Drugi pristanek Red Sparowes v Ljubljani

Če vam karkoli pomenijo imena kot so Isis, Pelican, Neurosis, Angel Hair ali pa Halifax Pier, potem vas je prejšnji torek, 8. maja, pot nedvomno vodila na romanje proti ljubljanskem hramu alternativnih rockerskih zvokov. No ja… Malo naprej od Metelkove- proti Orto baru, če smo natančnejši. Svoj vnovični pristanek v Ljubljani so napovedali ameriški ambientalni posebneži- avantgardni audiomanipulatorji Red Sparowes. Pri tem ameriškem kvintetu ne gre zgolj za podaljšek primarne ideje prej omenjenih Isis in Neurosis, ki kot imeni v alternativnih vodah predstavljata dvoje pomembnih faktorjev konstituiranja sodobne post-rockovske in post-metalske orkestracije. Bryant Clifford Meyer, kitarist skupine Isis, Josh Graham, kitarist skupine Neurosis, basist Greg Burns, ki zna krotiti tudi milozvočja iz pedal steel kitare (drugače član skupine Halifax Pier), kitarist Andy Arahood (nepogrešljivi del ekipe skupine Angel Hair) ter David Clifford, bobnarski mag tudi v skupini Pleasure Forever, so stanje ponavljanja že slišanih vzorcev presegli že s konceptualnim prvencem At The Soundless Dawn, piko na i pa je dodala druga plošča Every Heart Shines Toward The Red Sun, ki je luč sveta ugledala lani. Obetala se je definitivno poslastica za vsakega audiofilnega uživača, ki ne prisega zgolj na MTV-jevske poskočnice. Zato sem proti Ortu z odločnim korakom ter v prijetni družbi krenil tudi sam.

Precej znosna cena kart na dan prireditve (cena je znašala le 10 €) je v prvo nadstropje rdeče tapiciranega Orta zvabila kar precejšnje število poslušalcev, ki so, po majicah sodeč, dejansko vedeli kaj se jim obeta. Oder je bil diskretno osvetljen s pridušeno svetlobo ducata majhnih nočnih lučk, ki so svetile rdeče. Na tleh odra se je bohotil kar zajeten arsenal efektov, ki je obljubljal, da bo kvalitetno zadovoljeval nepotešljivo lakoto po psihedeličnih zvokih. Malo po deseti uri, čakanje se je dalo dejansko krajšati z zanimivimi debatami v atmosferi precej ambientalne glasbe, so šumi iz zvočnikov počasi pojenjali. Na slovenske oz. vsaj ljubljanske odre so že drugič zakorakali Red Sparowes, pograbili vsak svoj inštrument ter, po krajšem uglaševanju, brez besed začeli z večerno disekcijo fragmentarnih stanj zavesti.

Koncert so pričeli s skladbo z njihovega prvenca At The Soundless Dawn, z otvoritvenim ambientalijem, ki vam takoj pove kaj lahko od večera pričakujete- ‘Alone And Unaware, The Landscape Was Transformed In Front Of Our Eyes’. Lebdeči piski kitar in nežno pritrkavanje bobnov komplementarno dopolnjuje slikovno ozadje. Sence stavb. Obrisi hiš, nad katerimi, kot zla slutnja, izza oblakov megleno sveti sonce. Projekcije postapokaliptičnega mesta. Mir in spokoj razpihajo vetrovi jedrske eksplozije. Horizonti pordečijo. Svet je spremenjen. Dejansko bi to lahko podoživljali že s samim poslušanjem, kjer se z vašimi živčnimi končiči poigrava peterica zvočnih manipulatorjev. Hipnotična melodika vas nemudoma prežame s kolosalno epskostjo brezbesednega sporočila same glasbe. Rdeča nit je tokrat res krvavo rdeča ter senzualno čutna. Močna. Ambientalij preraste v naslednjo skladbo ‘Buildings Began To Stretch Wide Across The Sky, And The Air Filled With A Reddish Glow’. Podobe novega sveta so povsem nejasne. Po apokalipsi pride lahko le stanje pomiritve in duhovnega preporoda. Sklop, ki sledi prvima dvema ambientalnima izsekoma s provokativnega, a povsem spregledanega prvenca, dopolnjuje kompaktna celota nove Biblije ambientalnega rocka- Every Heart Shines Toward The Red Sun. Konceptualna