Kraj: Hotel Jama, Postojna
Datum koncerta: 06.05.2009
Število obiskovalcev: 250
Cena karte: 14 €
Zaključek 5. sezone Postojna Blues festivala se je letos pod prisilo recesijskih pritiskov samoiniciativno prestavil v začetek maja. Po tem, ko smo že vajeni neprijetnega mešetarjenja s sporedom nastopajočih, kateremu se programsko vodstvo festivala tekom letošnje sezone nikakor ni uspelo ogniti, na koncu ostali celo brez same prepoznavne znamke postojnskega dogajanja, torej tradicionalnega velikega finala, je pretekli četrtek v prostorih postojnskega hotela Jama obliž na rane vestnih obiskovalcev Postojne ameriška kraljična vokalnega bluesa in soula, polno zalita teta z imenom E. C Scott. E. C. Scott je baba in pol, tolstorita črnska mama s strupenim vokalnim registrom, šarmom in karizmo, ter sprijeno naravo nepokesanega spolnega obsedenca. Njena obilna postava je pravzaprav tudi edini verodostojni ekvivalent njenega karakterja, ki si je brez omembe vrednega odpora pokoril postojnsko občinstvo.
Zadnji večer letošnje sezone bluesa je v zraku nosil težko pričakovanje edinstvene koncertne izkušnje, gotovo tudi po zaslugi grenkega priokusa, ki se nam je po ustih motal vse od zadnjega obiska Postojne. Zyeco se je tokrat na srečo umaknil glasbi z jeklenim karakterjem, začinjeni mineštri bluesa, soula in na trenutke celo težkega rocka, obdani z varstvom prvovrstne vokalne interpretacije. Pričakovanja so bila upravičena, saj je E. C. Scott skozi večer vestno igrala na strune neizpolnjenih sanj, seveda predvsem tistih seksualno orientiranih tematik, ob katerih povprečni Joža nenadoma zardelih ličnic sramu ne more skriti, temveč le nemočno skomigne z rameni. Takih primerov je bilo v četrtek večer na pretek. E. C. je denimo s pridnim posedanjem v naročju izbrancev, ki so po nekem nepisanem pravilu zaokrožila vsakega izmed njenih ležernih sprehodov med občinstvom, brezsramno preizkušala prožnost mednožno lociranega stoječega kapitala beloličnih Slovencev.
E. C. je torej zase tudi kadar ni navduševala z nezemeljsko mehkobo vokalne dostave zahtevala zvrhano mero pozornosti, da jo je naposled tudi dobila pa seveda ni potrebno posebej poudarjati! Tovrstni šovmanski prijemi so seveda vselej dobrodošli, sploh pri širjenju spektra dojemljivosti slovenskega občestva, sicer nevajenega tovrstnega intenzivnega koriščenja izraznih komponent “pretiranega” seksualnega predznaka. Vsekakor pa pri vsem “cirkusu” ne gre spregledati prvobitne E. C. Scott dobrine, torej pevkinega glasu. Njen dolg legendam soul glasbe je očiten, kot tudi prisotnost tradicionalnih prijemov, s katerimi je osmislila bolj ali manj znane standarde bluesa ter seveda soula. Z naslanjanjem na glasbene vrednote preteklosti je E. C. Scott pred nami sestavila poligon za ekshibicijo vokalnih akrobacij najvišjega kvalitetnega ranga, kjer ni manjkalo prvovrstno aranžiranih priredb, kot tudi ne sapo jemajočega arzelana avtorskih zamislic. V brsteči paleti karakterjev, skritih v življenjskosti pevkinega vokala, ostaja čutnosti osrednje vodilo E. C. Scott rituala. Mehkobna, hitro nalezljiva barva glasu je črtala smernice zimzelenkastih klasik Stand By Me in Let The Good Times Roll, medtem kot je z grobo obrobljenima This Ain’t Your Daddy’s Blues in Other Side Of Me E. C. uprizorila pravo muzikalno monoigro trdosrčnega bluesa. Money je iz pevke iztisnila celo nekaj trših blues rokerskih vibracij, ki jih je E. C. z lahkoto utirila v strumno vrtenje trde ritmične mašinerije. Z absolutnim presenečenjem večera pa je postregla neusmiljena funky reinkarnacija Gabrielove Sledgehammer, ki je pod taktirko debelušno oblikovane ročice E. C. Scott uspešno končala z levitvijo v enega nespornih favoritov večera.
E. C. Scott je v slogu vrhunske izvajalke in s prepričanjem nepotešenega nosoroga v dveh urah brezsramnega “kramljanja” s postojnsko publiko natrosila zvrhano mero glasbenih presežkov, s tem pa jasno odebelila ločnico v odnosu do sodobnih instantno serviranih približkov samooklicanih kraljic vokalne glasbe. Čeprav tovrstna obujanja spominov na glasbene omame že davno minulih dni dandanes pogosto izzvenijo zastarelo in okorno, saj ponavadi vselej nastopijo v paketu s kratenjem manevrskega prostora, ki izvajalcu pri odkrivanju tople vode prepoveduje vsakršno odmikanje od standardov vokalnega bluesa in soula, si slovenski ljubitelji dobre glasbe lepšega zaključka sezone bluesa nismo mogli želeti.
Fotografije: Mojca Perdih
Setlista
1. Living For The Weekend 2. If You Don’t Love Me Baby 3. Let The Good Times Roll 4. Queen Size Bed 5. If I Can Borrow 6. Sweet Man Of Mine 7. To Good To Keep To Myself 8. Just One Of Those Days 9. This Ain’t Your Daddy’s Blues 10. Money 11. Other Side Of Me 12. Sledgehammer 13. Stand By Me 14. What a Good Felling 15. Tell Me About It
Galerija slik
