Dan za METAL, kot ga še ni bilo – metalsko vstajenje s Saxon In Iced Earth v Zagrebu (2009)

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Kraj: Boogaloo / Zagreb / Hrvaška
Datum koncerta: 21.02.2009
Število obiskovalcev: 1500
Cena karte: 200,00HRK

Saxon in Iced Earth na skupni turneji! Za pravovernega ljubitelja težko kovinskih zvokov je obisk vsaj enega koncerta te turneje nujna obveza, tako rekoč življenjska obveza! Obe skupini krasita izjemna dosežka karier. Saxon so pravzaprav veliki veterani, neke vrste pisci metal biblije, ki so skozi osemdeseta doživljali svoj veliki komercialni uspeh in polnili največja koncertna tako stadionska kot dvoranska prizorišča. Njihove skladbe iz tega obdobja so kultne klasike, tako rekoč heavy metalski zimzeleni. Ne glede na to ostajajo Saxon po duhu še danes mladeniči. Skupina deluje mladostno, izdaja redno albume, ki so zmetalizirani bolj kot kdajkoli v obdobju njihove največje komercialne uspešnosti, redno opravlja koncertne turneje in se pojavlja kot obvezan udeleženka festivalov na različnih koncih sveta. Po drugi plati pa veličina Iced Earth ob primerjavi s Saxon ni v ničemer zamegljena. Po stažu mlajši, a po opusu izdanih albumov zlasti v obdobju 1991 – 2001 skupina, ki je spisala nekaj zares fantastičnih albumov. Iced Earth so vedno sloveli po fantastični ritem liniji in kadar nanese beseda na njihove pevce, vselej na pojem vrhunskega metal vokala (Mathew Barlow, Tim “Ripper” Owens). Po vrnitvi Matta Barlowa v skupino, je “rejting” skupini znova zrasel, saj so ravno z njim dosegli na prelomu tisočletij nekakšen vrhunec kariere.

Koncertna epopeja dveh močnih zasedb je bila zastavljena tako, da sta bili obe skupini glavni nosilki za sleherni koncertni večer. Iced Earth so šli vselej na oder prvi, Saxon so jih nasledili, obe skupini, pa sta si skupno koncertno minutažo dveh ur in pol, razdelili na enakovredni polovici.

Resda smo imeli Slovenci z lepim obiskom veliko čast pozdraviti obe skupini na koncertu v Ljubljani dne 20.02.2009, a postanek obeh naslednjega dne, v vsega 125km oddaljenem Zagrebu naše južne sosede Hrvaške, ob tem nikakor ni smel in mogel ostati spregledan. Konec koncev, bi bil to pravzaprav velik greh, a o tem več v nadaljevanju.

Ura je odbila krepko preko osme zvečer. Obdan v gomili heavy metalskih navdušencev, se počasi prebijam proti vhodu zagrebškega kluba Boogaloo. V dvorani že rohnijo Zagrebški metalci Inciter, domača skupina torej, ki je po svojih kvalitetah zelo cenjena, goji pa odrezavo, klasično obliko tehnično odlično podkovanega thrash metala, ki bi znala pritegniti ljubitelje stare Metallicae ali Annihilator, a z dodatkom mnogo bolj modernega “groove” zvoka. Žal mi ni bilo usojeno, da pospremim njihov koncert in ko sem prestopil vrata Boogalooja, je že napočil prvi premor v dvorani, kjer so vrteli Iron Maiden himne. V Boogalooju je vladalo pravo praznično vzdušje, takšne gomile ljudi v tem klubu ne pomnim, pa ga nisem obiskal le nekajkrat. Koncert je moral biti definitivno razprodan, kajti tik pred pričetkom nastopa Iced Earth, se skozi gomilo ljudi sploh nisi mogel prebijati. Zamašek je nastal že v prehodu med barom in dvorano. Lepo smo se stiskali ni kaj. In ko so stopili na oder Iced Earth, je dvorana hrupno oživela. Nabito polna, do poslednjega kotička, na oko krepko preko 1000 ljudi, kakih 1300 – 1500 (seveda hipotetično z vsemi vred v baru in tistimi, ki so še bingljali pred dvorano.

