Blind Guardian visoko na krilih Slovencev, priredili edinstveno metalsko veselico (2006)

Stojim s pivom v roki. Kako pretresljiva opazka, mar ne? No in ura je odbila 20.00! Natančni so! V piko! Astral Doors namreč. Švedi so predstavljali svoj najnovejši studijski album “Astralism”! S pevcem, ki lahko poje blizu, kot Dio. Če bi lahko pri tem ostalo bi bilo odlično! Ampak problem je ker on preprosto hoče peti, kot Dio in to si želi tudi skupina cela. Kar je ločevalo Patricka Johanssona včeraj od Ronnieja Jamesa Dia, je bila v marsičem le njegova pojava. Pevec visoke rasti namreč po svoji kilaži gotovo vsaj za enkrat preseže Dia. Gorostas fant za razliko od drobnega piščančka Ronnijea. A vokal sicer grozljivo podoben. Tako tudi izraz skupine. V nekem trenutku se mi je zazdelo, da slišim We Rock, kasneje Stand Up An Shout. Da, da pravilno sklepate! Od tod, pa do Heaven & Hell ter Holy Diver, tudi ni bilo več daleč. Skratka. Tehnično lepo, korektno, fantje so izkoristili dodobra ponujen čas, da se predstavijo Slovenski publiki. Vsekakor pravšnja skupina za ogrevanje pred Blind Guardian. Odlično igranje, nekoliko šibkejši zvok s prebijanjem nižjih leg, pa vendar… Kar lepa peščica je zavzeto dvigovala roke v zrak in držala pesti za Astral Doors v 45 minutah. Lep nastop, a kot rečeno, temeljito obseden z Ronniejem James Diom!

Čudil je pogled na dvorano! Gotovo bi vanjo spravil še 200 ljudi. Koncert naj bi bil skoraj mesec pred 14.10.2006 že razprodan. In ko si prišel na kraj zločina, si lahko kupil karto tudi še ob 20.00.

 

BLIND GUARDIAN: 21.30 – 23.15
Pustimo neglasbene stvari raje ob kraju. Zagrmelo je namreč, ura je odbila 21.30 in huronski “Yeeeeahhh!!!” množice je pospremil nenadno zatemnitev dvorane. Nenadoma se je zaslišalo žvenketanje hladnega orožja vseh mogočih dimenzij, krike zadetih in pogubljenih na bojišču, Sauronovo svarjenje gospodarja Morgotha, naj vendar podbrusi pete in zapusti izgubljeni položaj, dokler je še čas,… Dvorana je oživela in v trenutku preglasila narativ uvoda. In tu so Blind Guardian. Tam pred odrom je vršalo, “reveži” so se trli ob ogrado in celo nekaj kapljic je spršilo z viška na fotografirajoče, nesrečno stisnjene med oder in jekleno ogrado, kajti pivo se je že veselo polivalo iz enega, na drug konec dvorane. G7 so bili to pot popolnoma pridni fantje. Le ko bi se fotografom umaknili v prihodnje, bi bila lepa gesta, tako pa se je eden njihovih nesrečnikov postavil natančno na sredino in poziral skupaj s skupino, ki je grizla skozi Welcome To Dying in Nightfall neusmiljeno naprej! Morda strokovna ekskurzija delavcev slovenskih varnostnih služb, kar se tovrstnih koncertnih dogodkov tiče v Planet Music na Dunaj ali v graški Orpheum, ne bi prav v ničemer škodovala.

Po nekaterih pripovedovanjih pripovedk, ki se širijo od ust do ust malega prostora doline Šentflorjanske očitno s hitrostjo svetlobe, naj bi skupino dodobra načela viroza in koncert en dan pred Ljubljanskim v dunajskem Planet Musicu, je baje zapustil obiskovalce povešeno dolgih obrazov, kajti Blind Guardian niso odigrali obljubljenega repertoarja v celoti. No v Ljubljani je bil le drugače. A gremo lepo počasi po vrsti.

Čutilo se je, da Hansi Kürsch izkušeno varčuje z močmi, Blind Guardian pa so tudi pošteno zasukali vrstni red skladb, ki se je prilagajal očitno nekoliko obolelemu pevcu. Seveda se je čutilo, da Kürsch ne poje na vso moč in da sekvence kjer bi moral vreščati s svojim rezkim pristopom, odpoje raje v čisti maniri in celo za oktavo nižje. Vendar z velikim občutkom. Rutinirano je artikuliral oba pristopa. Čistega in razjarjeno rezkega. Poleg tega skozi koncert ni bilo klaviatur skorajda slišati, razen izjemoma med vsemi tremi akustičnimi skladbami, v posameznih uvodnih in izhodnih delih skladb. Nadalje je bila težavica v mestoma nerazločnih harmonijah kitar, ki jih je nehote prekrival Marcusov kitarski riffing.

