Čarobni Yann Tiersen še drugič razprodal CUK Kino Šiška! (2015)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Kraj: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Datum koncerta: 21.02.2015
Število obiskovalcev: 800
Cena karte: 23,00€

Prihod neodvisnega francoskega glasbenega umetnika Yanna Tiersena v soju predstavljanja njegovega, skupno osmega studijskega izdelka »Infinity« (2014) v slovensko prestolnico, kjer je prvič nastopil prav tako v CUK Kino Šiška pred štirimi leti, je zagotovo greha vredno glasbeno izkustvo. Priznani francoski glasbenik, ki je najbolj zaslovel potem, ko so izbrali njegova dela za glasbeno podlago filma Amelie, se mudi z albumom »Infinity« že na drugem delu nove turneje. Na njem ga spremlja tudi Emilie Quinquis, ki sicer sodeluje z Yannom vrsto let pri njegovih umetniških podvigih in velja tudi za odlično fotografinjo. Nazadnje je Emilie Quinquis sodelovala z vokalom tudi na albumu »Infinity«. Taista Emilie Quinquis pa se lahko pohvali tudi z avtorskim materialom, saj deluje kot glasbenica pod umetniškim vzdevkom Tiny Feet. Punci je skoraj natanko ob deveti uri zvečer pripadlo uvodnih 40. minut! V njih je Emilie predstavila svoj studijski prvenec »Silent« (2014). Pogumno dekle je opravljalo vse funkcije pri grajenju zvočne krajine, kar sami. Emilie, prava mala D.I.Y. čarovnica, je ločeno igrala zdaj na bas kitaro, zdaj na kitaro, vključevala poleg programske vzorce bobnov in druge zvočne zanke vezane na glasbeni eksperiment »čudaštva«, z moduliranjem krivenčila zvok. Vsako izmed zaigranih linij je zmemorirala in dodala nad vse to še svoj vokal, ki je mnogokrat funkcioniral, kot dodatni instrument, pri čemer se je Emilie predajala prosti vokalni improvizaciji. Hladna, mračna, melanholična in celo ekstraterestrično-cerebralna izkušnja, ki je skozi repetitivne zanke vodilnih motivov delovala hipnotično, še posebej zavoljo uniformne ritmične podlage, je ponudila nadvse prikladno uvodno ogrevanje za vstop v glasbeni svet Yanna Tiersena.

Obrne se skoraj pol ure, ko stopi pet minut preko desete zvečer na oder s svojo ekipo spremljevalnih glasbenikov Yann Tiersen. Sprva je na odru sam. Ob družbi pridušenih rdečih reflektorskih luči ter brlečih belih odrskih žarnic, sede za klaviature, kmalu pa se mu pridružijo v gradnji kulis ostali glasbeniki. Tiersen je z ekipo večinoma predstavljal dela novega albuma »Infinity«, v repertoar pa je vpletel tudi nekaj starejših točk, našel se je celo ščepec prostora za »poklon« filmu Amelie, v drugi polovici pa se Tiersen lotil oživljanja del polpretekle zgodovine, ki jih je v času Nemške Demokratične Republike pustil za seboj Martin Zeichnete, a tem več malo kasneje. Že v prvih nekaj točkah se ja četa glasbenikov premeščala z enega na drug konec obilno založenega odra zavzemajoč položaje na različnih instrumentih in napravah. Tiersen se je že uvodoma predstavil za vokalista, klaviaturista, tolkalista, akustičnega in električnega kitarista, publiko pa je prvikrat odločneje predramil njegov uvod na ustni harmoniki v La Dispute. V nadaljevanju je seveda zabelila koncert tudi igra njegove violine.

