Kraj: Bluesiana Rock Cafe / Vrba na Koroškem (Velden Am Wörthersee) / Avstrija
Datum koncerta: 22.08.2013
Število obiskovalcev: 60
Cena karte: 37,00 € (rezervacija) / 41,00 € (na dan koncerta), 31,00€ (študenti) / 21,00€ (do 21 let).
»Saj ni res – pa je!« bi lahko rekli, ko je lastnica Veldenska kluba Bluesiana Gudrun Kofler že tretjič v letošnjem letu objavila najavo za koncert Erica Sardinasa – in to le mesec dni po njegovem zadnjem koncertu v tem klubu. Ampak ker so Ericovi koncerti vedno znova prava poslastica za ogled in nežen balzam za živčne končiče v ušesih, ga seveda tudi tokrat ni šlo zamuditi – čeprav sva ga vključno z obiskom Vrsarskega Montraker festivala v letošnjem letu doživela že četrtič.
Tudi tokrat Bluesiana pričakovano ni bila povsm napolnjena – na koncertu se je zbrala približno enaka količina ljudi kot na julijskem koncertu. Vendar pa je maloštevilno občinstvo naredilo koncert s precej bolj intimnim vzdušjem, kar pa za obiskovalce nikakor ni slabo. Polne ulice turistov očitno še niso zavohale prijetnega kluba na obrobju mesteca, kar je gotovo slabo za posel, a kljub temu toliko lepše za nas, stalne goste, ki se zaradi odsotnosti slučajnih obiskovalcev lahko ustvarimo prijetnejše vzdušje.
Eric Sardinas je začel brenkati po strunah s šestimi leti. Čeprav levičar se je naučil kitaro igrati kot desničar, kar gotovo ni bila preprosta naloga, a je najbrž prav to dodalo nekaj posebnih iskric pri njegovem igranju. Že kot fantič se je zgledoval po legendah bluesa in r’n’b-ja, tem zvokom pa je ostal zvest ves čas svoje kariere. Prepoznan je predvsem kot kralj resonančne (slide) kitare, ki daje njegovim pesmim poseben prizvo
Ob desetih zvečer se je v stalnem spremstvu Big Motor na odru tudi končno pojavil veliki kralj s svojo dobro kitaro. Po uvodnem solo brenkanju in uglaševanju je Sardinas povedal, da je vesel, da se je po dobrem mesecu spet vrnil v Blusiano, kjer se zbirajo ljudje, ki ljubijo dobro glasbo. Povedal je, da to ne bi bilo mogoče, če za dobro muziko ne bi imela posluha lastnica Gudrun Kofler in po klubu so se razlegli glasni vzkliki odobravanja in velik aplavz. Zatem pa je Eric takoj prešel k stvari in začel z I’m worried.
Eric v setlisto ni vlagal mnogo popravkov.. Kar pa je tudi prav, le zakaj bi človek popravljal tisto, kar ni pokvarjeno. Tudi nastop sam po sebi ni bil veliko drugačen od julijskega. Eric je pač Eric. Na odru skozi pesmi pripoveduje o svojem življenju, o svojih doživetjih. Prav presunljivo je gledati Erica iz prve vrste in hkrati opazovati, kako se mimika njegovega obraza spreminja z besedilom in melodijo pesmi. Njegova interpretacija pesmi je neverjetna. Na obrazu lahko preberemo sleherno bolečino ob izgubi ljubljene osebe, ob pogrešanju doma ter hkrati nekaj trenutkov zatem veliko veselje ob sreči, ki ga preveva. Po koncu vsakega komada se spet vrne v realnost, povpraša, če se dobro počutimo, nato pa se spet z gibanjem in dušo potopi v naslednjo pesem. Seveda pa Eric ne naredi na odru vsega sam – neutrudno mu sledita bradati Levell Price na basu in mladi Bryan Keeling na bobnih. Usklajenost trojice meji na perfekcijo, kljub temu, da Eric ni ravno glasbenik, ki bi igral svoje pesmi statično in vedno na isti način. Vsak koncert je zgodba zase, ki zahteva novo interpretacijo melodije in besedila, zato je Ercu težko slediti s pripevanjem, četudi so ti besedila znana. Kajti vedno doda kakšne spremembe v ritmu, v tonih, v verzih,…. saj očitno vsak koncert začuti drugače. In zato ga je vedno znova zanimivo poslušati in opazovati.
V prvem delu koncerta smo slišali še kar nekaj komadov, od I can’t be satisfied preko Get down to whiskey do Road to ruin. Kljub temu, da ni bilo več peklenske vročine, so Sardinasove potne srage vsepovsod povzročile tudi to, da mu je sicer stalni kovinski slide tudi zdrsnil iz mezinca, a ga je tudi med pesmijo spretno pobral, vrgel v zrak, nataknil nazaj na prst in nemoteno nadaljeval. Po uri igranja je Eric tudi tokrat naredil 10-minutni odmor, ki se je razpotegnil v pol ure. Po premoru, ko smo se vsi malo okrepčali in nadihali, je Eric v spremstvu Big motor poln energije ponovno stopil na oder. Pri igranju se Eric zanaša na analognost, od elektronike poleg ojačevalca uporablja le wah wah pedal, mu pa pri igranju njegove kitare pride prav prav vse v okolici, od kovinskih slide-ov, do steklenice in tudi stojalo od mikrofona, ob katerega elegantno podrsa svojo največjo ljubezen med brenkanjem. V drugem delu nam je Eric ponudil County line, It’s nothing new, priložnost pa je dal tudi Levellu in Bryanu, da se sama izkažeta na odru in jima prepustil solo točko. To je srčno publiko v Bluesiani počasi dvignilo do ekstaze in na koncu točke smo ob ritmih poplesavali že čisto vsi in tako popolnili prostor pod odrom z našo energijo. Ko se je Eric vrnil na prizorišče, je to začutil in publiko še dodatno podžgal s Full tilt mama, nato pa so vsi skupaj družno zaigrali še nepogrešljivo Texola. Po zaključnem komadu se je Eric poslovil, a publika je ob njegovem odhodu vpila na ves glas in slišati je bilo, kot bi bil klub nabito poln. Tega seveda tudi Eric ni mogel preslišat in vsi trije so se vrnili na oder, se še enkrat zahvalili vsem, še posebej gostiteljici Gudrun, in skupaj s publiko so zaigrali in zapeli še If you don’t love me. Ponovno se je trojica poslovila in publika je ponovno zagnala vik in krik s topotanjem po tleh ter s potrkavanjem steklenic ob mize in za trenutek se je res zazdelo, da klub ne bo zdržal takšnega fenovskega navala za ponovni bis. Vztrajati je bilo potrebno kar dolgo, vednar se je izplačalo – trojica se je vrnila na oder, se ganjeno zahvalila in skupaj so zaigrali še Behind the 8. Tokrat Eric ob zaključku koncerta ni zažgal svoje kitare, kot je to naredil na omenjenem festivalu v Vrsarju, ampak tega tudi ni nhče pogrešal – v vsakem primeru smo dobili mnogo več, kot smo pričakovali.
Četrti obisk koncerta Erica Sardinasa v letošnjem letu je opravljen. Bi ga šla gledat in poslušat tudi petič? Gotovo. Če se kdo sprašuje zakaj, naj tudi sam obišče njegov koncert, se mu prepusti z dušo in telesom in takoj bo imel odgovor na dlani. Kdo ve – morda ga pozno v jeseni doživimo ponovno. Kje drugje kot pa v najboljšem klubu pod soncem – v Bluesiani v Veldnu.
Galerija slik
