Avtor: Peter Podbrežnik
Kraj: Hala Tivoli (mala dvorana) / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 09.11.2012
Število obiskovalcev: 4.200
Cena karte: 35 €
Brit Floyd so uspešno poustvarili pristno Pink Floyd magijo in z nabito polno dvorano presegli najbolj optimistična pričakovanja
Pink Floyd so dandanes edina legendarna skupina iz zlate dobe progresivnega rocka, ki poraja številne pozitivne in močne emocije tudi do eksperimentalne glasbe zadnjih štirih desetletij 20. stoletja sicer tradicionalno precej zadržanih Slovencih, ki ponavadi poznajo le njihova največja hita »Another Brick In The Wall Part 2« in »Wish You Were Here« in ponavadi koncertni denar raje namenijo za dunajske dečke in naše južne ‘brate in sestre’. Seveda pa je treba vsaj delež izjemne priljubljenosti, ki jo Pink Floyd še dandanes za razliko od komercialno manj uspešnih prog rockovskih vrstnikov (pri tem se jim približajo samo še trio era Genesis in morda še Yes iz osemdesetih) uživajo na naših tleh poleg glasbene zapuščine pripisati tudi megalomanski odrski produkciji s katero so se njihovi koncertni nastopi že zdavnaj zapisali med najbolj uspešne in donosne v zgodovini rocka. Žal so Pink Floyd svoj zadnji pravi koncertni nastop, če še ne šteje kratke in simbolične združitve klasične postave na prireditvi Live 8 v letu 2005, odigrali leta 1995, ko so promovirali svoj poslednji studijski album »The Division Bell« (1994).
Od tedaj so, zlasti mlajši privrženci, ki jih v času delovanja niso imeli priložnosti uzreti, samo še pobožno upali, da se bodo kdaj vnovič zbrali skupaj in organizirali novo svetovno turnejo. Zaradi dolgoletnega razkola med basistom/pevcem Rogerjem Waterson in kitaristom/pevcem Davidom Gilmourjem je bilo to upanje že na meji znanstvene fantastike. Po Live 8 nastopu sta se sicer možakarja vendarle nekako pobotala, tako da zdaj vnovič komunicirata med seboj in si občasno celo skupaj delita oder, a zadnja možnost, da bi Pink Floyd še kdaj organizirali koncertno turnejo in ne le zgolj simboličen nastop ob posebnih priložnostih je bržkone za vekomaj splavala po vodi s smrtjo klaviaturista Richarda Wrighta. Klasične Pink Floyd postave torej ne bomo videli nikoli več.
Na srečo, če že ne za tolažbo, se je sredi devetdesetih pojavilo kar nekaj kvalitetnih ‘tribute to’ Pink Floyd skupin, ki bolj ali manj zvesto nadaljujejo njihovo legendarno glasbeno izročilo. Izmed slednjih trenutno po kakovosti najbolj izstopajo Brit Floyd o čemer smo se lahko prepričali sredi nabito polne male dvorane Tivoli. Brit Floyd se lahko pohvalijo s tem, da uživajo celo podporo Davida Gilmourja, saj so mu zaigrali na rojstnodnevni zabavi, medtem ko so navezali stike z vsemi člani Pink Floyd z izjemo Watersa. To pomeni, da ne potrebujejo nobenih posebnih dovoljenj za uporabo prepoznavne Pink Floyd scenografije. Neverjetno, a mala tivolska dvorana je bila na dan hokejske tekme med Slovenijo in Francijo popolnoma razprodana, kar je nazoren dokaz , da je večina Slovencev za dobro glasbo še vedno pripravljena odšteti nezanemarljivo vsoto denarja, pa četudi gre samo za ‘nadomestek’ slovite skupine, katere v naših krajih najverjetneje ne bi nikoli videli, četudi ne bi nikoli prekinila z aktivnim delovanjem.