In vendar stojijo pred nami Blind Guardian! Veste kaj to pomeni. Kdo ima najbolj zvesto in najbolj fanatično publiko v metalu? Blind Guardian sodijo po tem zagotovo v “top ten” lestvice tovrstnih skupin. Da so njihove turneje na tleh Nemčije v naprej razprodane in da jih v deželah romanskih jezikov množica vselej v navalu temperamenta dobesedno poje, pomeni kratko in jedrnato veličino in spoštovanje, ki jo ime le malokateri bend danes. Tudi dvorana Mediapark je bila popolnoma na nogah od prvega do zadnjega obiskovalca. Roke so moleli v zrak prav vsi, do kamor je seglo oko. Prav tako je prepevalo prav vse kar je bilo živega tam notri. Tudi slovenska publika tako nikakor ni izneverila skupine med nastopom.

Kot sem dejal, Blind Guardian niso bili 100% na odru in vendar jih je nosila na svojih krilih znova publika, ki je vdahnila koncertu popolnoma novo dimenzijo, ki jo je sila težko srečati in doživeti v današnjem času. Ključ do nje sta zvestoba, predanost in privrženost. In kaj takega pričarajo le ljubitelji heavy metal glasbe, metalska publika torej. Aleluja! Trpek okus v ustih po polovičnem nastopu Deep Purple 05.10.2006, v Hali Tivoli in še bolj medlem tamkajšnjem odzivu publike, pa čeprav je bilo trikrat več glav na Purple (slab obisk!!!), je v trenutku zbledel. Mediapark je pokala po šivih svoje konstrukcije in Blind Guardian so vedeli, da preprosto ne smejo izneveriti svoje predane publike. Hansi je bil navdušen in že uvodoma je pozdravil občinstvo, da so Blind Guardian resnično veseli, da lahko naposled po dolgih, dolgih letih čakanja, nastopijo tudi prvič v svoji karieri v Sloveniji. Na koncertu je bilo mnogo ljudi iz sosednje Hrvaške. Seveda Hrvatje niso mogli brzdati svojih nacionalnih strasti, s katerimi morajo vzbujati svojo pozornost tudi na mestih, kamor to ne sodi in s katerim pač posiljujejo celi svet in tako je tudi v Mediaparku plapolalo kar nekaj hrvaških zastav tako, da so Blind Guardian verjetno odšli po koncertu naprej na pot turneje misleč, da v Sloveniji obstajajo posebne vrste fani, ki pripadajo šahovski kulturi igranja z rdečimi in belimi šahovskimi figurami.

No vrnimo se raje h koncertu. Publika je vsako skladbo z navdušenjem pozdravila in ustvarjeno vzdušje ni dosegalo niti tisto iz januarskega koncerta Helloween. Kako neumna primerjava pravzaprav. Pri Helloween je občinstvo razcepljeno na toliko frakcij, kolikor različnih zasedb so šteli v svoji karieri Helloween. Pri Blind Guardian ni tako. Ali si njihov v celoti ali pač nisi v ničemer. Polovičarstva ni! Svojevrstna kemija, svojevrsten pristop, vse se vrti okrog trojčka Kürsch, Olbrich, Siepen in to že nepretrgoma dvajset let. Kot je enotna skupina, tako enotna je publika. Energija je bila izjemna. Mravljincev res ni bilo mogoče krotiti včeraj, toliko dobre volje in pozitivne energije je bilo v zraku. “Le kaj nekaj počnejo na severu?” je bil “firbčen” Hansi in zaključil z:”Let us knock at the gates of Valhalla!” Folku se je snelo. Valhalla se je končala skozi podaljšan izhod. Ko sta kitarista zaključila z riffanjem, so le še bobni topovsko parali zračni medij, ki ga je podpiralo občinstvo, katero se je uglašeno združilo v petje vodilnega verza refrena. Magija! No med koncertom, so ljudje nekajkrat konkretno zahtevali skladbo Majesty, ki pa je Blind Guardian niso odigrali. Tu pa je bila Bright Eyes! Na dosedanjih koncertih trenutne turneje so Blind Guardian alternirali med tema dvema skladbama na set listi. Za Ljubljano so izbrali Bright Eyes – eno najlepše izdelanih himničnih koračnic njihove kariere, ki jo je Hansi pospremil pred pričetkom: “I would like to see all your shiny bright eyes!”

Kürsch dokazuje, da je v poslednjih letih, odkar več ne vihti bas kitare na odru, tudi v odrski igri, ko ima v rokah le mikrofon, vidno napredoval. Nasploh v gestikuliranju in vodenju kontakta. Na bas kitari je skupini tudi to pot pomagal najeti legionar Oliver Holzwarth, sicer član odličnih ponovno združenih nemških progresivnih rockerjev Sieges Even. Klaviature je gnetel Michael Schüren. Skratka pojave na odru popolnoma enake, kot na prejšnji Guardian turneji. Lažem! Bobni! Frederik Ehmke je kot novi član, odlično nadomestil izvrstnega Tomena Staucha in z delom brez napak opravičil svoje mesto v Blind Guardian.

