Queensryche : Queensryche

0 30

Založba: Century Media Records
Datum izida: 24.06.2013
Produkcija:
James “Jimbo” Barton
Dolžina albuma: 35.15 min
Zvrst: Art Metal


Queensrÿche brez Geoffa Tatea. Queensrÿche z Geoffom Tateom. Pravkar sem omenil dve skupini. Dve Queensrÿche skupini. Klasični Queensrÿche so se razšli s Tateom in integrirali v svoje vrste Todda La Torrea, ki je pred tem pomagal za nekaj časa znova oživljenim Crimson Glory. Izgnani, užaloščeni in posebej razjarjeni Tate pa je po izgonu pravzaprav zbral okoli sebe pajdaše in vodi danes svoj verzijo skupine Queensrÿche. Na sceni vlada torej po nepotrebnem zmešnjava, ki jo diktira sotrk velikih egov in ne zdrava pamet. Ob tem si manejo roke le odvetniki, nihče drug.

Ekipa Eddie Jackson, Scott Rockenfield, Michael Wilton, Parker Lundgren in po novem Todd La Torre, so po minulem delu obeh današnjih Queensrÿche zasedb, prej kredibilni nasledniki tistega, kar je ostalo po odhodu Tatea, čeprav je prav tako tudi on upravičen do uporabe imena Queensrÿche. Tateov ego je po »Promised Land« vsiljeval glasbeno vizijo preostalim članom, ti pa so ubogljivo izpolnjevali ukaze vsa ta leta. Do nedavnega razkola. Res čudno. A drugače si tega ne gre predstavljati, kot da so bili vseskozi tiho in le opravljali tisto, kar jim je veleval Tate.

 Tate je v vsej jezi takoj ob odhodu ustanovil svojo Queensrÿche skupino in pravzaprav nadaljuje z glasbeno usmeritvijo izdanih Queensrÿche albumov v novem mileniju. Njegovi nekdanji tovariši pa so v takšni situaciji potegnili preprosto potezo. Spravili so skupaj material za izdajo albuma, ki bo končno našel priključek z deli, ki jih zaokrožajo letnice 1983-1995. Torej zveni novi album zelo klasično. Preprosto zaradi potrebe po »preživetju«. Da bi pridobili znova nazaj ljubitelje starih Queensrÿche albumov, so to preprosto morali storiti. Ne le, da bodo po slišanem na albumu »Queensrÿche« vsi še rajši hodili na njihove koncerte, pač pa bodo nemara prodali Queensrÿche celo kakšen izvod albuma več (kar verjetno pogrešajo vse od izdaje albuma »Promised Land«). Novi album tolče naravnost v tisto, kar so Queensrÿche počeli v osemdesetih, pa tudi na albumu »Empire« (1990).

Na »Queensrÿche« pa ne smemo gledati preveč nostalgično, čustveno in entuziastično. Ker nas to lahko hitro zaslepi, zapelje. Bolj kot ne gre na »Queensrÿche« albumu zgolj za posrečeno repliciranje in oživljanje starega duha, kar pa je lahko v današnji situaciji zgolj varen in dostojen približek originalu. Od njega pa nikakor ne more biti boljši. Niti enak. Kemija v ekipi je namreč povsem druga kot v osemdesetih, ko so Queensrÿche s svojimi navdahnjeno revolucionarnimi deli pustili močan pečat v razvoju metal glasbe. La Torre je izjemna glasbena figura. Laik ga z lahkoto zamenja za Tatea na novem albumu. Vseeno je kemija v letu 2013 v ekipi povsem druga in skladbe ne izžarevajo takšne strasti, neukročene sle po dokazovanju, ustvarjalnega entuziazma in izpovednega karakterja, kot klasična Queensrÿche dela, pa čeprav se slogovno (srečno in zaželeno) novi album veže na klasično obdobje. Z namenom preživetja so Queensrÿche v tej situaciji izbrali tudi pomenljiv naslov novemu albumu »Queensrÿche«! Celo naslovi namigujejo na to. Uvodna X2 je pravzaprav ujeto prepakiran povzetek  Anarchy X iz »Operation Mindcrime«.