Namesto napovedanih treh tovornjakov z odrsko opremo je bilo poleg tour avtobusa moč uzreti samo enega, kar je pomenilo manjšo odrsko produkcijo brez napihljivih »Animals« prašičev in grotesknih »The Wall« lutk, a s tem si vsaj večina obiskovalcev, ki je prišla na koncert v prvi vrsti zaradi glasbe, verjetno ni pretirano belila glave, čeprav je bila megalomanska scenska produkcija vselej pomemben del Pink Floyd koncertnega izročila. Za začetek, preden so se člani skupine pojavili na odru, so Brit Floyd vse zbrane v dvorani navdušili z izvrstno razsvetljavo in inovativnimi animirani projekcijami s čimer so poskušali kar najbolj zvesto poustvariti atmosfero svojih velikih vzornikov. Morda ne bi bilo, če bi iz estetskega vidika precej grdo kovinsko odrsko konstrukcijo prekrili z zavesami, a to je zgolj minorna pripoma. Uvodna projekcija, ki se je nahajala sredi okrogle konstrukcije, ki je nekoliko spominjala na ‘zvezdna vrata’, je bila sestavljena iz filmskih kolažev iz Pink Floyd arhiva in prikaza naslovnic njihove celotne studijske diskografije.
Mnogi skeptiki v dvorani so morali svoje dvome o kvaliteti Brit Floyd ugasiti že ob prvih minutah legendarnega zimzelena »Shine On You Crazy Diamond (Part I-V)« sredi katerega se je nahajal odlično ustvarjena računalniško-animirana projekcija človeka sredi puščave, na kar se je za kratek čas na vsesplošno navdušenje množice sredi kroga pojavil obraz ‘norega diamanta’, originalnega pevca in kitarista, žal že pokojnega Syda Barretta, kateremu je bila ta klasika že originalno posvečena v večni spomin. Uvodni solo je odigral ritem kitarist Bobby Harrison, ki je imel za spoznanje nekoliko pretrde prstne prijeme za idealno solistično imitiranje Davea Gilmourja. Že po zunanji podobi in odrskih kretnjah se mu je videlo, da je pač ‘metalec’ in ne ravno ‘naravna’ izbira za tovrstne naloge. Za to pa je toliko bolj prepričljivo odigral Gilmourjeve kitarske linije in pedal steel ter z odliko opravil pevske naloge vodja banda in glasbeni režiser Damian Darlington. Watersa je na vokalu in bas kitari prepričljivo nadomeščal Ian Cattell, medtem ko je namesto Wrighta nad carstvom klaviatur bdel Rick Benbow. Kot zanimiv podatek naj se omeni, da je Benbow pravzaprav ‘rezervni’ klaviaturist poleg Roba Stingerja, ki ga v tem večeru ni bilo na odru. Namesto Nicka Masona pa je pred bobnarsko postavitvijo sedel Arran Ahmun. Posamezni člani Brit Floyd po videzu sicer niso prav nič podobni Watersu, Gilmourju, Wrightu, Masonu ali morda Barrettu, kar se nekaterim ‘tribute to’ bandom zdi zelo pomembno, so pa toliko bolj posrečeni inštrumentalni oziroma pevski posnemovalci.
»Learning To Fly« nas je za kratek čas vrnil v osemdeseta, natančneje na med številnimi privrženci pogostokrat prezrti album »A Momentary Lapse Of Reason« (1987), kateremu so Brit Floyd za ritmično popestritev dodali afriške tam tame. Slednje je odigral multi-inštrumentalist Carl Brundson, ki je med različnimi izvedbami v tem večeru pokrival originalne saksofonske delnice Dicka Parrya in občasno igral tudi na tolkala, akustično kitaro ter klaviature. Družbo na določenih izvedbah so mu občasno delale tudi tri spremljevalne vokalistke, Emily Jollands, Jacquie Williams in Ola Bienkowska, ki so svoje poslanstvo opravile z odliko pri čemer se nihče ni obremenjeval s tem, da so Pink Floyd na svojih odrih gostili eno spremljevalno pevko več. Brit Floyd imajo sicer ‘doma’ v rezervi še dve spremljevalni pevki. Namesto Indijanca, ki se spremeni v orla pa smo med odrsko animacijo »Learning To Fly« gledali polet jadralca z zmajem, kar je bil eden redkih manjših odklonov od originalnih vizualnih konceptov.