plošča se poigrava z zgodovinskimi dogodki Mao Tse Tungovega “Velikega koraka naprej”, nikakor pa ni nekih trivialnih floskul. Gregov bas s ponavljajočim in drsečim rifom odpre horizont za dialog med tremi kitarami in bobni, ki so skoraj jazzovski, spet naslednji trenutek pa se mehkoba preraste v trdo eksplozijo ostrejših odtenkov z zvočne palete. ‘The Great Leap Forward Poured Down Upon Us One Day Like A Mighty Storm, Suddenly And Furiously Blinding Our Senses’. Na platnu se bohotijo slike srečnih ljudi, ki ga presekajo posnetki iz kitajskega parlamenta. “Mi se bomo odločali v imenu ljudstva ter poskrbeli za njihov blagor…” so besede, ki nemo nagovarjajo auditorij. Postopoma začnete na zamaknjene šamane zvoka, ki se v poltemi zibljejo na odru, malo da ne pozabljati. Andy na skrajni levi izvablja iz svojega stratocasterja skoraj U2-jevske delaye. Josh in Cliff ga na Isis-Neurosis način dopolnjujeta, Greg in Dave pa melodični zid gostega in zasvojljivega zvoka dopolnita s senzualno ritmiko. Ne zaveste se kdaj in kako, a so nas že popeljali v naslednjo temo. V ‘We Stood Transfixed In Blank Devotion As Our Leader Spoke To Us, Looking Down On Our Mute Faces With A Great, Raging, And Unseeing Eye’. Temnejše konture zasanjanega sveta presekajo podobe Mao Tse Tunga, ki kot oče svojega naroda budno bdi nad svojimi podaniki. Nemi obrazi starejših kot slikovne vinjete ne izdajajo nikakršnega čustva. Podobe otrok so nasmejane in skoraj neživljenjske. Kot da ne bi bile iz tega sveta. Pokrajina pa seva v barvah večernega sonca, ki ga polaroidna kamera zmehča v nenasilne vinjete. Zvok in slika sta v nenehnem dialogu, ki se razrašča kot neprekinjen splet v kritiko sistema, ki za to ne potrebuje niti ene parole, niti enega stavka- le odprta ušesa, oči ter dojemljiva srca. ‘Like The Howling Glory Of The Darkest Winds, This Voice Was Thunderous And The Words Holy, Tangling Their Way Around Our Hearts And Clutching Our Innocent Awe’. Ljudje so ovce in naloga ljudi na oblasti je voditi jih- k odrešitvi ali pogubi… Indijanski bobni. Ritem vojnih bobnov. Joshova kitara z e-bowom kot sirena pretresa z leve strani. Andy se preda nežnemu barvanju z ubiranji strun, na desni pa podobo mirnosti živčno brazda Cliff. Glasba pa kar sili k temu, da zaprete oči ter se predate zibajočemu plimovanju zvoka. ‘A Message Of Awarice Rained Down And Carried Us Away Into False Dreams Of Endless Riches’. Skoraj kavbojska tema z drsečo pedalsteel kitaro, ki jo Greg povsem naravno prevzame v svoje roke, andy pa skoraj neopazno poprime štiristrunski del nujne orkestracije. Sanjav uvod. Na platnu pa pokrajina. Navidezno mirna in spokojna. Polja in idila. Kar naenkrat se nad polja zgrnejo jate ptičev. Posnetki ptičev so skoraj kot iz filma kakšnega mojstra suspenza. A relativna lagodnost traja le kakih pet minut. Morebiti nekoliko več. Čas je za obračun. ‘Annihilate the Sparrow, That Stealer Of Seed, And Our Harvests Will Abound; We Will Watch Our Wealth Flood In’. Skoraj kot da bi se obračun že zgodil. V zvoku je čutiti smrt in uničenje in zastajanje diha. Skoraj bi bilo čutiti žalost in grozo. Podobe lačnih in trpečih ljudi na platnu dopolnijo fresko nujnega sosledja nadaljnjih dogodkov s skoraj zgodovinskim verizmom. Kitajci so leta 1958 po dekretu Velikega vodje, pobijali na milijone ptičev, da jim le-ti ne bi požrli vsega pridelka. Pa recimo raje: da bi bilo pridelka še več. To jim uspe- drastično zmanjšati populacijo ptičev, predvsem vrabcev, kataklizma pa sledi šele po tem nerazumnem dejanju… ‘And By Our Own Hand Did Every Last Bird