Iced Earth so svoj dramatični scenski cirkus teater pričeli v strumno mirujoči pokončni – dvonožni legi, z glavami obrnjenimi navzdol, ko se je odvijal otvoritveni uvod svežega Iced Earth albuma “The Crucible Of Man” (2008) z naslovom In Sacred Flames. Luči vzniknejo, skupina se razleti po odru z Behold The Wicked Child in množico razvnema od prave histerije. Skupina se je uvodoma otepala z blagimi zvočnimi nevšečnostmi. Zlasti je bila Schafferjeva ritem kitara silno glasna in je nekoliko prekrivala ostale gradnike odrskega Iced Earth zvoka. Predvsem je v zvočni sliki trpela v začetnih stadijih koncerta na račun Schafferjeve glasnosti slišnost vokala Matta Barlowa. Manjši zdrs s prave uglasitvene frekvence med izvedbo koncerta, si je v začetnem delu privoščil tudi bobnar Brent Smedley, ki je med zvočno matrico Invasion intra in skladbo Motivation Of Man zamudil v prehodu na bobnih in čigar dejanje je ob tem vse prej, kot osrečeni šef skupine, Jon Schaffer pospremil s sunkovitim pogledom izpod čela v smeri proti grešnemu kozlu.

V nadaljevanju so zvočno sliko kaj kmalu uredili, Iced Earth pa so začarali vse z izredno odrsko uigranostjo, tehnično maksimalno izpiljeno ritem linijo, ki je ponujala peklenski torpedirajoči marš, v katerega so se veličastno usedli znameniti floridski “palm muted” “thrashy” riffi klasik Vengeance Is Mine, Pure Evil ali Violate. Tem naproti so stale klasike z višjo vsebnostjo melodije in himničnih napevov kot Burning Times, Watching Over Me, ki ga je množica pospremila še s posebej intenzivnimi emocijami, Dracula in Melancholy (Holy Martyr). Skratka odlično razmerje agresije in značilnih Iced Earth melodij, je priredilo vrhunsko izvedbo skupine v vseh pogledih. Skupini je silno godil velik oder, nadalje dvorana, ki je zaradi svoje nabitosti pokala po šivih, strumno rajajoča publika, ki je spremljala vsak vdih in izdih skupine na odru s huronskim odzivom in ki je enovito od prve vrste, pa povsem do nasprotnega konca dvorane, vihtela roke v zrak in se predajala oživljanju Iced Earth pekla.

Vsekakor je pomemben jeziček na tehtnici, poleg odlične set liste, ki so jo možje ponudili vokal Matta Barlowa. Možakarja sem imel prvič čast videti v živo na Dunaju davnega dne, 09.02.2002. Potem je Barlow Iced Earth zapustil in se vrnil na začetku lanskega leta nazaj v skupino. Poba ni izgubil niti trohice vokalnih moči. Če ne prej, se je celotna dvorana o tem prepričala ob izvedbi edine “Horrow Show” (2001) skladbe večera z naslovom Dracula. Temelj te skladbe je poleg vražjega riffanja ekstremno petje, ki zahteva čvrsto zavzemanje vokalnega položaja v najvišjih možnih legah, kreacijo izdelane vokalne melodije in vnos moči, kolikor ti to dopušča tvoj naravni talent v kombinaciji s treningom. Barlow je dokazal, da poseduje vse to in da v tem elementu tudi danes izvedbeno odpihne večino pevcev heavy metala planeta Zemlje. Moč ekstremnih leg njegovega vokala je delovala obenem navdušujoče ter celo hipnotično. Glavnina skladb v set listi funkcionira za Iced Earth po vrnitvi Barlowa v skupino zato danes znova precej bolj naravno, kot v obdobju skupine z Timom Owensom, zanimivo pa je dejstvo, da je v materialu s “Framing Armaggedon” in skladbi Declaration Day vseeno bilo mogoče pogrešati na vokalu Tima Owensa. Oba pevca sta namreč izrazno silno močni figuri, ki zapustita z vokaloma, tako v studiu, kot na odru, odločen pečat, od katerega je odvisna atmosfera samih pesmi. Ker je Barlowu pripada “glavnina Iced Earth klasik”, je tako za Schafferja Barlow logično prva Iced Earth izbira. V vsakem trenutku. Iced Earth tako danes svoje koncerte, s ponovno pridruženim Barlowom v postavi, znova spretno izkoriščajo za graditev svojega imena v iskanju popularnosti znotraj metalskih množic. Roko na srce je skupina zaradi daljših pavz v katerih ni bilo koncertov po Evropi, kot tudi zaradi dejstva, da v zasedbi nekaj časa ni bilo Barlowa, žrtvovala kar lep del popularnosti, na kateri je jezdila še do konca “Horror Show” turneje. Ko človek opazuje delo Barlowa med izvedbo skladbe Dracula, ostane brez sape.

