Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Bluesiana / Velden am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 26.03.2010
Število obiskovalcev: 70
Cena karte: 25,00€
Carl Verheyen je še eden izmed kopice izvenserijskih glasbenih talentov, ki prihajajo iz Los Angelesa, natančneje iz mesta Pasadena. Na kitari je Verheyen domala preizkusil vse kar je sploh mogoče preizkusiti. Seveda je to nemogoče, a občutek je tak, ko se sprehodimo na hitro skozi njegovo prehojeno glasbeno pot. Gre za virtuoza, ki lahko pravzaprav zaigra vse. Najbolj zanimivo in posebno pri njem je to, da izbira linije melodij v lestvicah, ki se odvijajo zelo nepredvidljivo in navadno zaključijo na mestu, kjer človek tega ne pričakuje. In to pri Verheyenu funkcionira. Vseskozi. Zato je Verheyen nekakšen nosilec in glasnik fuzije nove ere. Carl je tako “zverziran”, da se spretno izmuzne še tako kočljivi situaciji svobodnega raziskovanja dometa glasbe, ki ga diktira s svojo kitaro, ko pluje skozi svojo sočno in jedrnato poanto glasbene improvizacije.
Bodisi “blue grass”, “rag time”, popadljivi naviti rock vključki, klasicizem, bodisi vključki blues definicije ali jazza.,… Carla ne spravi prav nič iz tira. Elemente različnih glasbenih pristopov združuje na moč posrečeno, prepoznavno in kar je najbolj navdušujoče! Verheyen stoji vseskozi čvrsto na tleh ob vsej bogati sporočilnosti in kompleksnosti. Sledi namreč strogi goriščnici visoke poslušljivosti in melodične dostopnosti.
Carl Verheyen je poznan tudi po dolgoletnem članstvu v zasedbi Supertramp. Njen stalni član je od leta 1985. Je tudi avtor filmske glasbe (The Crow, The Usual Suspects). Verheyen je v karieri sodeloval z blues glasbeniki kot sta Robben Ford in Joe Bonamassa, westcoast rocker Glenn Frey (Eagles), jazzovski bobnar Max Roachspäter, mnogim izvajalcem pa je pomagal tudi kot studijski kitarist. Med te sodijo: Bee Gees, Dolly Parton, Cher, Little Richard in Stanley Clarke. Carl Verheyen je letos izdal svoj novi studijski album z naslovom “Trading 8’s”, ki ga je tudi pripeljal na novo evropsko promocijsko turnejo.
Glede na to, da je klub Bluesiana v mestecu Vrba na Koroškem prestolnica bluesa na avstrijskem Koroškem, ki je v času svojega delovanja pod streho zbrala lepo številko najmočnejših glasbenih izvajalcev, človek ob bežnem preletu skozi ta imena kar težko najde kitarista, ki bi vsaj kanček spominjal na Carla Verheyena. Nemara mu ob bok lahko postavimo Michaela Landaua, a tudi vsestranski Landau v svoji vsestranskosti dolgo Verheyenu ne bi mogel slediti. No, ko smo pri Michaelu Landau-u, naj povem da je taisti Landau nastopil v okviru spremljevalne skupine Erosa Ramazzotija tudi v Ljubljani, dne 19.11.2009. Landau in Verheyen sta si nemara blizu le po tem, da izbirata v igri nekatere najbolj odštekane prijeme (akorde), ki si jih zamisliš. Seveda le njima lastne.
Verheyen je na oder kluba Bluesiana stopil 15. minut pred deseto zvečer. V klubu je bilo mogoče našteti kakih 70 ljudi, ki so se vljudno stiskali pri kotnih mizah in posedali na barskih stolih. Sramežljiva avstrijska publika – nič novega. Trio Carl Verheyen (kitara), basist Dave Marotta (igral med drugim tudi pri Philu Collinsu) in bobnar Walfredo Reyes Jr (igral med drugim za Santano in Stevea Winwooda) je v začetku pozdravil navzoče z nasmehom in dovtipom cinizma, ko je Verheyen opisal prizorišče kluba kot: “Living room!” Reyes, ki je po videzu spominjal na bolje ohranjenega brata Rona Wooda, se je medtem že posedel za bobne in pribil, da se gre kar stuširat.