Blind Guardian so v set listo vključili tudi 14. minutno epsko pesnitev And Then There Was Silence, če smem biti površno predrzen  – njihov osebni Rhyme Of  The Ancient Mariner, kar je pomenilo, da smo doživeli z vključitvijo te skladbe, izvedbeni komponistično kompleksni vrhunec koncerta v Ljubljani. Sicer pa je med koncertom pomenil poseben magični trenutek izvedba akustične keltsko navdahnjene A Past And The Future Secret. Vsi smo čakali na Bard’s Song. In ni je bilo. Skupina je zaključila regularni del z And Then There Was Silence.

Dodatek so odprli s presenečenjem večera And The Story Ends. Potem je Hansi prišel do Andrea in mu šepnil na uho nekaj besed. Kitarista sta snela kitari in ju zamenjala za akustični. Sedaj pa bo The Bard’s Song. Ne, ne, ne! Harvest Of Sorrow. Hudiča, kaj nas bodo pustili brez nje? Tisto šepetanje na uho malo prej, je pomenilo to, da se je odločil Hansi odpeti Harvest Of Sorrow namesto Lord Of The Rings, ki je bila sicer prvotno uvrščena na set listo. Ta odločitev je dokazala, da je Hansijev vokal dejansko načet, Harvest OF Sorrow, pa je za petje neprimerno lažja, kot prvotno načrtovani Lord Of The Rings in tako logična izbira pevca. Škoda. Z Imaginations From The Other Side, so končno prišli na svoj račun ljubitelji klasičnih Blind Guardian. Resnici na ljubo je kar nekaj eksplozivnih klasik manjkalo na set listi, med njimi Majesty, Born In A Morning Hall, Somewhere Far Beyond, Journey Through The Dark, Lost In The Twillight Hall… Po drugi strani fantje niso pretiravali z materialom iz novega albuma, kar je bilo nadvse dobrodošlo, saj so iz “A Twist In The Myth”, odigrali vsega le dve skladbi.

Fantje, so nas zapustili še drugič. In vseeno so prišli znova nazaj. “Verjetno že vsi veste katera pesem sledi?” je vprašal Hansi. No in tu je bil ta trenutek. The Bard’s Song – In The Forest, skladba, ki jo vselej odpoje občinstvo v celoti in jo Hansi za fane zgolj intonira v prvem verzu: “Now you all know…”, preostanek skladbe pa pripada občinstvu v polnosti. Zelo hvaležna je bila vključitev klaviatur in bas kitare v izhodnem delu, kar je še spotenciralo izredno vzdušje, ki sta ga ustvarili akustični kitari in seveda nepozabno občinstvo. Blind Guardian za konec niso ostali le pri tem, pač pa so se odločili treščiti še enkrat z vsem metalskim rezgetanjem, ki ga premorejo. Tudi to pot je šlo za izvedbo pričakovane klasike Mirror, Mirror, ob kateri se je občinstvu za konec še enkrat več zmešalo. Po koncu se skupina kar ni hotela odlepiti z odra in namenila je nekaj trenutkov slovesu od zvestih oboževalcev ter jih pospremila v slovo tudi z dostojnim tušem kitarskih trzalic!

Dogodek Blind Guardian bo ostal očitno osrednji koncertni dogodek na polju heavy metala za letos, kar se tiče obiskov tujih skupin na samostojnih koncertnih turnejah (pustimo seveda Metal Camp za trenutek ob strani). Že razprodani Satyricon, so zapustili izredna občutja v začetku meseca, Blind Guardian pa so prišli razveselit predvsem ljubitelje klasične metalske melodičnosti. Ker letos spet ne bo Iron Maiden v Slovenijo, so ljubitelje melodičnega metala s čistim vokalom rešili pač Blind Guardian. Skupina ni delovala optimalno, vendar pa je občinstvo poneslo nivo atmosfere in skupino samo, do tistega k čemur rečeš le še: “To je to!”. Najlepše je namreč, ko vidiš 1000 glavo množico veselih in srečnih ljudi, ki še po koncu koncerta ne pridejo k sebi od vsega tega zadovoljstva, da so lahko delili trenutke z Blind Guardian. Nekaj oboževalcev je bilo dodobra prepojenih s pivom in telesnimi izločki, zariplih in zdelanih obrazov, kot bi prišli iz težke bitke, v kateri pa so izvojevali ne le ene zmage, pač pa kar celo vojno. Skratka nepozaben večer, nepozabne metalske veselice, skozi nepozabno in enkratno magijo! Nadejajmo se še več dogodkov s tovrstnim intenzivnim čustvenim nabojem v bodoče pri nas!