Po doživetem na tem Iced Earth koncertu, drugega ne gre reči kot: “Dobrodošli znova doma Iced Earth!” Dvorano so spravili do prave ekstaze in nagradili izkazan entuzijazem občinstva z izvedbo fantastične “Dark Saga” klasike The Hunter, ki so jo pred tem na turneji izvedli le dva dni prej na koncertu v Budimpešti. Hkrati s tem so odločno vrgli rokavico in frontalno izzvali Saxon in jih tako pripravili k razmišljanju, kakšno taktiko ubrati, da izvlečejo celo kožo in izid najmanj izenačijo. Kot povedano. Ta Iced Earth koncert je dokazal, da se je na oder vrnila nekdanja magija in da se skupina znova dviga kot feniks iz pepela. Nadejajmo se, da se v bližnji prihodnosti zgodi turneja skupine v vlogi “headlinerja” in s setom dolgim vsaj dve uri.

Pred koncertom Saxon, ki so nasledili oder, se je množica pod odrom nekoliko premešala in tako so tu strnili svoje vrste zlasti ljubitelji retro heavy rock in metal zvokov starošolske obrti. Konkreten odrski prostor je omogočil postavitev dodatnih odrskih kulis. Bobni so bili tako odločno dvignjeni na dodatnem podstavku, pred njimi pa se je nahajal še en krajši improvizirani oder, dostopen z leve ali desne strani, ki tako omogoča obiskovalcu oživitev in razgled na klasično odrsko igro Saxon koncertov. Ob tem naj dodam, da so ozadje opremili z velikanskim Saxon sloganom. Vsega tega v Ljubljani dan poprej namreč ni bilo. Torej na odru je manjkal samo še znameniti Saxon orel, pa bi bila mera polna.

Oder se malo pred deseto znova zatemni, ko se skozi modrikaste svetlobne prelive prebijejo znane silhuete na oder. Standardna postavitev z Biffom na sredini in obema kitaristoma na njegovi levi oziroma desni, Nibbsom Carterjem na skrajni levi in seveda Nigelom Glocklerjem v ozadju za bobnarsko utrdbo dvignjeno za celo nadstropje višje od prve linije. Saxon se niso tokrat v ničemer zadrževali. Vedeli so izvedbene moči predhodnika in na krilih podivjane dvorane, so usekali z odlično odrsko uglasitvijo od prvega odigranega tona. Skupina je bila neverjetno razgibana in za svoja častitljiva leta in veteranski staž v telovadnih elementih in akrobacijah ni varčevala z energijo. Repertoar je bil prirejen predstavitvi nove plošče “Into The Labyrinth” (2009), a stari lisjaki so v nove komade slikovito pomešali stare klasike. Prva med njimi je še posebej teatralno sprožila čustvene izlive publike, ko je Biff zaželel publiki naj si napolni glave z heavy metal gromom. Torpediranja nikakor ni konec s pesmijo pogubnega riffa in ritem rallyja Witchfinder General (“Lionheart”, 2004), pobje pa nekoliko ubrzdajo konjske moči v nadaljevanju z imenitno klasiko 747 (Strangers In The Night) v katero se vklopi hkrati z njimi celotna dvorana. Sledi znova preskok na novi album z jurišem Demon Sweeny Todd, bolj rockersko speljano Hellcat, nato pa Biff naredi manjši odmor in postavi vprašanje občinstvu. Gre za klasično vprašanje množici, ki se vedno zgodi na Saxon turnejah: “Kaj želite, da vam zaigramo sedaj? Dogs Of War? Kaj pa Broken Heroes, ali Motorcycle Man?” Sestavek je zaključil z: “Or let us play both?” in ne boste verjeli: “This song is called Broken Heroes.” Aaaa!!! Klasika ene izmed najlepših Saxon plošč iz osemdesetih let “Innocence Is No Excuse” je sprožila salve ovacij. Roke v zraku od prve vrste pa vse do konca, vročica sobotne noči je Boogalooju naraščala preko vseh meja, skupina pa je skreirala znamenito magijo zlasti v podkožno zapeljivem riffu refrena, ko se je vanj vklopila v petje celotna dvorana. Zares svečan trenutek koncerta. Biff ni lagal in ko je rekel, da se bodo lotili obeh skladb, je temu sledil še “motor jebeni kotač čovjek”. Ob Motorcycle Man bi rad izpostavil opazen preskok, ki v bistvu že lepo desetletje pri Saxon ni nič novega, pa vseeno. Gre za eighties klasiko, ki je na studijskem posnetku z začetka osemdesetih zabeležena z enojno bas boben stopalko. Glockler, ki je dolžan uporabljati dvojno bas boben stopalko, se v tem dejstvu tudi to pot ni zadrževal in Saxon so zlasti z njegovim topotom spravili iz nje pravi zloglasno povampirjeni juriš skrajne zmetaliziranosti, ki se je na tak način zaiskril v vsej intenziteti znova ob Power And The Glory. Kakšno odkritje za revitalizirane Saxon. Dvojna bas boben stopalka. Glockler jo je duhovito vpletal tudi v Wheels Of Steel, Princess Of The Night in Denim & Leather. Čeprav sem ob izbiri doslej preizkušenih Saxon bobnarjev sam osebno pristaš Fritza Randowa, ki so ga Saxon zaradi prepogostega poseganja po alkoholnih opiatih iz skupine odpustili, pa je Glockler včeraj dokazal, da z njim ne gre zobati češenj! Polomil nas je.