Sicer pa se stari zvok vrača v produkcijo. Harmonije v tercah, sami klasično urezani riffi po okusu šole osemdesetih, vrnjena je tudi produkcija rušilnega odmeva topota Rockenfieldovih bobnov, čeprav je še vedno občutno oddaljena od produkcijske perfekcije klasičnih albumov. In to je pravzaprav osnovna hiba novega albuma. Stanjšana produkcija ritem sekcije. V njej se čuti, da želi ujeti preteklost osemdesetih, a se temu približa neučinkovito, s precej rezerve.

Vokal La Torrea pa kot povedano. Boljše zamenjave za Tatea ne bi mogli najti. Na videz nezamenljivi Tate je torej nadomeščen! Takoj za uvodno X2 udarja skladba Where Dreams Go To die naravnost v čas kreiranja albumov »Operation Mindcrime« in »Empire«, skozi vse to pa znova veji pristna vez skupine z »old school speed« metal koreninami prve polovice osemdesetih (Vindication). Nadaljnji razvoj dogodkov na albumu uporablja enako recepturo in bo pisan na kožo nostalgikom klasičnih del skupine. Kitari delujeta v dialogu, kot bi se z LaTorrejem znova priključil skupini Chris De Garmo.

Album je ekstremno kratek, vsega dobrih 35 minut! Skladbe so kratke, neposredne, jedrnate. Skupina je ponudila lepo bero raznolikih avtorskih rešitev in »Queensrÿche« je všečno razgiban izdelek. Za Queensrÿche kot skupino je bilo vselej značilno, da so na albumih zapuščali po nekaj strogo zapomnljivih refrenskih napevov. Tudi »Queensrÿche« jih nosi nekaj. Prvi tak, ki si ga lahko prepevate v večnost, v vsej njegovih nalezljivosti, je ujet v refrenu skladbe In The Light. Ta skladba bi bila danes klasika, v kolikor bi bila ustvarjena leta 1988. Proti koncu je takšen tudi refren pospešene Fallout, ki je bila izdana tudi kot single. Mračna polbalada A World Without je posebni križanec med Sister Mary Suite in energijo avtorske izpovedi refrenov albuma »Empire«. Na vokalu se kot posebna gostja znova pojavi Pamela Moore! Odličen refren! Posebna refrenska antemičnost je povzeta v refrenu hitrejšega albumskega utripača Vindication. Previdni so to pot fantje v pisanju materiala. Bolj kot ne vseskozi podrejeni prepakiranju idej svoje stare avtorske šole.

Po drugi plati pa ravno velika in všečna motivska razgibanost albuma dokazuje, da so morali Queensrÿche uporabiti ideje, ki so ustvarjene že lep čas, a so bile spravljene v predalu. Čakale so po več let na realizacijo. Pravi čas je napočil in našle so mesto na albumu »Queensrÿche«. Jih pa niso posebej »barvali« in drugače motivsko krancljali. Skupini se je zelo mudilo, da pohiti z izdajo novega albuma.

Tega albuma se boste najbolj razveselili vsi, ki ste dolga leta pogrešali klasične Queensrÿche. Tu so. Žrtvovan je Geoff Tate, a Queensrÿche so obstali. Ne glede na to, da je album »Queensrÿche« našel stik z osemdesetimi, je hkrati tudi novi začetek za skupino. Ta lahko zadiha polno in neobremenjeno zre v prihodnost! Sedaj pa omilimo strogost do skupine in ji tudi mi pustimo, da zadiha. Prestala je namreč pravi pekel. Ob naslednjih potezah skupine se ji prepustimo zapeljati in presenetiti.

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 8.5 / 10


Seznam skladb:
1. X2
2. Where Dreams Go to Die
3. Spore
4. In this Light
5. Redemption
6. Vindication
7. Midnight Lullaby
8. A World Without
9. Don’t Look Back
10. Fallout
11. Open Road

Zasedba:
Todd La Torre – vokal
Michael Wilton – kitara
Parker Lundgren – kitara
Eddie Jackson – bas kitara
Scott Rockenfield – boibni, orkestralni aranžmaji

GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Pamela Moore – vokal na skladbi št. 8
Andrew Reiher – violina, orkestralni aranžmaji

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X