Kraj: Menza pri Koritu/Ljubljana/Slovenija
Datum koncerta: 10.09.2008
Število obiskovalcev: 50
Cena karte: 8 €
Potem, ko sem bil res impresioniran nad Bratkom Bibičem in njegovimi pradolenjskimi švicarji, me je resnično zanimalo kaj bo legendaren harmonikaš prikazal s svojim kvartetom, v katerem sodeluje tudi priznan saksofonist Vasko Atanasovski. Mislil sem, da bo šlo za precej bolj prosto jazz razigravanje, a očitno to ni v perfekcionistični naravi Bratka Bibiča, ki ga je nekdo celo poimenoval slovenski Robert Fripp (le da Bibič igra harmoniko). Tako smo bili spet priča urejenim kompozicijam izpod peresa Bibiča, kjer ni bilo veliko prostora za improvizacijo (možje so imeli pred sabo celo notna črtovja), a je bilo dovolj prostora za zabavo in eksperimente in tako kompozicije niso izpadle preveč rigidne.
Glasbeno se je Bratko Bibič nekoliko oddaljil od glasbe skupine Begnagrad, ki je bila precej bolj zabavljaška in eksperimentalna. Podobno kot v Cankarjevem domu, ko sem ga nazadnje gledal, je tudi tokrat program vseboval v glavnem resne skladbe (včasih s hudomušnimi naslovi, kaj češ Bratko ne more iz svoje kože), ki vplive jemljejo iz klasike, jazza in avantgarde, tu pa tam pa se opazijo tudi vplivi balkanskih in alpskih melodij. Nenavadne kombinacije, ki pa učinkujejo zelo suvereno in zanimivo. Bratko se je za pomanjkanje humora odkupil na koncu, ko je, podobno kot v Cankarjevem domu, odpel šaljivo pesem Petelinje. Koncert bi lahko brez težav trajal še pol ure, mislim da ne bi nihče imel nič proti, vendar pa je glede na pozen začetek koncerta (skoraj dvourna zamuda) logično, da so morali program nekoliko skrajšati in se niso vrnili še za kakšen bis.
V zasedbi je tokrat poleg Bibiča na harmoniki bil še specialist za pihala, znameniti glasbenik Vasko Atanasovski, ki je preklapljal med vsemi mogočimi vrstami saksofonov, občasno pa je zagrabil še flavto in parkrat tudi zadihal v mikrofon. Potem je tukaj bil še Matjaž Sekne na violini in violi. Godala so pri meni vedno dobrodošla in Sekne je poskrbel za kvaliteto in klasičen pridih. Kot nekakšna provizorična ritem linija je deloval Uroš Polanc na pozavni, saj v zasedbi ni ne bobnov ne basa ali violončela. Osrednja figura je bil seveda Bratko Bibič, ki je poleg Atanasovskega dobil največ priložnosti, da se izkaže. In ni nas razočaral. Gospod Bibič je perfekcionist v stilu Roberta Frippa in edini v zasedbi tudi ni potreboval notnega črtovja, kar le priča o tem kako zelo dobro pozna svoje stvaritve.
Na žalost je na koncu zmanjkalo časa in moči za madžara Meszeia Szilarda s triom, tako da nam je ostal le dober vtis Bratka Bibiča s kvartetom. Madžari so nastopili šele po prvi uri zjutraj in obveznosti pač žal niso dopuščale, da bi poslušali še njih. Bibič se je ponovno odrezal z repertoarjem, ki lahko navduši ljubitelje eksperimentalne glasbe. Upam, da bo s svojo mešanico avantgarde, jazza, klasike in etno vplivov nadaljeval še dolgo časa, saj takšne glasbe na slovenskem prostoru vedno primanjkuje.
Besedilo: Rok Podgrajšek
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. Zvonovi
2. Gallusovina
3. Encore 2.
4. Enocre 1.
5. Labis
6. Nerodnjak
7. Hymera
8. Ableitung
a- Das Gute Gheist aus Grunwald
b- odvod
9. Petelinje
Galerija slik