Lie Silent In Their Puddles, The Air Barren Of Song As The Clouds Drifted Away. For Killing Their Greatest Enemy, The Locusts Noisly Thanked Us And Turned Their Jaws Toward Our Crops, Swallowing Our Greed Whole’. Nebo se zmrači. Nepregledna množica kobilic si izžre svojo pot zahvale, ki udari kot demoklejev meč po tistih, ki so želeli igrati bogove ter igrati vladarje usode. Za vse tiste, ki so se imeli za lastnike sveta… Zmaga je bila kratkotrajna in pirova. Žrtve na žrtveniku lastne ničevosti pa postanejo tisti, ki so verjeli, da imajo vse niti v svojih rokah. Kvintet Red Sparowes se v divjem vezenju novih podob predaja izčrpavajočemu plesu mentalnega eksorcizma. Demone vam izrišejo s takšno jasnostjo, da ste lahko neprizadeti le če ste mrtvi, brez intelekta ali pa popolnoma gluhi in slepi. Brnenje v glavi lahko pojenja le postopoma. Po malo manj kot dvominutnem interludiju je čas za meditativni razplet večera- ‘Millions Starved And We Became Skinnier, While Our Leaders Became Fatter And Fatter’ . Žanješ pač lahko le to, kar si sejal. Kljub vsemu ostane vsaj rahlo razprta lina, špranja upanja, skozi katero bi lahko posijalo sonce. Na platnu znova nasmejani obrazi. In vprašanje: ali smo se iz vsega skupaj le karkoli naučili? ‘Finally, As That Blazing Sun Shone Down Upon Us, Did We Know That True Enemy Was The Voice Of Blind Idolatry; And Only Then Did We Begin To Think For Ourselves’. Kot v posmeh in razmislek, saj je itak jasno, da se stvari lahko v svetu zgodijo le na dva načina. Pravzaprav je uvodna katastrofa lahko razumljena kot srce parajoča tragedija. Sleherno ponavljanje že preverjenega recepta pa vodi v sicer podobne rezultate, a je stanje tokrat farsa in ne tragedija. Zelo filozofsko. Zelo polno. Sleherno dodajanje česarkoli bi bilo odveč. Red Sparowes odidejo, po malo več kot uri in četrt, z odra. Kot moralni zmagovalci. Slovenska publika pa dojema koncept koncertov kot neskončno iskanje dodatkov, zato sledijo klici po še. In Red Sparowes po krajšem klicanju po še res pridejo. Vidno zadovoljni nad odzivi množice vzamejo v roke svoje inštrumente ter razprejo pred nami svoj postapokaliptični epilog-‘The Sixth Extinction Crept Up Slowly, Like Sunlight Throught The Shutters, As We Looked Back In Regret…’. Pokrajina se povrne. Z njo tudi stanje možnega vračanja v sfere znanega, varnega. Odlepiti se od sivine povprečja ter doživeti osebno evolucijo proti naprednejši obliki homo sapiensa kot duhovnega bitja. Iz kril, s katerimi smo skupinsko poleteli proti nebu, so izpadla še zadnja peresa. Žarko sonce spoznanja je stalilo vosek in angeli so začeli padati proti tlom. Koherentna celota večera se je zaključila s stilom in nihče, ki je stvar dojel ali pa začel dojemati, ni mogel ostati neprizadet.

Po drugem pristanku Red Sparowes v naših logih si drznem povedati, da so me tokrat osvojili ter prevzeli še veliko bolj kot prvič. Prvič sem občutil stanje tremenduma. Stanje domala strahu nad tem kaj vse lahko vlivajo v moje srce in dušo. Po tem, ko sem ponujeno okušal vedno znova pa je nastopilo stanje fascinansa. Temelji za vero so bili postavljeni. Vere v osebno katarzo ter neskončno lepoto trenutka dokončne osvoboditve vseh telesnih spon. Zvočni kluster z imenom Red Sparowes je nedvomno možno opisovati le z besednimi približki. Uporabil bi lahko besede kot so pretresljivost, lepota, meditativnost, magičnost in neskončna kolosalna grandioznost. Še raje pa o tem molčim ter vam namignem, da se v njihovo zvočno očiščujočo kopel splača večkrat potopiti in v domala stanju levitacije polno uživati…