Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Kamnik / Grad Zaprce / Slovenija
Datum koncerta: 18.08.2016
Število obiskovalcev: 20
Cena karte: 0,00€ (prost vstop)
Dre Hočevar je neverjetno plodoviti jazzovski ustvarjalec, ki ga v izrazoslovnem pasijonu neoprijemljivega freejazzovskega formata, mednarodno prizorišče vse bolj in bolj spoznava. Posledično s tem tudi vse bolj ceni. V New Yorku nastanjeni slovenski glasbeni umetnik je v izhodišču bobnar in tolkalec, ki namerava v letošnjem novembru izdati svoj novi studijski dosežek pod nazivom »Transcendental Within the Sphere of Indivisible Remainder«. Mož, ki se je s triom naziva Transitory Museum of Minds, to je v družbi saksofonista Michaela Wroblewskega in klaviaturista Christiana Balviga, predstavil na letošnji izdaji Jazz Cerkno festivala, je v formacijo Dre Hočevar Trio tokrat vpoklical kitarista Domena Gnezdo in saksofonista Ceneta Resnika. Ime slednjega nemara nekateri še pomnite iz časov, ko je sodeloval v začetnem obdobju Siddhartine kariere.
Tiho, skromno, prosto in srčno! Ob deseti uri zvečer. Na gradu Zaprce. V Kamniku. V sklopu letošnjega Kamfesta. Prava glasba za pravšnji ambient. Pred zbranim občinstvom dvajsetih poslušalcev. Dre je z Domnom in Cenetom predstavil sicer vsega dve kompoziciji, koncertna predstava pa je posledično namerila dobro uro igre. In to kakšne.
Hočevar kot iniciator osnovnih glasbenih form, ki s komaj zaznavnim skrajno razrahljanim vezivnim tkivom nekako usmerja dražljaje treh glasbenikov, v sobivanje znotraj glasbenega telesa, ki sije polno svobodnjaško idejno fuzijo prostih jazzovskih form, kakršnih ne gre v naprej režirati, kaj šele predvidevati. Intuicija, čutna čuječnost in pravzaprav intuitivna odzivnost. Vseskozi v neverjetnem spoju medsebojnega zaznavanja in sledenja treh akterjev. Dopolnjevanje je bilo izjemno. Dre je večkrat snel činele in jih »z glavo navzdol« položil na snare in kotel ter tako izvabljal iz »novo nastalega instrumenta« dodatne zvoke eksperimentalnega »čudaštva«, raje recimo svobodnjaštva, ki ne prenaša prav dobro uokvirjanje v začrtane glasbene forme, pač pa veliko raje vseskozi odkriva nerazkrita glasbena obzorja. Kot vedno, je bilo tudi to druženje popolnoma edinstvena glasbena izkušnja edinstvena interakcije občinstva in skupine. Neponovljiva. O tem kakšna bo, odloča prosti prenos energije, ki se kanalizira v grajskem ambientu Zaprc, skozi ducat prisotnih glasbenih uživačev in jo trio intuitivno in v soju absolutno spontanega odziva, transformira v edinstveno glasbeno čtivo. Razrahljane in razcefrane forme, v kateri je iskanje višjih stopenj muzikaličnosti (kar bi si zavestno želel racionalni princip konzumiranja glasbe, to je tisti, na katerega smo navajeni) vrsta popolne utopije, so mejile že na obešenjaštvo kaosa, pa navkljub vsej obče štrleči glasbeni blaznosti, ali (da omilim izraz) izzivalnemu čudaštvu oziroma bizarnosti ter dominiranju eksperimentalni provokacije, prav v tej nenavadnosti popolno prevzemal in očaral. Domen Gnezda si je večkrat pomagal tudi z delay efektom in memoriranjem fraz, s katerih je ustvarjal zvočno krajino, stkano iz več zvočnih pastel, druženja najbolj neobičajnih zvokov, ki jih lahko pričakujemo od izuma imenovanega električna kitara.
Bend je proti zaključku nastopa razvil neverjetno mero mehkobe, ko je igral iz kroga v krog vse tiše in tiše, na meji slišnosti Ko je npr. delo rok Ceneta Resnika in pihanje v saksofon preglasilo samo posledično odzivanje instrumenta. Hočevar je z adventivnim eksperimentiranjem nakazal, na kakšen način je mogoče izkoriščati bobne in kaj vse je mogoče izvabiti iz tega instrumenta. Tudi tako, da je ogrodje bobnov ali činele udarjal z nežnimi sunki golih rok. Jazz v najlepši maniri absolutnega svobodnjaštva, brez trohice zadrževanja v transformaciji trenutne energije, ki jo prevaja glasbeno telo tria. Le tega večera in nikoli več. Naslednji nastop bo namreč povsem druga zgodba in nova glasbena pustolovščina oziroma izkušnja. Dre Hočevar izenači publiko in izvajalca. Med nju postavi enačaj. Hočevarju je namreč jasno, da se tudi on nenehno uči od vibracij, ki jih v koncertnem ambientu sproža publika, zato se je ob koncu koncerta publiki za to izkustvo tudi nadvse prisrčno in iskreno zahvalil.
Dobra ura se je obrnila v hipu. Marsikdo je na sedišču kar zameditiral, se zasukal v hipnotično stanje, onstran logičnega empirizma, ki mu je podrejeno sicer delovanje naše zavesti, se odpeljal v paralelni svet, ki ga je ustvarjala glasba tria. Dre Hočevar Trio je v svojem edinstvenem glasbenem formatu pripravil pravo glasbeno sladostrastje, skozi zgibanko freejazvoske zgodbe in tako potešil ducat pravih glasbenih gurmanov, ki so se tega večera odpravili do gradu Zaprce s pravim tehtnim razlogom. In seveda, dobili natanko to, po kar so prišli.
Galerija slik
