Bostonski Don’t Look Back obeležuje 35. obletnico!

Avtor: Urban Bolta

Danes mineva 35 let od dneva, ko so svoj drugi album »Don’t Look Back« izdali Boston, eden najbolj popularnih ameriških rock bendov druge polovice sedemdesetih.

Čeprav je album med kritiki in poslušalci naletel na dobre odzive, zgodba o njegovem nastanku ni tako prešerna. Prvenec Bostonov iz leta 1976 z mega hitom More Than A Feeling je postal najbolje prodajani prvenec v glasbeni zgodovini (ta status je obdržal vse do leta 1987, ko so Guns N’ Roses izdali »Appetite fot Destruction«), zato je založba Epic v želji po naslednjem albumu močno pritiskala na bend, kar pa ni bilo po godu Tomu Scholzu, kitaristu in gonilni sili zasedbe.

Tom Scholz je bil namreč po naravi perfekcionist, zato je želel vsako stvar dodelati do mere, da je bil z njo stoodstotno zadovoljen, zato mu je šel pritisk založbe pošteno na jetra. Dve leti po izidu prvenca, na današnji dan pred 35-imi leti, so Boston kljub tenzijam med založbo in Scholzom naposled izdali svoj drugi album, ki po prodajnih številkah sicer ni ponovil uspeha predhodnjika, je pa med ljubitelji klasičnega in melodičnega rocka kljub temu postal čistokrvna klasika, ta status pa se albuma oprijema še danes. Zanimivo, pred nekaj leti je Tom Scholz v nekem intervjuju dejal, da nikoli ni bil zadovoljen z zvokom albuma, saj za njegovo obdelavo preprosto ni imel dovolj časa. Kljub temu je ob izidu pristal na četrtem mestu ameriške lestvice prodajanosti in se povzpel do častitljive številke štirih milijonov prodanih izvodov.

O skupini: Že vse od začetka delovanja ameriški rockerji Boston niso sledili tipičnim vzorcem povprečnega rock benda. Leta 1976 so izdali istoimenski prvenec in čez noč postali prava prodajna senzacija, s skoraj 20 milijoni prodanimi izvodi tako še danes držijo rekord prodaje kateregakoli debitantskega albuma. A malokdo ve, da je bil izdan prvenec plod šestletnega dela v studiu Toledo, kjer je vsestranski Tom Scholz pilil njegov zvok in v rock glasbi s povsem novimi prijemi naredil pravo malo revolucijo.

Scholz, ki je po poklicu inženir strojništva, je v prvi polovici sedemdesetih delal kot projektant v ameriški glasbeni korporaciji Polaroid, v prostem času pa pilil svojo glasbeno žilico in se izpopolnjeval kot skladbopisec, klaviaturist, kitarist in producent. Kot gonilna moč zasedbe Boston je Scholz postal znan po svoji perfekcionistični naravi, kar se je na zunaj kazalo z dolgimi presledki med studijskimi albumi, kar je (bilo) povsem v nasprotju z zakonitostmi glasbene industrije. Prav vsak Boston album je doživel vsaj platinasto naklado in tako bend prepoznavno unikatnega zvoka vpisal med nesmrtne promotorje rocka. Novinar britanskega časnika Time Jay Cocks je njihov zvok opisal kot »heavy metal lahkotne vsebine, dovolj težak za težkorockerske postaje in hkrati dovolj nalezljiv za komercialne radijske postaje«.

Boston: A Man I’ll Never Be (1978)

Boston: Don’t Look Back (1978)