Lenobni uvod je nakazal že kar nesramno, da se prsti še ogrevajo, saj so le ti nehote trčili v izbranem redosledju tonov (na določenem delu skladbe) ob prečke, kar je izvabilo nekaj pridušenih zvokov. Teh se Carl niti v sanjah ni nadejal. Verheyen je večinoma gnetel klasični Stratocaster med koncertom. Trio se že dolgo pozna. Ponudili so uigranost, ki jemlje sapo. Prvič je Verheyen prebudil prisotne, ko se je lotil The Beatles priredbe Taxman, skladbe iz albuma “Revolver”. Pred tem se je opravičil, češ da ga grlo tega večera ne služi najbolje in da bo njegov visoki G to pot pač nekoliko okoren. Skladbo Taxman, pa je priredil tako zvito, da dalj časa nisi vedel kaj natanko se na odru dogaja. Skupina je zapadala v nekakšen reggae ritem, ki pa ga je enkratno zapolnila z vložki jamm improvizacije. Trio si je kar podajal osnovni motiv. Kot žogico so si odbijali vodilni motiv. Na trenutke je pesem izpadla bliže tistemu kar so The Police počeli recimo na albumu “Regatta De Blanc”, kot pa The Beatles izvirniku. Zabava in pol. Tako za odrske akterje, kot tudi občinstvo, ki se je dokončno spoprijateljilo in predalo energiji Carl Verheyen Banda!
Carl je v pavzah rad zabaval prisotne z anekdotami. Tako je opisal, da skupina na turnejah rada preizkuša različne alkoholne pijače. V Španiji so si postregli z vinom, v Nemčiji jim je bilo domače pivo, na Škotskem pa so seveda točili Whiskey. In vendar je posvaril prisotne, da je skupina naredila hudo napako, ko je kupila CD škotske tradicionalne glasbe (dude). Pravi Verheyen, da ni dobro kupiti takšnega CDja, ki se ti potem vrti neprestano v kombiju po cel dan vožnje od ene na drugo koncertno lokacijo. Na koncu so baje z njim igrali kar “frizbi”. In vendar je bila stvar za nekaj dobrodošla. Na podlagi tega CDja je nastala skladba Highland Shuffle. Odličen instrumental, kjer je zasedbo vodil motiv kitare, ki je povzel sapico misticizma v meglo ovitih škotskih višavij. Skupina je v skladbo Take One Step vključila razvlečen 10. minutni jamm, kjer so si fantje znova vzeli poln zalet ter prikazali neslutene vrline. Igra basista Davea Marotte, ki ga je narava obdarila s pritlikavo rastjo, je navduševala z dejstvom, kako preprosto rokuje mali Dave s svojim pet strunskim brunom, ki skoraj presega njegovo višino. Ker je kitara težka, nosi okoli pasu Dave dodaten pas, na katerega pritrdi bas kitaro, tako da razbremeni ramena. Verheyen je po izhodu iz Take One Step prebudil prisotne z dovtipom, da se je instrumentalni razpotegnjeni vložek soliranja znotraj skladbe imenoval “A Friday Night In Velden”.
Prišel je tudi čas, da Carl pokaže svoje veščine obvladovanja blue grassa oziroma rag timea. To je brez zadržkov veličastno sklenil v zmagovito podobo skladbe Henry’s Farm z najnovejše plošče “Trading 8’s”(2009). To je skupina nadgradila tudi v nadaljevanju, ko je Carl v posvetilo svojemu velikemu vzorniku Jerryju Reedu izvedel skladbo Jerry’s Breakdown, seveda po vzoru strogih navodil fiingerpickinga. To pot iz akustične kitare.
