posel popolnoma profesionalno. Z izjemno suverenostjo in krepostno kompaktnostjo. Fantastično je izzvenela tudi So Close to Heaven iz albuma »Redefined«, kjer je McGarvey še posebej opozoril na izjemno muzikaličnost, ki jo prevaja v svojo retoriko bluesa. Občasno tudi izjemno hitrost, ki jo razvija v solažah. Mož je višje rasti, prste ima kot pajek. Zato ga lahko prištejemo v ligo novodobnih blues izvajalcev, ki hodi po gazi, na čelu kater še vedno stoji Joe Bonamassa.
McGarvey je osupnil. V vsem. Tega večera se je v Bluesiani razdal. Očitno uživa v klubskem ambientu, v Bluesiani pa je tudi že ponarodel, saj je bilo prisotnih kar nekaj obiskovalcev, ki niso pozabili njegovega prvega nastopa tukaj. McGarvey se je po burnih ovacijah vrnil na oder, tokrat opasal Fender Stratocaster in zaigral tudi prvo in edino priredbo večera. Skladbo Texas Flood njegovega velikega vzornika Steve Ray Vaughana. O izvedbeni briljanci ne gre izgubljati besed. Občutek, kontrola, skladnost dinamične igre in odličnega vokalnega iztržka. Prostor poln strasti in emcocij. Magija! Preprosto! To je blues! V Bluesiani! S tašno vnemo bo “čudežni otrok glasbe” Ryan McGarvey prišel na svoji poti še daleč, nemara nekoč prevzel žezlo bluesa v roke nove generacije! Glede na to kakšne hvalnice mu »pojeta« v svojih izjavah tako »očka« Eric Clapton kot tudi Joe Bonamassa, to nikakor ne bi čudilo!
Galerija slik