Seznam izvedb v tem večeru ne bi mogel biti boljši in bi bil lahko svetel vzor tudi samim Pink Floyd. Brit Floyd so namreč vanj poleg standardnih klasik, ki pač ne smejo nikoli manjkati na nobenem Pink Floyd koncertu, se pravi »Another Brick In The Wall Part 2«, »Wish You Were Here«, »Comfortably Numb«« te štirih glavnih, najbolj priljubljenih standardov z »Dark Side Of The Moon« (1973) dodali tudi nekatera nadvse prijetna presenečenja, katerih se ne bi samoumevno pričakovalo. Pravzaprav so z izvedbami zajeli skorajda vsa obdobja Pink Floyd kariere pa čeprav privrženci zgodnjega, psihadeličnega obdobja niso ravno prišli na svoj račun. Iz tega obdobja so namreč odigrali samo »See Emily Play«, kratki, a sladki psihadelični pop rocker iz leta 1967, sicer drugi Pink Floyd single v njihovi karieri na katerem je originalno pel še Syd Barrett. Čeprav so bili Brit Floyd najbolj prepričljivi na skladbah iz ‘klasičnega’ obdobja Pink Floyd (sedemdeseta), so tudi ta krajši psihadelični podvig odlično opravili. Za animacijo so tokrat služile razposajene vratolomije prešerno razpoloženega gotskega dekleta sredi gozda.
Zatem so se Brit Floyd odločili za pristanek na »Dark Side Of The Moon« in sledili sta izvrstni izvedbi dveh klasik z omenjene mojstrovine, »Money« ter »Us And Them«, ki sta bili v ozadju ustrezno podprti z družbeno-kritičnimi animacijami. »The Happiest Days Of Our Lives« ter »Another Brick In The Wall Part 2« na katerem je publika, zlasti tisti mlajši obiskovalci za katere je bil to edini znani Pink Floyd komad (upajmo, da teh ni bilo veliko v dvorani), oživela v popolni ekstazi, sta bila seveda povsem pričakovana, čeprav ne že tako zgodaj, v prvem delu koncerta. Nepozabna melanholična »The Divison Bell« zadušnica »High Hopes«, sredi katere je bil predvajan originalni video z zastavami, cerkvenim zvonom in v nostalgijo ujeto osebo zraven avta, je predstavljala eno izmed večjih presenečenj večera Lepo je bilo slišati tudi »Pigs (Three Different)«, še eno veliko Watersovo družbeno-kritično klasiko, kar pomeni, da so se za kratek čas dotaknili tudi kultnega albuma »Animals« (1977). Napihljivega letečega kruleža tokrat ni bilo na spregled v dvorano, se je pa za to z žarečimi očmi in zavitimi čekani ves čas prikazoval v ozadju na animirani projekciji. Po »Pigs« je Damian Darlington, ki je svoje ‘tribute to’ Pink Floyd izkušnje nabiral kar 17-let v svoji prejšnji zasedbi Australian Pink Floyd, napovedal dvajsetminutni odmor, kar ni bilo posebno presenečenje, saj so podobno prakso med več kot tri urnimi nastopi svoje dni uporabljali tudi sami Pink Floyd.
Dvajsetminutni odmor se je prevesil v polurnega, a se ni ob tem med kratkočasenjem nihče v dvorani pretirano razburjal, saj so si člani Brit Floyd v tem času nabrali novih moči za skorajda še bolj zahteven drugi del nastopa. Za ‘ogrevanje’ so se vrnili v davno preteklost, natančneje na album »Meddle« (1971) ter suvereno in z izjemno preciznostjo odigrali več kot dvajsetminutni prog rockovski super-ep»Echoes«, ki je bil s svojo variabilno ambientalno naravo in številnimi časovnimi prehodi za številne v dvorani najbolj težko pričakovana izvedba celotnega večera. Nato so se, nekako po pričakovanjih, vrnili na »Dark Side Of The Moon« ter odigrali izjemno verzijo »Time« ter še boljšo izvedbo »The Great Gig In The Sky« sredi katerega je s svojo fantastično (brezbesedno) vokalno predstavo vse navzoče v dvorani osupnila pevka Ola Bienkowska. Slednja je demonstrirala zelo dober približek originalni pevski predstavi Clare Torry. Na »Have a Cigar« so vnovič navdušili z izjemno doslednostjo izvirniku, medtem ko je bila »Wish You Were Here«, kjer se je Darlington, ki je vidno užival v igranju akustične kitare, vnovič znašel v Gilmourjevi koži, odpeta na posebno prepričljiv način. Naslov največjega presenečenja večera pa je prej kot ne pripadlo »One Of These Days«, inštrumentalni (če se ne šteje distorzirane vokalne improvizacije) »Meddle« klasiki na kateri so se še prav posebno izpostavile inštrumentalistične vrline posameznih članov Brit Floyd pri doslednemu posnemanju originalne strukture tega kompleksnega zimzelena.
