Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Tolmin / MINK / Slovenija
Datum koncerta: 08.04.2016
Število obiskovalcev: 50
Cena karte: 0,00€ (prost vstop!!!)
Bratko Bibič je mednarodno priznani in uveljavljeni glasbeni komponist, znan predvsem kot neusahljivi harmonikar. Dolgolasi »čudak na harmoniki« je v osemdesetih dodobra razburkal glasbeno prizorišče s takratno skupino Begnagrad, ki je leta 1982 izdala edini album, nekaj let zatem je ustanovil mednarodno skupino Nimal, ki je izdala dva studijska albuma. Kasneje je skladal glasbo za film, obenem pa ni bil vzdržan do raznoraznih avantgardno usmerjenih glasbenih projektov, kjer je seveda njegova harmonika igrala centralno ali najmanj pomembno vlogo. Čeprav njegovi Madleys že nekaj časa ne delujejo več, možakar ne stoji križem rok. Od leta 2009 dalje igra pri Die Wiener Ziehharmoniker, s katerimi koncertira po vsej Evropi, nastopal pa je tudi že v ZDA, Kanadi in Indiji ter izdal z njimi kar 13. albumov. Prav v tej skupini se nahaja še en izjemen harmonikar. To je mladi avstrijski glasbenik Paul Schuberth. Z njim je Bratko ustanovil zasedbo Bratko Bibič & Dedley Woodleybears, v kateri sodelujeta še saksofonistka Vicy Pfeil in češki violinist Tomáš Novák
Ob pozni uri – ta je umerila kazalce na dvajset minut preko desete zvečer, sta na oder stopila Tomáš Novák in Paul Schuberth. Po namerno zaigranem kaotičnem uvodu, kjer sta ogrela prste in skalibrirala kemične vezi na ugodno delavno temperaturo, sta izvajala v prve pol ure dela, ki jih je ustvaril Paul. Eklektična mešanica neoklasicizma, prežetega z elementi svetovne glasbe, dotikom avantgardnega jezika dražljivega glasbenega eksperimenta namočenega v sfere jazza in celo odklonov k renesančnemu melosu, ki je potisnil Tomáša v vokalno vlogo, se je po pol ure sklenila s prihodom Bratka Bibiča na oder, ki je v naslednje pol ure sobival s klenima fantoma in od tu dalje sam povezoval glasbeni program. Ta je ponudil zmešani venček avtorskih stvaritev Bratka.
Tako so se zvrstile druga za drugo v »venčku zmešnjave« (Madleys): Poklon klišeju, Neresnančna, Encore Deux W (Še enkrat en W), Labis Carniolus (v treh delih), Ableitung (Odvod) ter skladba Dis Tanz, ki jo je Bratko ustvaril še za zasedbo Nimal. Bend je vzdrževal eklektično mešanico žanrske promiskuitete, opisane v prejšnjem odstavku in ob silno zahtevni igri ter vsebinski kompleksnosti, nenehno vzdrževala izjemen fokus medsebojne izvedbene skladnosti in uglašenosti. Skladbe je Bratko v preteklosti preigraval v različno formatiranih ekipah. Tako so se tudi evolucijsko skozi leta prilagajale v aranžmajih. V verzijah, ki jih Bratko izvaja skupaj z duetom Dedley Woodlybears v MINKu, dostavljajo povsem novo in predrugačeno glasbeno zgodbo. Trio se je sprehajal skozi pleteničenje ultrasoničnih improvizacijskih vložkov, ki jim ni bilo videti konca in v katerih je izkušeni Bratko puščal »mentorsko« iniciativo mlajšima pajdašema, ki sta s hitrostjo in izvedbeno natančnostjo dobesedno osupnila. Bratko je bolj kot ne, držal s svojim instrumentom skladbam ogrodje in puščal odprt prostor Tomašu ter Paulu za njun nebrzdani odklop v solo točkah. Druge pol ure, ko je na odru pretegoval svoj meh tudi Bratko je ekspresno hitro minilo. Mož, ki poseduje komunikativni pristop do publike s črnim humorjem pri katerem nikoli ne več prav dobro, ali misli i resno, ali se šali, je dejansko od trenutka ko se je usedel na oder z »dodatki« (kot je skladbe imenoval), kaj hitro napovedal konec koncertnega nastopa in to se je dejansko tudi zgodilo. Po skupni uri koncerta je Bratko predstavil še drugič nastopajoče, samemu sebi pa ob tem nadel nov psevdonim, s katerim je pokopal Bridka Bebiča in na njegovem mestu ustoličil Brutka Bombiča.
Medtem, ko se je Bratko (presenetljivo hitro) tudi resnično fizično poslovil od odra ter se pomaknil v zakulisje, sta se Tomaš in Paul vrnila ter zaigrala insert iz opere Rusalka, ki jo je napisal Antonín Dvořák. Kaj poreči za konec? Kratko in sladko. Eklektizem, ki ga vnaša Bratko Bibič v glasbene sfere, kjerkoli se pojavi s svojim instrumentom, ne pozna omejevanja. Tokrat v sodelovanju z izjemno navezo še ene harmonike in violine. Edinstveno, provokativno, šegavo ter brezmejno zabavno. To je glasba z značajem, ki pozna le eno smer. Nenehna evolutivna rast in razkrivanje neodkritih obzorij. V luči samo-izzivalne avant-gardne glasbene proze, ki ne preneha navduševati in ki vselej zadovlji še tako zahtevnega in razvajenega glasbenega gurmana.
Galerija slik