Album “Infinity”, ki je bil posnet deloma v Bretaniji, deloma na Islandiji, je preplet nežno stkanih tančic minimalno oblikovnaih zvočnih struktur, ki pa v izjemni kompatibilnosti tvorijo popoln simbiontski preplet. Bodisi, da gradi skupina na odru kulsie zgolj z vokalnimi harmonijami, ali pa da plastovito iz kroga v krog nalaga harmonijo na harmonijo, kjer si podajajo na izjemno spravljiv način roke digitalne in analogne zvočne strukture. Tiersen si je večkrat pomaga s starošolskimi analognimi zvočnimi modularji, paleta klaviatur nad električnim klavirjem mu je dodaja občasno celo zvok čembala, vse pa je bilo podrejeno enemu cilju. Podoživeto in v soju velike rahločutnosti podati glasbeno informacijo in jo kar se da pristno deliti s publiko. Tiersenu in ekipi je to uspevalo z izjemno ubranostjo in publika je glasbenikom jedla iz roke. CUK Kino Šiška je bila znova povsem razprodana, na prizorišču ap se je znašlo mngo obiskovalcev iz sosednje Italije.

Ker je Tiersen odraščal v družbi alternativnorockovskih vsebin, je to moč zaznati tudi v njegovi glasbi, ki je sicer izjemno dostopna in visoko muzikalična. Sam preplet ritmičnih struktur prevzema, ali skuša rahločutno slediti, organskim zvokom narave, kar se posebno dobro ujema z izročilom novega albuma, ki je bil posnet v okolju tundre vulkanskega otoka sredi severnega morja. Repetitivne forme, ki so večkrat okrašene tudi z elementi folk glasbe, delujejo v zankah tudi proto-post rockovsko.

V drugem delu koncerta je Tiersen tudi razvozlal misterij, ki se skriva za deli Martina Zeichneteja s skupno oznako »Kosmischer Laufer«. Zgodba gre tako, da je Zeichnete, kot državljan NDR, svoje čase sredi sedemdesetih, to je v časih, ko so po vzhodnem bloku dirkali s Trabanti in Wartburgi, na skrivaj poslušal zahodnoevropske radijske frekvence. Pod močnimi vplivi nemških krautrockovskih pionirjev zlasti Kraftwerk, NEU! in Harmonia je tako Zeichnete razvijal tudi svojo glasbo. Zeichnete ni bil inovativen, bil pa je dober »prepisovalec« izvirnikov, zato ga težko označimo za glasbenega vizionarja. Njegova dela so bila namenjena urjenju in treningom športnikov, ki so zastopali NDR in skladbe, ki jih je Martin ustvarjal, so motivsko prilagojene posameznim športnim panogam olimpijskih iger. Ob vadbi naj bi torej športniki prvenstveno uživali glasbo prirejeno športni panogi, ki jo kot športniki zastopajo. Tiersenu je vsa reč več kot odlično pisana na kožo in se odlično zliva z elementarnimi iztočnicami njegove percepcije informacije in transformacije v glasbeno sporočilo. Tiersen je namreč izvrsten vrvohodec združevanja organskega in sintetičnega. Očitno prebiva tudi v Tiersenu košček avantgardnega ustvarjalnega pionirstva njegovega francoskega rojaka Jeana Michela Jarrea, zlasti iz časov revolucije njegovih albumov »Oxygene« in »Equinoxe«. Hipnoza in odstrel v paralelni svet, kjer je odklop racionalnega nujen. Publika je vidno uživala ob božanju »intergalaktičnih« zvokov.

Koncert Yanna Tiersena je splet izjemne mehkobe in milih zvokov, v fascinantno urejeno glasbeno telo, kjer je podrejeno vse kreaciji hipnotične atmosfere, ki osvobaja duha in posledično širi zavest. Vsi ti minimalistični triki brezkončnega vključevanja instrumentov, naprav zvočne modulacije in vokalnih harmonij, označujejo Yanna Tiersena za unikatnega in neponovljivega glasbenega slikarja in akrobata, ki ob vsej svoji skromnosti in ljudskosti s katero se hipoma istoveti množica, začara in odpelje poslušalca v paralelni glasbeni svet, kjer izgineta čas in prostor ostane pa le brezmejnost. Neskončnost. Koncertno izkustvo popolne artistične briljance.