Dobrodošli v Blackfield črnini dvojne DNA vijačnice (2011)

0 9

Lokacija: Roncade (Treviso) / New Age Club / Italija
Datum: 21. 4. 2011


Blackfield, mednarodni glasbeni projekt Porcupine Tree šefa Stevena Wilsona in Izraelskega glasbenika Aviva Geffena, je letos konec marca izdal svoj tretji studijski album “Welcome To My DNA”. Duet, ki je opozoril s svojevrstno glasbeno širino tako s prvencem “Blackfield” (2004) in naslednikom “Blackfield II” (2007), je z novo turnejo le prispel Sloveniji dovolj blizu, da je postal skok na enega izmed njihovih koncertov, slajše opravilo vsakdana.

Aviv Geffen je brez dvoma izjemno talentiran pisec poezije in glasbe, a brez Stevena Wilsona ne bi prišel nikamor. Šele šef Porcupine Tree je tisti dejavnik pri vsej stvari, ki daje pojavi Blackfield pravo veljavo in vrednost. Kulminacija vsega kar prispevata oba glasbenika k Blackfield je nekakšna črna pop indie rock retorika, seveda na kožo pisana vsem Porcupine Tree fanom, saj jo preveva podobna atmosfera in mračno vzdušje, prežeto z prepoznavnimi kulisami ezoterike slikanja “zvočne krajine” (“soundscapes”), ki ne pozna omejevanja v svojevrstnem artizmu Stevena Wilsona.

Prva dva albuma nosita nekaj izjemno podkožno zapeljivih točk in tudi novi album sledi pridno zapuščini prvih dveh. Nemara ne prinaša več tako zanimivega in prijetnega presenečenja, je pa vsekakor zelo, zelo kvaliteten izdelek, ki v vsem pooseblja posebnost glasbenega telesa projekta Blackfield.

Ogrevanje pred Blackfield je pripadlo elektonski indie rock skupini iz škotskega Edinburgha North Atlantic Osscilation, ki je v lanskem letu izdala svoj studijski prvenec “Grappling Hooks” (2010). Kvartet je v krepke pol urice ponudil novodobni poizkus utelešenja indie rock hipnoze, z minimaliziranjem linij na vsega nekaj tonov. Podprti s preprostimi klaviaturami in rustikalnimi modeli kitar organskega “jangle” zvena, s katerimi so nalagali zvočne plasti drugo na drugo in skozi katere kuliso se zajeda vokalna interpretacija,na trenutke prav cvileče nadležnih harmonij v lovljenju melodij, je preprosta glasba v vsem. Kratkih jedrnatih potez, brez globoke filozofije, grajena vsega na nekaj tonih, s silnicami uperjenimi v gradnjo zvočnega zidu, ki skozi plovbo “utripanja” nekaj tonov, skuša prevzemati z gradnjo visoko vibrantnih vzdušij. Nemara so pridobili kakšnega fana tega večera v klubu New Age, velika večina pa si je kar oddahnila, ko so se fantje poslovili z odra. Delujejo namreč zelo generično, skušajo seveda trkati na vrata MTVja. Vse tisto torej, kar iskrena(!) raba besede “independant” ne prenese.  

Rezerviranost do predskupine je publika potrdila tako, da se je po koncu nastopa North Atlantic Oscillation dobesedno nagnetla pod oder. Klub, ki je bil med nastopom North Atlantic Oscillation na pol prazen, se je po odhodu skupine v trenutku napolnil. Že koncertni obisk Porcupine Tree leta 2009 v Italiji je potrdil, da je Italijanska publika izjemno naklonjena glasbi Porcupine Tree, ko smo takrat obiskali zasedbo v Padovi in se je v prostor nabilo do zadnjega kotička kakih 2500 ljudi. Seveda je New Age le klub skromne kapacitete, a nalašč za intimno vzdušje, ki je pisano na kožo uživanju koncerta Blackfield. 500 ljudi! Klub nabito poln. Ko so na oder prispeli glasbeniki na čelu s Stevenom Wilsonom in Avivom Geffenom, je klub eksplodiral od navdušenja, skozi huronski vrvež, pa ni bilo težko zaznati tudi konkretnega deleža decibelov, ki so ga sprožale vročične pripadnice ženskega spola, ki so se prišle naužit razgledov na simpatičnega fantiča Stevena.

Zasedba je od prvega trenutka urezala koncert perfektne zvočne slike. Dva tonca, kar ne vidiš vsak dan. Lažem. Spredaj “lučkar”, zadaj za njim, pa za enkrat večjo mešalno mizo tonski tehnik. Pod Stevenovimi nogami skorajda pravi aluminijasti oklopnik rdeče iskrivih lučk. Zvočni perfekcionist, izredno pretanjenega ušesa, kateremu najbolj zamolkel prdec ne ubeži. To je Steven Wilson. Res da je na odru stalo skupaj pet glasbenikov, pa je Steven Wilson figura ki žene Blackfield naprej. Ne le zaradi Porcupine Tree reputacije. Preprosto zaradi svojega genija, ki pooseblja poleg izjemne kreativne profiliranosti tudi izjemno interpretacijo ter odrsko karizmo. Sveže oprani tanki laski ostriženi na pažka, očalca računalniškega “geeka”, oster in smrtno resen pogled predse, nenehno pihanje v lasišče, ki mu zakriva obraz. Steven Wilson z glavo in brado.

