Malce več kot leto dni po odhodu kitarista Urbanowicza, so Editors končno napovedali izdajo novega albuma, ki jo po malem omenjajo že vse od začetkov leta 2011. Še pred petimi leti ne bi mogel verjeti, da lahko bend nadaljuje svojo zgodbo brez karizmatičnega Chrisa Urbanowicza. Ta je na prvih dveh albumih (The Back Room (2005), An End Has A Start (2007)) s svojimi značilnimi surovimi kitarskimi riffi tako definiral temačni zvok zasedbe, da so jo nenehno postavljali ob bok različnim legendarnim zasedbam (beri: Joy Division, Echo & the Bunnymen, The Chameleons…) iz obdobja razcveta post-punk godbe ter jih obenem primerjali z malo starejšimi sodobniki, npr. njujorškimi Interpoli. Po letu 2009 in albumu In This Light and on This Evening pa se je počasi vse začelo spreminjati. Urbanowicz je zvok kitare zamenjal za zvok klaviatur, Editors pa so krenili v (precej) drugačno, eksperimentalnejšo muzikalično smer. Naenkrat si poti brez Urbanowicza ni bilo več tako težko zamisliti. Čeprav je bila glasba na zadnjem albumu kvalitetna, pa ni več odsevala tiste magije, ki jo je poprej ustvarjal in oddajal specifičen zvok Urbanowiczeve kitare. Počasi so začeli izgubljati svoj razpoznaven glasbeni izraz in se stapljati v sivo večino današnje indie scene.
Morda bi potrebovali več časa, da razvijejo svoj nov glasbeni pristop, za kar pa se očitno niso odločili. Napoved novega albuma The Weight of Your Love, ki izide 1. julija (preko založbe PIAS), se bere kot vrnitev h glasbenim koreninam in preverjenim metodam. Prvi singelsko obarvani komad ”A Ton Of Love” se res da ”bere” kot vrnitev, a kot zelo mlačna vrnitev. V njem slišimo predvsem zelo očiten vpliv ameriških R.E.M. in irskih U2. V skladbi ni več iskric, ki so krasile začetek njihove ustvarjalne glasbene poti. Kritiki in poslušalstvo, ki so album že slišali, pravijo, da so preostale skladbe na albumu precej boljše. Upajmo. A najbolj ironično je v vsej zgodbi dejstvo, da se je temu načinu ”vračanja” najverjetneje uprl (uradno=razhajanje pri pogledih na nadaljni skupinin razvoj) prav Urbanowicz, katerega zvok kitare je definiral njihovo staro zvočno podobo. Urbanowicz je očitno presodil, da jim pot nazaj sama po sebi ne bo pripeljala začetne avtentičnosti – zaenkrat se to tudi kaže – ter da bi morali nov glasbeni izraz nadgraditi in v njega vkorporirati značajske odlike zasedbinega duha. V koliko je moja domneva glede Urbanowicza prava, se bomo lahko prepričala že v kratkem, saj namerava kmalu tudi on izdati svoj novi glasbeni material.
Frontman Tom Smith je o novem albumu dejal, da vstopajo na območje ameriškega alternativnega rocka, večina besedil pa se vrti okoli večne teme: ljubezeni (ne nujno na tradicionalni način izrekanje le te). Album je zasedba iz Birminghama pretežno posnela v Nashvillu, producent je znameniti Jacquire King (Tom Waits, Norah Jones, Of Monsters And Men, Kings Of Leon), miks pa je naredil Craig Silvey, ki je predtem že sodeloval z najpomembnejšimi imeni sodobne sredinske (indie) godbe: Arctic Monkeys, The Horrors, Arcade Fire, Bon Iver. Po odhodu Urbanowicza, sta njegovo mesto zasedla kar dva glasbenika: za klaviature bo skrbel Elliott Williams, solo kitaro pa po novem suka Justin Lockey.
A Ton Of Love:
Še ”live” izvedba skladbe Smokers Outside The Hospital Doors, ki jo najdemo na drugem, najbolj klasičnem albumu zasedbe – An End Has A Start. V njej vso svoje mojstrstvo izkaže že nekdanji člani zasedbe, zgoraj velikokrat omenjeni kitarist Chris Urbanowicz:
