Boris Kovač vodil filozofski cirkus iz Vojvodine (2010)
Kraj: Klub Cankarjev dom, Ljubljana
Datum koncerta: 15.03.2010
Število obiskovalcev: 0
Tokrat smo na Cankarjevih torkih dočakali še eden res poseben trenutek – doživeli smo obisk priznanega vojvodinskega multi-instrumentalista (tokrat pihalista) Borisa Kovača, ki nas je počastil v spremstvu svojega ansambla La Campanella, še štirih glasbenih nepridipravov, ki Borisu pomagajo kršiti glasbene norme in pravila. Svojo vizijo je več kot jasno predstavil tudi občinstvu v Cankarjevemu domu.
Boris Kovač in njegov orkester La Campanella so svetovljani, ki potujejo po vsem svetu. Tudi našo “napredno” državo je Boris nagovoril v angleščini, kar je očitno že ustaljen del njihovega nastopa. Glasba kot tudi obleka in obnašanje odsevajo nekako cirkuško burko s filozofsko prodornostjo. Komentarji so duhoviti, a pogosto tudi pomenljivi z obilo družbene kritike in relevantnosti. Obleka je nekako med slavnostnim frakom in cirkuško opravo. Podobno tudi glasba sestavlja trenutke divjega cirkuškega norenja in poglobljenega kompozicijskega navdiha. Porogati se znajo tudi iz najbolj resnih tem, čeprav se zavedajo, koliko boleče znajo biti. Smeh je pač najboljše zdravilo.
La Campanella nas popeljejo na vožnjo, kjer se seveda slišijo tudi zvoki njihovega doma – Vojvodine. Tam je zavetje multikulturalizma, v skladnem sobivanju pa tam živi ogromno različnih narodov – od Srbov (mednje naj bi se šteli tudi avtohtoni prebivalci “Lale”), Hrvatov, Madžarov, Slovakov, Nemcev, Rusov, Makedoncev, Romov in celo Slovencev. Vse te različne kulture vplivajo na zvočno podobo Borisa Kovača in njegovega orkestra. Kot je raznolika Vojvodina, tudi oni puščajo prostor za neomejeno glasbeno domiselnost, brez omejitev in zavor. Ob tej bujni tradiciji panonskih nižin pa se Kovač poslužuje še z jazzovskimi, latino, tango in rock prijemi. Skratka, glasba je sila neoprijemljiva. Vse je sveto in nič. Prelomijo vse konvencije, kot vsak dober progresivno misleč bend.
Že takoj od začetka nam je Boris dal vedeti, da bo v glavnem predstavil svoj zadnji album “World after History” in tega se je tudi držal. Pozabil pa ni niti na nekatere zimzelene hite iz svoje preteklosti, ki jih še dandanes prepeva združeno slovansko ljudstvo. Med skladbami Boris včasih daje pomenljive filozofske opazke o slabem stanju človeške družbe in napove oziroma upa, da bo prihodnost boljša. Vse to zavije v črn humor in nas prepriča, da se je tudi v trenutkih največjega svetovnega pohlepa in bede najbolje le nasmejati, saj te lahko preveliko obremenjevanje prehitro pogubi.
Mojstri so svoji fuziji dali duška in glasba te res vsega napolni. Mnogo je čustvenih obratov in nepredvidljivih ovinkov, obenem pa možje vedno ostanejo ritmični in dostopni. Vidi se, da je glasba do potankosti dodelana tudi med živimi nastopi in posledično “kiksov” sploh ni, razen tistih nepredvidljivih, za katere pa niso sami odgovorni (če se na primer kontrabas zaroti proti tebi). Boris se nam je predstavil kot odličen pihalist in kabarejski zabavljač, njegovi cirkusantje pa so več kot dostojni pomagači. Še posebej je prednjačil Orlando Bloom (Vukašin Mišković) na kitari, kjer ni razvijal le etno motivov, temveč nam je občasno prikazal tudi latinske jazz rockerske prijeme v stilu Carlosa Santane in pa tudi nekaj bolj hard rockerskih vzorcev. Pod tretjim solističnim žarometom je sedel imeniten harmonikaš Goran Penić, ki je poskrbel za nekaj dodatne zabave na svojih mini klaviaturah, medtem, ko je ritem linija zasedbo vseskozi gnala v vedno bolj divje vode in jih znala tudi suvereno pripeljati nazaj.
Boris Kovač spoštuje vse tradicije, a hkrati jih vse podira in ustvarja novo, ki jo preko svoje glasbene poti oblikuje in izpopolnjuje že več kot trideset let. S svojim orkestrom nam je predstavil le del svoje kislo-sladke vizije, ki jo preveva črn humor. A obiskovalci smo vseeno dobili dober občutek za njegov edinstven talent. Če bi vsi skladatelji imeli vsaj trohico njegove odprtosti do različnih glasbenih usmeritev in želje po sestavi neke lastne glasbene filozofije iz vseh teh delov, glasba ne bi nikoli stagnirala, saj bi težnja po napredku in lastnem karakterju skoraj vedno zmagala.
Fotografije: Rok Podgrajšek
Galerija slik










