Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Gradec (Graz) / Orpheum Teater / Avstrija
Datum koncerta: 07.10.2007
Število obiskovalcev: 400
Cena karte: 27.00€
S šestim oktobrom je počilo naposled tudi po notah pristnega hard rock prapočela in prva violina Švice v tej veščini, zasedba Gotthard, je tako odrinila na novo evropsko turnejo, da predstavlja svoj poslednji studijski dosežek, znova lep in veličasten skupek obzirno in prefinjeno dodelanih melodičnih hard rock vnetljivcev, ki se nahajajo na albumu imenovanem “Domino Effect” (RockLine recenzija TUKAJ). Naš standardni “žur plejs” v Graškem Orpheumu, drugi zapordni termin nastopanja skupine na omenjeni turneji, še vedno stoji pokončno, še vedno nabito poln raznoraznih prireditev in na veliko srečo, ohranja tudi tradicijo, da te prikupne dvorane ne zaobidejo na svojih turnejah tudi najbolj vroči, najbolj legendarni, kot ne tudi najbolj obskurni in neznani jurišniki rock glasbe. Vselej se najde za vsakogar nekaj na programu Orpheuma. Celo za ljubitelje melodičnega hard rocka, ne boste verjeli, kolikor nas je pač veselo pobrcavajočih še ostalo
Dvorana je ob osmih zvečer že nakazovala da bo vroče, vroče, vroče… Kakšnih 500 ljudi je pozdravilo nove nadebudne mladeniče, švicarje Redeem, rojake Gotthard. Slednji so jim iz tega razloga tudi dali priložnost, da ponesejo svoje ime v svet. Redeem niso fascinirali prav v ničemer. Variacija na novodobno reciklažo prežvečenih dognanj sedemdesetih iz katere se napajajo danes skupine tipa Wolfmother ali The Answer, s precej jokavim vokalom. Udarni trio, ki se zanaša na stare okvirje hard rocka sedemdesetih, z blues zavoji. Solaže zreducirane na zdolgočaseno tritonsko brlizganje zakrnelo triprstnih pull off-ov in pač že omenjeni jokavi lajež mladeniča, ki je istočasno pel. Ta seveda ni pozabil na nekaj tako imenovanih emo trič trač trikov in si utrl kanček črnine okrog oči, nekaj kar je vnesel v rock stari dobri T. Rexovec Marc Bolan, pred nešteto leti. 40 minut veselice s fanti, se je precej vleklo, ker pač ni bilo začutiti prav ničesar še nevidenega ali neslišanega. Vsekakor skupina nosi znanje igranja, nosi potrebno odrsko samozavest, potrebno uigranost, a manjkal je tisti šarm, privlačnost. Okej puncam ne dvomim, da pobje niso bili privlačni, a če se ozremo le na njihovo glasbeno sporočilo, to definitvno ne pozna kdove kako velike očarljivosti. Postregli pa so z zelo dobro odrsko uglasitvijo zvoka. No sej bo, a ne? Počakajmo, da preteče še malo Save in Donave. Pa nadgradnja odrske konfekcije ob tem je nujno obvezna. Fantje! Delujete namreč, kot pobegli sužnji iz bombažnih polj Južne Karoline.
Ob 21.20 minut pa je odjeknilo povsem zares. Skozi z meglo zasičeni oder v temno prelivajoči se modrini je pristopil prvi iz Gotthard ekipe na oder, kot se zanj spodobi, prvi kitarist skupine Leo Leoni. Trenutek za njim vsi preostali člani, v dvorani pa je v polno završalo, ko se je pojavilo na odru še prvo pogonsko kolo skupine. Pevec Steve Lee. Master Of Illusion, prva skladba albuma “Domino Effect” (2007)! Otvoritev po pričakovanju. V začetku so se Gotthard skozi prve tri komade nekoliko lovili v zvoku. Zlasti je bilo potrebno nekoliko umiriti prehrupno bas linijo in dvigniti v zvočni razmazanosti slabše slišen Steveov vokal.