Za razliko od angleškega glasbenika, pa je njegov izraelski kolega Aviv, potreboval nekaj več protetike, s katero je opozoril na svojo odrsko prisotnost. Nase je odel svetlečo jakno na katero so bile prišite luči, da je izgledal kot izložba namenjena oglaševanju cenenega erotičnega perila, verjetno pa je tako okrašeno tudi rogovje jelenčkov, ki vlečejo Božičkove sani. Precej grotesken razgled, ki pa se ga kaj kmalu privadiš, saj je vse kar šteje v prvi vrsti le glasba. In ta je tega večera vsekakor zmagala.

Blackfield so sestavili set listo v kateri je bila polovica koncertnega repertoarja podrejena albumu “Welcome To My DNA”. V skoraj dveh urah, so s tega albuma izpustili vsega eno skladbo (Far Away). Na oder so vskočili z “žgočo” (pozor! Za pojme Blackfield “žgočo”) Blood. Prava izbira za otvoritev! Gre za verjetno najtršo Blackfield skladbo, ki je našla prostor na kateri od izdaj projekta doslej. Poleg Stevena in Aviva so oder delili še izraelski glasbeniki, ki so sicer s projektom tako ali drugače povezani vse od njegovega nastanka (2001). Tu so bili še Seffy Efrati na bas kitari, Eran Mitelman na klaviaturah in bobnar Tomer Z.

To pot nisem bil vsega tretjič ali petič v klubu New Age, zato lahko verjamete, da so Blackfield udejanjili enega najboljših koncertov kar se tiče vzpostavljanja idealne koncertne zvočne slike. Kamorkoli si se postavil v klubu, je bil zvok perfekten. Slišno je bilo vse. Kjerkoli. Povsem levo, ali povsem desno, zadaj, v sredini in/ali spredaj. Tako so prihajale posebej do izraza Wilsonove finese in poigravanja z zvokom, katerim so se to pot res lahko ljubitelji skupine v polnosti predali in priklonili perfektni izvedbi. Zanimivo je to, da sta tudi v vokalnih izvedbah Wilson in Geffen dokaj oddaljena interpreta. Za razliko od Wilsonovega toplega, na trenutke “Beatlovskega” pristopa, deluje Avivov vokal precej bolj temno, tanjše in globlje ko je intoniran, manj je prepričljiv in izgublja na esenci. Kljub temu pa, ko stopita skupaj v duete, delujeta prilegajoče, kot ključ in ključavnica. Harmonije dueta pokrijeta hkrati s tem izrednim ujemanjem in medsebojnim sporazumevanjem tudi lep delež zvočnega prostora.

V drugem, delu so do izraza prihajale skladbe prvih dveh albumov, ki so zlezle ljubiteljem skupne do sedaj že dodobra pod kožo in na teh točkah se je celo italijanska publika aktivno vključevala v prepevanje refrenskih napevov. Energija je bila v prostoru izjemna. Once, The Hole In Me, Miss U, 1000 People, Where Is My Love?. To so bile po energiji točke, s katero je bilo ozračje še posebej intenzivno nabito z vibrantno kemijo na relaciji medsebojnega sodelovanja publike in skupine. Dodatek je skupina nekako po pričakovanju načela s “ponarodelo” Hello, kjer je Steven končno prvikrat med koncertom uporabil naprstnik ter povzel z njim bežno nekaj “Floydizmov”, bazirajočih na vsega nekaj tonih. Še spevna akustična End Of The World, kjer je znova prepeval z zasedbo cel klub, kateri je sledil nekoliko manj pričakovan zaključek! Z njim so Blackfield dejansko za konec potopili New Age v najbolj črno črnino sodnega dne (Cloudy Now). Fantastičnega koncerta je bilo tako po slabih dveh urah konec. Obrnili sta se kot bi mignil. Kadar je energija visoka in ji ne moreš uiti, se vsak koncert obrne naokoli, še preden treneš z očesom. Vedno je tako, četudi se včasih odvrtijo “maratonske” tri ure ali več.

Nastop Blackfield je pričaral odrsko perfekcijo, ki ji težko najdeš vzporednice. Preprosto. Kdor pozna Stevena Wilsona mu je lahko takoj jasno, da mož ne trpi polovičarstva. Ko se loti stvari, se je loti v polnosti, ali pa se je raje ne loti. Brez napake. V izvedbi, v zvoku. Dejansko dobi na tak način poslušalec in obiskovalec koncertov največ kar lahko. Za klubski prostor naravnost ideal. Poln prostor, perfekten zvok, v katerem lahko uživaš ob razgledih na detajle, kot je odrsko sporazumevanje in komunikacija med glasbeniki, vsak trzljaj, gib, s katerim glasbeniki na odru sprožajo nove zvočne učinke. Vse je, kot na dlani! Deluje v sinergiji! Se samogenerira, samoojačuje in samooplaja. Esenca glasbene magije, ki zasije v polnosti. Na ravni klubske scene, si človek preprosto ne želi več! Če ste perfekcionist in iščete koncert blizu ideala, potem si že sedaj lahko odtrgate od ust kakih 35,00€ in jih privarčujete za prvi koncert Porcupine Tree v vaši bližini, kajti na novo priložnost, da ozrete na odru Blackfield, boste morali čakati dlje.

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Blood
2. Blackfield
3. Glass House
4. Go to Hell
5. On the Plane
6. Pain
7. DNA
8. Waving
9. Rising of the Tide
10. Once
11. Hole in Me
12. 1.000 People
13. Miss U
14. Zigota
15. Epidemic
16. Oxygen
17. Where Is My Love?
18. Dissolving with the Night
—dodatek—
19. Hello
20. End of the World
21. Cloudy Now


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki