Avtor: Aleš Podbrežnik
kdo: Eric Sardinas & Big Motor
kje: Bluesiana Rock Cafe, Vrba na Koroškem (Veldne Am Wőrthesee), Avstrija
kdaj: četrtek, 22.08.2013, ob 21:30 uri
cene vstopnic: 37.00€ / 41,00€ (regularna cena) / 27,00€ (člani Kelag PlusClub) / 31,00€ (študentje) / 21,00€ (mladina do 20 let)
Več informacij najdete na: www.bluesiana.net
V sklopu promocije svojega novega albuma z nasovom “Sticks & Stones” prihaja na staro celino in novo evropsko turnejo ekstravagantni blues-er Eric Sardinas s svojo zasedbo Big Motor, ki se bo v četrtek. dne 22.08.2013 ustavil v Vrbi na Koroškem (Avstrija).
Podpis Erica Sardinasa je danes vreden kar veliko evrov ali dolarjev, če želite. Neverjetno, a že pri šestih letih je imel prste na strunah kitare. Čeprav je bil rojen kot levičar, in tudi danes še vedno piše z levo roko, se je kaj hitro naučil med vadbo igrati na kitaro kot desničar. To je sicer za glasbenike kar težak preskok, ampak Sardinasa to nikoli ni ustavilo ali upočasnilo pri vadbi. V bistvu mu je le pomagalo- postalo je pomemben dejavnik pri ustvarjanju njegovega univerzalnega stila in specialne tehnike.
Še nekaj mu je pomagalo pri začetkih kariere in je bilo pomembna podlaga za naprej – kraj, v katerem je zrasel, je bil prežet s soulom. Ljudje so poslušali skoraj le to. Pravi, da se je rad izpostavljal tudi melodijam R&B-ja, kar ga je sčasoma privedlo do tega, da je nezadržno začel iskati in črpati melodije juga. Charlie Patton, Son House, Robert Johnson, Skip James, Bukka White, in Fred McDowell so bili med njegovimi najljubšimi glasbeniki. Kasneje je na svoj seznam najljubših izvajalcev dodal še Barbecue Bob-a in Blind Willie Mctell-a kot dva predstavnika ruralnega oziroma “country blues-a”.
Prav tako se mu je prikupil zvok bluesa iz Chicaga oziroma umetnikov, ki so tedaj tam ustvarjali omenjeno zvrst glasbe. Tudi vloga Elmore Jamesa, Howlin’ Wolfa, Muddy Watersa, Otis Rusha in Albert Kinga pri ustvarjanju Sardinasa ni bila zanemarljiva. Ob mešanici vseh teh stilov se je Eric Sardinas znašel nekje na precepu, v katero smer iti, in takrat ga je pritegnil rock’n roll.
Pri svojih začetkih je upošteval kitariste iz petdesetih let dalje, ki so pravzaprav začeli vse skupaj. Temu je primešal zvok turbulentnih sedemdesetih in dobil svojo zvrst glasbe.
Po nekaj letih ustvarjanja tovrstne glasbe, se je Sardinas končno ustalil. Lahko bi rekli, da je našel svoj stil – močna, včasih strah vzbujajoča, razveseljiva in včasih groba ter napeta glasba.
Njegovi slavni pesmi – Treat Me Right iz leta 1999 in kmalu sledeča Devil’s Train – sta bili napolnjeni s primesmi električnih efektov, vendar to ni zakrilo Sardinasovega spoštovanja do bluesa. Nekateri pravijo, da so bile njegove takratne melodije, polne agresivnosti in njegovih čustev, kot da bi bile iz “kataloga klasičnih blues umetnikov”.
Nadaljnji dogodki, ki so zaznamovali Sardinasovo glasbeno pot, so bili nastopanje z naslednjimi glasbeniki: Hubert Sumlin, blues/ rock pionir Johnny Winter, Delta blues kraljevič Honeyboy Edwards.
Kot se spominja Sardinas, mu je petje s Honeyboy-em pomenilo ogromno. Meni, da je Honeyboy eden zadnjih “preživelih”, ki znajo ceniti in prikazati pravi blues.
Tako je Sardinas kmalu ustvaril svoja prva dva albuma. Ko zdaj gleda poznavalsko nazaj, se spomni, da sta ti dve plošči odražali vse, kar se je do takrat naučil. Hkrati pa meni, da je s tem uporabil blues kot odskočno desko za to, da je začel raziskovati bolj “globoko” glasbo…
Sardinas je nadaljeval svoj umetniški pohod s tretjim albumom Black Pearls, s katerim se je zatekel k že znanim in preverjenim uspešnim melodijam. Vendar pa se je na njem tudi potrudil spodbuditi poslušalce, da bi še enkrat premislili o tem, kako pomemben in čudovit je pravzaprav blues.
Tudi legendarni Eddie Kramer je bil vpoklican k sodelovanju pri tem albumu. Prav tako je vredno omeniti, da je bil album Black Pearls posnet v živo in naravnost oziroma samo na analogni posnetek (brez ostalih orodij, dodanih vokalov in podobnega).
Eric Sardinas predstavlja ravno to, česar v sodobnem glasbenem svetu močno primanjkuje: originalnost! Ta v popularni glasbi izginja, vsaka pesem je podobna ostalim, Eric Sardinas pa nam kaže, da glasbena inovativnost le ni popolnoma izginila.
Njegov edinstven zvok in odkrita, preprosta sporočila nekako vračajo življenje nazaj medijski industriji. Hkrati spominja na glasbo, ki je bila popularna včasih in istočasno se vživlja v to, ker nas čaka v prihodnosti. Torej, če ste nekoliko izgubljeni v poplavi identičnih glasbenih produktov, je morda Eric Sardinas prava rešitev za vas…
DISKOGRAFIJA
Treat Me Right (1999)
Devil’s train (2001)
Black Pearls (2003)
Eric Sardinas& Big Motor (2008)
ERIC SARDINAS:
Rojen: 1970
Kraj : Florida
Žanr: blues
Aktiven od: začetka devetdesetih
Instrument: kitara
Melodije: prizanesljive, vdane, včasih agresivne
Stil: blues, electric- blues, blues-rock
Besedna zveza blues-rock daje morda prizvok, da gre za blues artista, ki želi s tem povečati svojo prodajo. Ali pa, da gre za rock skupino, ki je v svojo glasbo vnesla malo bluesa in misli, da je s tem naredila ogromen korak v drug stil glasbe. Še hujša žalitev je reči, da večina rokerjev ne ve kaj dosti o bluesu v njegovem zgodovinskem kontekstu in mitoloških koreninah.
Nič od tega pa ne drži za Erica Sardinasa. Že pri šestih letih je vzljubil blues. Ko je odrasel, se je kot nomad selil iz mesta v mesto. Ustalil se je šele v Los Angelesu. Do devetdesetih je tam igral na ulicah le zato, da je dobil nekaj denarja za preživetje. Potem pa je ustanovil Eric Sardinas Project (ESP), s tem ko se je združil z basistom Paulom Lorangerjem. Loranger je imel idealen glas, ravno takšen, kakršnega je Sardinas iskal. Bil je basist, ki je imel izjemno sposobnost igranja električne kitare in prilagajanja drugim. Dve leti kasneje se jima je pridružil še bobnar Scott Palacios.
ESP je šest let nabiral izkušnje, nastopali so na skoraj tristo predstavah letno! Igrali so povsod – v kavarnah, na festivalih, v Hollywoodskih klubih s slavnimi rokerji.
Kmalu so nastopili na turneji Johnny Winterja kot predskupina. Njihovo ime se je hitro širilo po svetu, kmalu jih je pod drobnogled vzela tudi založba Evidence Records.
Odkritelj bluesa Dick Shurman je pomagal dodelati Sardinasov prvenec leta 1999 (Treat Me Right). Na drugem albumu je bilo možno slišati še več Sardinasove predanosti bluesu, a istočasno znamko, pod katero se tudi prodaja: blues – rock.
Kritiki postavljajo ob bok Sardinasu še dva glasbenika, ki naj bi gojila podoben slog: Alastair Greene in Candye Cane.
Najboljše ocene kritikov sta dobila zadnji in prvi Sardinasov album – torej Treat Me Right in Eric Sardinas& Big Motor.