V dvorani se je gnetla lepa masa ljudi. Definitivno med 700 in 800 komadov, raje rečem dobrih 700. Nekaj deklic v prvi vrsti je odlično obvladovalo verze in lovilo ter požiralo z očmi neprestano seveda koga drugega kot Stevea. Vsekakor je možakar najbolj atraktivna figura skupine. Pravzaprav se kar ponavljam, kadar ga opisujem, a mimo tega preprosto ne gre. Poseduje pač izredno karizmo, je izdelan odrski igralec, ki zna umestiti sleherni odrski gib v pravem trenutku na pravo mesto. Če k temu dodaš superiorni značaj njegovega grlenega, a z eksplozivno voltažo nabitega melodičnega vokala, kateri ne skriva kanček Davida Coverdalea (Whitesnake), kanček Bon Jovi in kanček Stevena Tylerja (Aerosmith), potem ti je v trenutku jasno, da si se znašel na pravem kraju. Energija ki te zagrabi ob tem je vražje zapeljiva! 5 komadov iz Domino Effect, nadalje 5 tudi iz “Lipservice” (2005), kar dokazuje silno uspešnost te plošče, skozi visoko eksekucijo mednožnih neposlušno utripaških skladb albuma, katere so se že čvrsto prijele pri oboževalcih. I Wonder, All We Are, Dream On, zaključek regularnega dela Anytime Anywhere in še posebej nujni in obvezni Lift U Up, so vse po vrsti dokazovale veliko priljubljenost plošče “Lipservice” med občinstvom.
Gotthard so dobesedno vešče ubijali na odru skozi visoko stopnjo z leti pridobljene glasbene zrelosti v smislu razvojne rasti skupine kot enote. Res, da je veliko večino nastopa ovita v zrežirano igro, v odrsko rutino, pa fantje ob tem ne skrivajo pozitivne naravnanosti, izrednega smisla za humor, hudomušne nagajivosti, s katero vseskozi zbadajo drug drugega na odru, največ kar šteje ob tem, pa je izredna kemija, ki jo skupina razvije na medsebojnih vezeh čvrstega prijateljstva in dolgotrajnega vztrajanja v glasbenem poslu, ki deluje tako prevzetno med izvedbo materiala v živo. Od izdaje prvenca “Gotthard” mineva mimogrede natanko 15 let. In fantje so zelo zrasli. Gotthard tako sijejo danes v polnem blišču skozi čvrsto uigranost ekipe, ki je odrsko v trenutku lahko generirana, vzpostavljena in razvita ter v obliki sladko opojnega hard rocka zmagovito plasirana občinstvu. Mojstrsko podžiganje Stevea med koncertom, vselej doživlja jasen in glasen odziv publike. Mož preprosto prebija led s svojo karizmo. Kadarkoli fantje zahtevajo sodelovanje publike, energijo publike, se ta vrne. V skladbi Domino Effect so plapolale prav vse roke Oprheuma v zrak. Od prve vrst pa vse naprej do vrat na nasprotni strani odra. Tudi pregovorno vselej zadržani Avstrijci se torej znajo pošteno razvneti in za to ne potrebujejo zgolj klobas, doma varjenega piva in frajtonarice. Dejansko, pa je pripomoglo k temu tudi ogovarjanje Stevea Leeja v nemščini. Med uro in tri četrt urnim nastopom nas je seveda razganjalo ob obveznih klasikah železnega repertoarja skupine Mountain Mama, Firedance, Top Of The World, posebej obvezni Hush (priredba Joea Southa), s težo na oživljanju tretjega studijskega albuma “G.” (1996) Sister Moon, One Life One Soul in Let It Be, medtem ko je Make My Day nadomestila s prejšnje turneje v set listi skladbo In The Name.
Kako močni so Gotthard po komponistični plati, kako prefinjeni, čutni in imenitni skladatelji, dokazujejo in potrjujejo vselej znova seveda njihove balade. Skupina je v tem tako prepričljiva, da si lahko dovoli oziroma privošči izvedbo prvega dodatka s povsem novo balada Falling, ko na odru dela družbo Steveu Leeju le zvesti “session” klaviaturist zasedbe Nicolo Fragile. Tu Steve pokaže vse svoje vrline čutne mehkobe in subtilnega petja, dvorana pa znova eksplodira ob še eni sanjavi točki Heaven, kjer se združi s skupino znova v eno ob spevno melodičnem refrenu. Gotthard so prvi dodatek zaključili na moč bombastično. S skladbo erogeno razvratnega in pohujšljivega “boogie drivea” Lift U Up, na katero je množica pravzaprav cel večer nestrpno čakala. To je v dvorani dvignilo pritisk do te mere, da so se po koncu nevarno tresle deske tal pod nogami, saj so ljudje dejansko v uglašeni strumnosti poskakovali ter skoraj zmleli tla na žagovino trsk, ko so klicali skupino nazaj na oder. Gotthard so se prikazali še enkrat. Niti ni bilo treba uganiti, da bo na sporedu priredba Bob Dylanove The Mighty Quinn, ki je v trenutku še enkrat vzpostavila identičen čvrsti most na relaciji intenzivnega pretoka energije med ljudstvom in skupino, pravzaprav ponovitev slike med Lift U Up. Izredna kombinacija čvrste rock udarnosti in intenzitete, združene z ultra melodičnostjo v obleki rutinirane izvedbe, ki odkatapultira obiskovalca naravnost iz čevljev pod strop dvorane!
Koncert zasedbe Gotthard je prinesel pravi obliž na vse rane lačnih dobrega hard rock špila. Obveza, kot pravim. Po klavrnih polomijah, ki jih doživljajo reunioni skupin Motley Crue, Dokken, ko Coverdaleu vidno peša glas, ko so Bon Jovi prav tako bleda senca samih sebe, ali siceršnji silni redkosti obiskov tovrstnih skupin v “bližini” naših krajev, je Graz v tem primeru nujen invazije ljubitljev glasbe. Absolutno, kadar je tu najavljeni Gotthard špil! Seveda se je zgodilo prvič, da nisem srečal nikogar od znanih rednih obiskovalcev koncertov trše rock branže iz Slovenije, kot se je zgodilo tudi prvič, da sem popolnoma sameval v prostoru rezerviranem za fotografe med prvimi tremi skladbami po odrom, kar me je navdalo kar z nekoliko utesnjenim občutkom. Vendar pa je vse to razbil izreden nepozaben koncertni utrip nedeljskega večera, ki so ga prinesli v Graz enkratni Gotthard skupina, ki je v teh trenutkih na vrhuncu svoje izrazno artistične smeri, v smislu kreativnosti v studiu, ki jo fantje na moč uspešno potrjujejo z magnifikacijo in kapitalizacijo kompaktno rušilnih in na moč izdelanih vrhunskih hard rock nastopov. Nepozabno doživetje, ki zrajca do jajca!
Setlista
REDEEM:
1. Dreams You’ve Lost
2. Two Points Of View
3. Splendid
4. Behind The
5. Drowning
6. Gravity
7. The Riddle
8. Black Monkey
9. Alive
10. Lost
GOTTHARD:
1. Master Of Illusion
2. Gone To Far
3. Top Of The World
4. The Call
5. Hush
6. Sister Moon
7. Make My Day
8. I Wonder
9. One Life One Soul
10. Let It Be
11. Domino Effect
12. All We Are
13. Dream On
14. Firedance
15. Mountain Mama
16. Anytime Anywhere
—dodatek I.—
17. Falling
18. Heaven
19. Lift U Up
—dodatek II.—
20. Mighty Quinn
Galerija slik