Trio nam ni pustil dihati. Bravurozno poigravanje v domala najbolj presunljivih motivskih frazah, katerih zmes bluesa, countryja, jazza in seveda prijemov neoklasicizma, je navduševala v posebnosti melodičnih krivulj, zaznavanju instrumentalistov ter občasnih virtuoznih akrobacijah vseh treh akterjev. Ko se je Carl “umaknil” in dal prostor ritem sekciji, da se razmahne, je bilo naravnost neverjetno kaj lahko spravi iz sebe na odru le goli dialog bobnov in bas kitare. Marotta je v svoji solo točki shranil nekaj izjemnih fraz v spomin in preko teh fraz improviziral. Ob koncu je z njim na odru igral cel orkester bas kitar.
Verheyen je v nadaljevanju seveda posvetil nekaj več pozornosti tudi blues glasbi. Tako se je lotil zvite priredbe Raya Charlesa Hard Times, ki ni skrivala teatralnega občutka, kakršnega je kreiral Carl z vživetim igranjem in razstavljanjem akordov. Ti so v svoji posebnosti dobesedno vlekli najboljše kar lahko preneseš na kitaro, ko skušaš ujeti bues in jazz tirnice piana velikega Raya Charlesa. Zasedba je prisotne po Charlesovi klasiki v gibanje višjega energetskega izkoristka spravila zlasti ob avtorski Slang Justice. Svojo tankočutnost je Carl izpostavil znova v melanholični novi skladbi New Years Day (“Trading 8’s”, 2009), s Slang Justice, pa smo se znova znašli v funky rockereskih vodah.
V dodatku je najprej na odru Carl povsem sam odigral enkratno priredbo Jimi Hendrixa Little Wing. Mnogo glasbenikov se odloča za preigravanje te skladbe. Od Uli Jon Rotha do Stinga. Pa vendar tako genialne izvedbe te skladbe, moje uho še ni uspelo prestreči doslej. To skladbo je Carl prelil v nadaljevanju še v The Beatles priredbo All You Need Is Love. V obeh skladbah je pristopil tako, da je v maksimalnem odmerku vgradil aranžma kitare, kakršnega pozna le njegova percepcija glasbe. Skladbi sta delovali skorajda, kot njegova lastna avtorska izuma. Mojstrsko!
Ob koncu smo se ozrli na uro. Odbila je preko polnoči. Torej Carl Verheyen Band so nas razvajali skorajda celi dve uri in pol. Čeprav je Carl pel s skrhanim vokalom, saj je skupina prispela v Velden iz Španije, kjer je cigaretni dim na koncertih prizoriščih tamkajšnjih klubskih prostorov terjal svoj davek. No Carl je imel občasno tudi nekaj težav z zvokom v klubu. Sploh na začetku je bil kitarist kar konkretno preglasen za “razsežnosti dnevne sobane” naše klene Bluesiane. No kljub temu pa je to bil znova eden tistih nastopov, ki se ti vtisnejo vspomin za vselej. Tako posebni so. Preprosto. Edinstven pristop, rodi edinstveni šov spektakl.
Po koncertu je v kratki debati Carl Verheyen napovedal tudi, da naj bi se Supertramp v letošnjem letu zbrali skupaj za odhod na novo koncertno turnejo. Prav tako je izredno prijazni glasbenik potožil, da to ni bil njegov najboljši koncertni dan. Seveda tega med nami nihče ni opazil. Koncert tako streniranih glasbenikov preprosto ne more iti po zlu. Fantje so koncert praktično premižali skozi izvedbo materiala. Magija, ki jo generiral ljubezen do glasbe, je učinkovito nadvladala atribut šolskega znanja. Kaj bi si človek sploh želel več. Bil je nov nepozaben večer enkratne Bluesiane. Z enkratnimi glasbeniki.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Galerija slik