Kritiki kitaristov na ameriški glasbeni sceni se strinjajo, da Eric pooseblja modernega in naprednega kitarista, ki v sebi nosi veliko bluesa. Navdušuje z mešanjem ritma in energijo na nastopih, ki jo nekateri primerjajo s skupino AC/DC. Prebivalec Hollywooda slovi po svoji psihični trdnosti, stilsko vedno podobni obleki in kavbojskim klobukom. Na hrbtu ima veliko tetovažo, in sicer podobo kače ter sporočilo “spoštuj tradicije”.
Na www.guitarplayer.com ga označujejo kot redko kombinacijo spreminjajočega se glasbenika v sodobnosti. Enega večjih uspehov je Sardinas dosegel tudi, ko se je njegov album Black Pearls uvrstil na 11. mesto Billboardovih Top Blues Albums chart leta 2004. Leta 2006 se je Sardinas pojavil v Meat Loafovem Bat Out of Hell III.
Eric svoj uspeh povezuje s tem, da je kmalu začel igrati kitaro in spremljati koncerte. Eden izmed prvih koncertov, ki ga je navdušil, je bil Elvis z Ronnie Tutt. Ker nikoli ni imel pravih lekcij učenja kitare, se je kot levičar naučil igrati z desnico, kakor se pač je. Sam pravi, da ima hiter ritem, ker je leva roka njegova močna roka. Ne ozira se preveč na tehniko – le igra, kot čuti.
V mladih letih je poslušal skorajda vse. Oboževal je tiste, ki so kitaro potiskali v ospredje melodij. Ko je odkril, da blues nazaduje, si je kupil nekaj najboljših albumov in se začel učiti.
Kot trdi, igra samosvojo vrsto bluesa, ki temelji na inspiraciji. Meni, da ljudje preveč govorijo o njegovih oblekah. Zaveda se, da so kritike del njegovega posla, vendar ga to nič ne moti.
Uživa v tem, da je del močne konkurence v bluesu. Ker je prilagodljiv, igra tako kot meni, da je primerno za priložnost. Na zanimiv način razloži, zakaj ima na hrbtu napis “spoštuj tradicije”: če gre igrati v kavarno, se bo prilagodil tamkajšnjemu vzdušju. Če igra na velikem koncertu, ne bo varčeval z energijo, saj mora vse vložiti v ogromno množico. In tako spoštuje vse, ki jim igra in kraje, kjer nastopa.
ČETRTI ALBUM: ERIC SARDINAS AND BIG MOTOR
Na njegovem četrtem albumu se Sardinas predstavi kot umetnik, ki v svoje besedilo vlaga veliko ustvarjalnosti, izvirnosti. Na zadnjem albumu je zaznati veliko mešanic med R/B, rock and roll-om, tradicionalnim bluesom. Če te mešanice niso vplivale na besedila, pa so zato toliko bolj zaznamovale izvedbo samih pesmi. V produkciji je pomagal Matt Gruber. Album se začne z drznim All I Need. Sardinasovi vokali in gladko drsenje po kitari naredijo ta uvod popoln. Sam je dejal, da “je hotel s to pesmijo poslušalce popeljati na vožnjo”.
Nekoliko drugačna od sledečih pesmi je Find My Heart, ki poslušalca povleče v eksplozijo kitar, polnih vokalov in nalezljive energije. V pesmi Gone To Memphis pravi, “ali ne slišimo vlaka, ki prihaja po progi in kliče njegovo ime”. Vendar pa, kot pojasnjuje, to ni pesem o nekom, ki bi se odločil oditi skozi vrata, ampak o nekom, ki je že šel skozi vrata. V prenesenem pomenu naj bi to pomenilo, da zgodba govori o tem, kaj je treba storiti, da se stvari začnejo premikati. Ker je Memphis njemu pomemben, ga je uporabil v pesmi.
V pesmi Burning Love se zgleduje po Elvisu Presleyu oziroma eni njegovih pesmi, s katerimi je zrasel in po katerih se je zgledoval. Proti koncu album preide na počasnejše tone, vendar pa prav pred koncem Sardinas še enkrat pokaže moč akustičnih in električnih kitar.