Biff je zlil med ljudi celoten plato plastičnih steklenic vode, se polival po glavi med koncertom z njo. Nenehno se je rokoval s publiko in jo tako držal ob sebi v stalni šah poziciji, da mu je le ta pridno sledila in jedla iz roke. Stari pankrt pač ve in zna matirati publiko!

Koncert se je rapidno vrtel naprej in kar naenkrat smo se znašli sredi križarskih vojnih pohodov s Crusader, ki je še poslednjič dvignil dvorano na oder. Skladba, ki je obvezna stalnica železnega repertoarja in brez katere pač skupina ne sme priti na oder. Skupina pride po dodatek, ki ga odpre s sveže izdanim singleom za skladbo Live To Rock, ki se odlično vklopi v dodatek. Sledi kratek premor in nadaljevanje s klasiko Princess Of The Night, ob čimer zapustita oder Scarrat in Carter. “This is Paul Quinn, and we call him? Paul Quinn!” se je glasil Biffov nagovor občinstvu ob katerem je bilo “Quinney”-u podano znamenje, da odpre skladbo znamenitega riffa. No desanta na Boogaloo pa še ni bilo konec in Saxon so pripravili za zaključek še absolutno točko lomljenja vratov ob heavy rock klasiki Denim & Leather. In vsota vseh vsot je? Absolutna heavy metal bomba, kije navdušila prav vse v dvorani. Skrajno razigrani starci, odlični solistični dueli obeh kitar, Biff je mojstrsko zvozil vokalne linije skozi koncert, čeprav mu na mešalni mizi občasno radi dodajajo prešeren “echo delay” akcent, kadar je to potrebno, pa vseeno. Človek se še vedno fascinantno drži in obvladuje situacijo ter v vsem opravičuje svojo znamenito figuro edinstvenega Saxon vodje.

Za konec še vsem klasično neljuba primerjava zagrebškega koncerta s koncertom dan prej v ljubljanski dvorani MediaPark. Obe skupini sta iztisnili na zagrebškem šovu iz sebe še več energije in ponudili še več koncertnega sladostrastja. Raztegnili sta set listo. Iced Earth za eno skladbo (The Hunter), Saxon za dve (Hellcat, Motorcycle Man). Vzroki za to ležijo v večji dvorani. Po širini, dolžini in višini. Nadalje daljšem in širšem odru, ki je konkretno Saxon omogočil, da so svojo odrsko sceno tudi v celoti postavili, naprej zaradi mnogo višje obiskanosti koncertnega dogodka in nenazadnje še enega zelo pomembnega elementa. Veliko večje ekstaze, ki jo je izkazal odziv Hrvaške publike na tem koncertu. Pravzaprav lahko rečem, pa čeprav nisem reden obiskovalec koncertov v Boogalooju, da so Iced Earth in Saxon priredili nedvomno enega najboljših metalskih koncertov v Zagrebu v zadnjih 10. letih. Kot bi se rodili zlati časi za metal in se pravljično naenkrat narisali znova za dve uri in pol življenja. Nepozabni dve uri in pol, preden je odjeknil v dvorani zadnji udarec bobnov in se usula zadnja riffovska salva v Denim And Leather  ter so nas, po več kot polurnih bitkah za oblačila pred garderobo med zapuščanjem dvorane in zunaj pozdravile snežinke in nam tako ohladile preko vrelišča razgrete metalske glave.

fotografije: Aleš Podbrežnik 

Setlista

ICED EARTH:
1. Intro
2. Behold The Wicked Child
3. Invasion
4. Motivation Of Man
5. Setian Massacre
6. Burning Times
7. Declaration Day
8. Vengeance Is Mine
9. Violate
10. Pure Evil
11. Watching Over Me
12. Ten Thousand Strong
13. Dracula
14. Melancholy (Holy Martyr)
15. My Own Saviour
—dodatek—
16. The Hunter
17. Iced Earth

SAXON:
1. Battalions of Steel
2. Heavy Metal Thunder
3. Witchfinder General
4. 747 (Strangers In The Night)
5. Demon Sweeny Todd
6. Hellcat
7. Broken Heroes
8. Motorcycle Man
9. The Letter
10. Valley Of The Kings
11. Wheels Of Steel
12. Power And The Glory
13. Crusader
—dodatek I.—
14. Live To Rock
15. Princess Of The Night
—dodatek II.—
16. Denim And Leather

Galerija slik