Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Gala Hala, Metelkova, Ljubljana
Datum koncerta: 14.03.2010
Število obiskovalcev: 0
Že spet ta ponedeljkov občutek krivde, ker si upaš žurat med tednom. Občutek, ki te priganja domov, spat, da boš lahko naslednje jutro funkcioniral, pa čeprav zgolj na avtopilotu. Briga me, gremo, akcija. Tole bo gotovo vrhunska umetniška uprizoritev štirih pristnih glasbenikov pod vodstvom basista Jamaaladeena Tacume, pa še poezijo bodo vpletli v svojo soul groovy funky blues in jazz kuliso, ki človeka nekako zedini z očiščevalno kozmično silo, zaradi katere pozabiš na svojo utrujenost, na bioritem, ki na tale večer še definitivno ni na vrhuncu in na morebitne policijske kontrole na poti domov, ki bi ti lahko očitale ali celo zaračunale kakšen čisto zaslužen kozarec piva, ki si ga pač slučajno zaužil med pozibavanjem in odobravajočim prikimavanjem vrhunskim mojstrom svoje obrti.
Gremo kar lepo po vrsti. Prvi obisk zasedbe Brotherzone v Ljubljani lahko umestimo že kar dvanajst let nazaj. Med občinstvom tokrat torej razumljivo ni bilo le študentske populacije, ampak se je tam znašla tudi kakšna že malo bolj osivela glava. Možje imajo za sabo že dolgo pot glasbenega ustvarjanja in nastopanja ter posledično tudi že svojo stalno bazo zvestih oboževalcev. Turneje jim tudi predstavljajo možnost, da lahko pridejo v stik s svojimi poslušalci in jim seveda brez posrednikov ponudijo ter prodajajo svoj material. Dejansko so Brotherzone cel večer delovali zelo dostopno. Malo po 9. uri smo jih nekateri dočakali že pred vhodom, ko so nas vsi trije (vokalist Wadud Ahmad se jim je pridružil šele kasneje) pospremili s prijateljskim “Hello!”, po koncertu pa je bilo tudi nekaj možnosti za druženje s člani skupine.
Če se je kdo v ponedeljek po koncertu začudeno ovohaval in nekako pogrešal intenzivni vonj po cigaretnem dimu na svojih laseh in oblačilih, vam lahko tudi to razjasnim. Namreč na izrecno željo članov skupine smo bili obiskovalci ob prihodu v prostor obveščeni, da tokrat izjemoma v klubu ni dovoljeno kaditi, tako da je bilo za to potrebno poskrbeti pred vhodom. Povsem razumljivo, cigaretni dim ne škodi samo dihalom in sluznici, tudi na glasilke in ostala glasbila ne vpliva najbolje. Tega dejstva se “Bratje” iz Združenih držav po več kod desetletju koncertiranja najbrž hudičevo dobro zavedajo.
Nakaj minut pred deseto je in oglasijo se hkrati kitara, izrazita bas linija in bobni. Divja jazz mašina se ogreva. Privežite pasove, vzleteli bomo. Sledi kitarski solo, vrtoglavo hitri prsti čarovnika Jean-Paula Bourelly-ja v zlatem suknjiču potujejo po vratu njegove bleščeče in cvileče ljubice, divji neusmiljeni scratching, potem še “Bass in ya face” in seveda obvezna demonstracija ritem podlage na bobnih (Daryl Burdee). Še malo, še malo, pa bo izpuhtel moj ponedeljkov občutek krivde ob pregrešno nori zabavi. Še malo, še malo, pa bom poletela nazaj v času, ko smo ravno ob ponedeljkih neobremenjeni poslušali oddajo Izza odra, ki jo je takrat pripravljal Brane Rončel. Odlično!
Ravno ko sem začela pogledovati naokoli in ko smo se že nekateri začeli spraševati, kdaj bo prišla na vrsto obljubljena pisana poezija, ki jo Brotherzone ponujajo v svojih najavah, se je na odru pojavil gospod Wadud Ahmad in nam dal vedeti, da nas najboljše šele čaka. V komadu Hardcore je skritiziral raperje tipa Snoop Dog (gangsta rap) in hipokrizijo nekaterih hip hop ustvarjalcev, ki manipulirajo z občinstvom in dejansko služijo mastne denarje na račun ignorance in ohranjanja različnih stereotipov, kot je recimo ta, da če si temnopolt, je pač veliko možnosti, da boš slej ko prej pristal v zaporu.
Vsi smo kar nekako obmirovali in se zamislili ob Wadudovem pripovedovanju in nizanju srhljivo resničnih podob vsakdana, podob sedanjosti. Njegov milozvočni bariton se vrhunsko prepleta z vzporedno instrumentalno zgodbo plemenitega jazza, ki dviguje in vabi ter obljublja nova odkritja in spoznanja. Gospod je seveda vajen retorike. Je odvetnik in jezik mu lepo steče, kar pa seveda ne bi imelo nobenega pomena brez prave vsebine, brez pravih besed in metaforike. Res, tale bratovščina ni od muh.
Sledila je še ena instrumentalna odisejada, kjer so si zopet dali duška trije norci na kitarah in bobnih. Ampak kako prekrasna je ta njihova norost, preprosto nalezljiva in otroško nagajiva. Potegne te in posrka. Prepriča te, da ima prav. Seveda, norost je mladost. Ta neutrudni funk-ovski soul vlak se ne ustavlja. Preprosto gre in se ne ozira okoli. Brezčasno potuje do postaje Chaos, ko se na odru spet pojavi visoki pesnik, tokrat z zvezkom verzov v roki. Žuga in nas svari pred neosveščenostjo in metanjem peska v oči. Naredi požirek vode, zatuli, naenkrat sta na mikrofonih dva, tudi Jamaaladeen bi rad nekaj povedal “It’s only a joke.” “Thank you.”, medtem pa Wadud obrnjen proti publiki uprizarja pravo teksaško dražbo in prodaja ter baranta z našo pozornostjo, ki niha med njim in blaznežem na bas kitari. Neponovljivo, neprecenljivo. Pa tako sem bila utrujena pred koncertom. Zakaj že?
Delajte to, kar imate radi. Življenja je hitro konec, živite z dušo in z ljubeznijo. Ta trenutek smo v Sloveniji in ta večer je neponovljiv. Nekako s temi besedami se je okrog polnoči zaključilo naše druženje z ameriškimi brati in lahko bi rekli samo še: “Kmalu spet na svidenje!”
Fotografije: Tanja Goršič
Setlista
1. Let’s have a good time 2. Low zone 3. Hard Core 4. Riot 5. Renaissance Man 6. Bass in Ya Face 7. Chaos 8. Dreamscape 9. Resolution 10. Universal love
Galerija slik
