Kraj: Koper / Figa Rock Bar / Slovenija
Datum koncerta: 25.11.2014
Število obiskovalcev: 70
Cena karte: 18,00€
Ne zgodi se pogosto, da bi imeli znotraj meja naše države priložnost videti in slišati tako kakovosten glasbeni trio, kot so Eric Sardinas & Big Motor. Letos jeseni pa je (spet) naša primorska ponudila prav to in to celo dva dni zapored. A pojdimo lepo po vrsti večer za večerom.
Eric Sardinas je vsakemu glasbenemu zanesenjaku že znana ikona resonančne kitare. Mešanica r’n’b-ja ter bluesa pooseblja njegovo glasbo, prepleteno z odločnimi ritmi in raskavim grlenim vokalom. Na čelu s kitaro, seveda. Za prste obliznit.
Prijazno osebje Figa Rock Bara nas je prav lepo sprejelo. Omenjeni koprski klub je te dni praznoval svojo četrto obletnico obstoja. Klub je prijeten, daje občutek domačnosti in zaželenosti. Rdeče-bele stene so polne podpisov izvajalcev, ki so se v štirih letih že zvrstili na Figovem odru. Za šankom se lahko pohvalijo z dokaj pestro izbiro piv in med srkanjem žlahtnega hmeljevega zvarka smo čakali na nastop fanta, ki je ogreval oder pred Ericom Sardinasom.
Tega, kar se je zgodilo, verjetno ni pričakoval nihče. Prijazen, preprost mladenič, ki sliši na ime Samo Pivač, je na oder sicer stopil nekoliko plaho, a je iz svojega nastopa naredil čudež. Samo je Jeseničan, ki nastopa po lokalnih klubih sam s svojo doma narejeno kitaro, družbo na odru pa mu delata le še njegov predirljiv vokal in neizmeren talent. Fant nastopa pod umetniškim imenom Samuel Blues. Nastopa tako z avtorskimi komadi kot tudi s priredbami, pri čemer se tako po imitaciji glasu kot tudi slogu igranja najbolj približuje legendi Johhny-ju Cash-u. Da fant ni od muh, je postalo kmalu jasno. Ko je Samo pozabil na publiko in se prepustil le igranju in petju, ga je minila tudi vsa začetna zadržanost. Na odru smo bili priča pravi fuziji zvočnih harmonij in hkrati neizmerno natančni in predirljivi izvedbi skladb. Če smo ob prvih nekaj pesmih v občinstvu še pogrešali spremljevalno skupino, smo kmalu dojeli, da je Samo s kitaro na odru popolnoma dovolj. Mladenič je bil pri svojem delu tako uspešen, da je tudi sam Eric Sardinas v zaodrju napel ušesa ter stopil bližje občudovat mladega Jeseničana. In potem še bližje. In še bližje, dokler se vendarle ni povzpel na oder in zapel ob Samu. In to ne le eno pesem. Ves čas je odkrito kazal navdušenje na mladim talentom, ki ga prisotnost zvezdnika (in morda tudi vzornika) na odru ni prav nič zmedla, čeprav je Ericov prihod najbrž nekoliko pomešal štrene poteka nastopa. Eric se je potem vljudno umaknil z odra, da je lahko mladi Samuel Blues zaključil svoj več kot uspešen nastop. Samuel Blues je gotovo izvajalec, ki zadovolji sleherne apetite po kakovostni blues glasbi, zato vodjem klubov dajem na znanje, da naj ne spregledajo tega mladega upa in ga povabijo še na kakšen oder.
Sledil je krajši premor, a kmalu po deseti uri uri zvečer se je na odru pojavila težko pričakovana trojka – nekoliko šepajoči Eric Sardinas skupaj s svojima spremljevalcema Bryan-om Keeling-om in Levell-om Price-om. Skupina svoje dobre volje ni skrivala. Da je Eric izredno dobro razpoložen, je bilo jasno že ob nastopu Sama Pivača, a tudi člana Big Motor, ki sta sicer med Samovim nastopom ostala v zaodrju, sta na oder stopila nasmejana in pozitivnih misli. Eric je zbrano občinstvo pozdravil, povedal, da jih veseli, da so tu, ter udarno začel s prvo pesmijo. Njegove roke in prsti kljub navidezni grobosti posedujejo nepredstavljivo čutnost, ko se Eric popolnoma prepusti kitari. Kljub svoji nedavno zlomljeni nogi (med avgustovskim koncertom v Bluesiani si je Eric ob padcu z odra zlomil nogo) ni skoparil s poplesavanjem na odru. V svoj nastop je trojica na odru vložila dušo, srce in telo. Skozi grlene verze in neskončno improviziranje na kitari, basu in bobnih je publika med lovljenjem ritma, ki so ga nakazovali možje na odru, padala v glasbeno ekstazo.
Trojica je konec oktobra izdala novi studijski album z naslovom Boomerang, tako da so del koncerta posvetili promociji novega CD-ja. Tudi nove pesmi so skupini pisane na kožo in kot take so se prijetno zlile ob starejše uspešnice. Koncert se je odvil v dveh delih z vmesno 20-minutnim premorom. V tem času smo slišali tako najnovejše skladbe, kot so Run Devil Run, Boomerang, Bad Boy Blues, kot tudi starejše County Line, Gambling Man Blues in obvezno Get Down To Whiskey, kateri je pripevala tudi publika.
Eric v preteklosti ni veljal za gostobesedneža na odru, zadnje čase pa se nekoliko pogovori tudi z občinstvom in pove kakšno svojo prigodo, kar doda koncertu pridih globje povezanosti izvajalca s publiko. Čeprav sta oba spremljevalca, tako Levell na basu in Bryan na za bobni, navidezno potisnjena nekoliko v ozadje, pa kljub temu pritegneta poglede in posluh publike, kajti v obvladovanju svojih instrumentov popolnoma nič ne zaostajata za svojim velikim vodjem. Po novem kratkolasi in bradati Levell uspešno zapolnjuje ritmične poudarke, Bryan pa s svojo natančnostjo in dovršenostjo na bobnih sledi prav vsakemu improviziranemu vložku s strani obeh mož pred njim.
Oder v Figa Rock Baru je bil skoraj premajhen za Ericovo poplesavanje na odru in njegove vragolije na kitarah. Mogočni bluesman med svojim nastopom ne miruje niti za sekundo. Pri tem ni pomembno niti to, ali bo stal ob mikrofonu, ko bo moral peti, ali bo s svojim očarljivo hripavim vokalom kričal mimo njega; ali se bo prepletel z vsemi kabli naokrog in preskakoval zvočnike na odru ter drsal s kitarskim vratom ob stojalo mikrofona. Človek iz sebe stisne vsako trohico duše in ljubezni do glasbe ter jo preda občinstvu. Nepozabno.
Eric tudi v zaključku svojega koncerta ni pozabil na čudežnega Samuel Bluesa, ki ga je še enkrat povabil na oder in skupaj sta odpela ter odigrala še eno pesem. Ker pa publika ni prenehala z vpitjem in spodbudami, je sledila še zaključna Behind The 8, ki pa je bila spet skoraj usodna za Ericove noge, saj je v zanosu igranja pesmi pošteno klecnil in se zgrudil na kolena med monitorje na odru. Malo smo spet zadržali dih, a k sreči ni bilo nič hujšega, saj je Eric kmalu sam vstal in nadaljeval z igranjem do konca pesmi. Sledilo je le še slovo z odra, a se je trojica kmalu po nastopu pridružila obiskovalcem pod odrom na pogovor in fotografiranje. Duženje se je nadaljevalo pozno v noč, nas pa je čakala še dolga pot domov, kratek spanec in nadaljevanje Sardinasove zgodbe naslednji dan.
Vsak koncert Erica Sardinasa kljub nekaterim podobnostim vedno znova preseneti. In vsak naslednji njegov koncert je presežek prejšnjega. Zato seveda ni skrivnost, da smo si ga ogledali tudi naslednji dan v Novi Gorici. A to je že druga zgodba. Vse pohvale organizatorjem za izvedbo tega dogodka – morda pa se bodo vendarle počasi začeli tuji glasbeni biseri pojavljati pogosteje tudi v naših klubih.
Galerija slik