Po kratkem premoru so Damian in njegova tovarišija napovedali izvedbo skorajda celotne druge polovice dvojne konceptualne mojstrovine »The Wall« (1979) pri kateri so z vsemi razpoložljivimi sredstvi karseda posnemali odrsko scenografijo, kakršno med svojimi aktualnimi solo nastopi uporablja Roger Waters. Tako se je denimo Ian Cattell, ki je ‘igral’ Rogerja Watersa med »Nobody Home« znašel na kavču in pred televizijo sredi imitacije hotelske sobe, medtem ko je med »Comfortably Numb«, po pričakovanju še enim izmed vrhuncev večera, predvsem kar se tiče uspešnega posnemanja ikonoklastične Gilmourjeve kitarske solaže, oblečen v zdravniško haljo na kavču ležečemu in katatoničnemu ‘Pinku’ vbrizgal injekcijo pomirjeval. Vmes so nas navduševale računalniško generirane animirane projekcije, ki so na inovativen način sledile vizualnemu izročilu kultnega filma »The Wall« z učiteljem, materjo in ženo vred. Za dodatek so po pričakovanju odigrali živahni hit »Run Like Hell« med katerim se je Cattell oblekel v usnjeno jakno in si nadel sončna očala s katerim je v slogu Watersove ikonografije poskušal ustvariti lik tiranskega diktatorja (precej bolj je sicer spominjal na Alberta Weskerja, glavnega negativca iz serije znanstveno fantastičnih grozljivk Resident Evil) in skupaj s svojimi tovariši še zadnjič poskrbel za nepozabno atmosfero, ki je vidno ganila večino zbrane publike.
Brit Floyd so priredili imenitni koncertni nastop, s katerim ne bi mogli boljše simulirati svojih velikih vzornikov in s svojo suverenostjo, uigranostjo in izjemno odrsko kemijo med posameznimi člani zadovoljili, če že ne navdušili vse v dvorani z največjimi pikolovci vred. Narod je bil še dolgo po tem, ko so se člani Brit Floyd poslovili z odra v ekstazi in zahteval nov dodatek, a koncerta je bilo po treh urah nepreklicno konec. Brit Floyd so torej popolnoma opravičili svoj sloves, da so v tem času najboljši možni koncertni nadomestek za Pink Floyd. Razveseljivo je, da je ta koncert sprožil tolikšno zanimanje med ljudstvom. Lepo pa bi bilo, če bi Slovenci pokazali takšno masovno navdušenost kot jo demonstrirajo vsakič, ko karkoli zadiši po Pink Floyd tudi do njihovih glasbenih, predvsem prog rockovskih vrstnikov, ki si skorjo težko priborjenega koncertnega kruha še vedno raje utrgajo po ostalih deželah srednje, zahodne in vzhodne Evrope in se nam najbližje ponavadi oglasijo v Trstu.
Setlista
1.Introductory Medley
2.Shine On You Crazy Diamond (Parts I-V)
3.Learning to Fly
4.See Emily Play
5.Money
6.Us and Them
7.The Happiest Days of Our Lives
8.Another Brick in the Wall Part 2
9.High Hopes
10.Pigs (Three Different Ones)
11.Echoes
12.Time
13.The Great Gig in the Sky
14.Have a Cigar
15.Wish You Were Here
16.One of These Days
17.Hey You
18.Is There Anybody Out There?
19.Nobody Home
20.Vera
21.Bring the Boys Back Home
22.Comfortably Numb
dodatek:
23.Run Like Hell
Galerija slik
