Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Ljubljana / Cvetličarna (VPK Mediapark) / Slovenija
Datum koncerta: 19.01.2004
Število obiskovalcev: 700
Cena karte: 4.500,00SIT
Tako, sedaj pa stran od tega stokanja! Nafilajmo si žile s pravo peklensko energijo najbolj surovo jeznega metaliziranja in kruljačenja Grave Digger!
Prvi so stopili na oder Undercode. Hrvati so nas prvič obiskali enkrat novembra, mislim da leta 2002, kot predskupina Paulu Di’Anno-u & Killers. To je bilo takrat, ko me je prvič in nikdar več v življenju na koncertu za popizdit bolela glava. Pa ne zaradi njih, pač pa zaradi energy flowa dvorane na Metelkovi in tistih obupnih stebrov. Undercode so pristopili s polno paro. Izstopal je bobnar, ta mali vrag je sopihal kot lokomotiva, predvsem je opozoril nase v predzadnjem komadu ritmov vojaškega marša (žal ne vem naslova), kjer je pričaral pravi fantastikus na dvojnem bas pedalu hkrati pa rešetal opne svojih bobnov, da je odmevalo kot na indijanskem bojnem pohodu. Fantje so bili pravšnji izbor za otvoritev. Prvinam klasičnega heavy metala so dodajali primesi novodobnega thrasha. Drzna, brezkompromisna udarna drža, fantje razvijajo svoj prepoznavni slog.Vroči hrvaški temperament. Brez zavor, brez dlake na jeziku. Le power usred čela blesavog! Zvok je bil odličen. Fantje pa pristopili korektno in profesionalno. Uglašeni, sproščeni in skrajno podivjani. Seveda je narod prvič intenzivneje poskočil ob zvokih Grinder, klasike Judas Priest. Bend je zaključil nastop s priredbo Manowar, imenovano Gods Made Heavy Metal, ob zvokih katere se je dodobra zdramila dvorana in zamajale metalske butice, čeprav bi osebno slišal v živo raje še kaj več od njihovega izvirnega repertoarja. Odličen, z energijo nabit, vživet in spontan nastop.
Magus Noctum so odpovedali nastop zaradi bolezni bobnarja.
Tako so za Undercode prikorakali na oder Requiem. Baje so praznovali deseto obletnico obstoja. Razbeljeni hard rock. Seveda je daleč izmed vseh na odru ugajal pevec Sergej. Ne toliko po svoji igri, kot po izrednih pevskih akrobacijah, ki jih je sposoben, kar vnaša v glasbo Requiem izredno dinamiko, sočnost in okusen kontrast. Visoke sekvence so bile odpete čisto in na vso moč. Ne poznam naslovov pesmi, ne zapuščine Requiem, a kar sem slišal močno vleče na Rainbow. Sploh nek komad je nosil podobne linije kot Stargazer, nek drug celo na Black Sabbath poznejše ere (tam med poščama “Headless Cross” 1989 in “Cross Purposes” 1994), z enostavnim a žgočim rifom ter zabeljen z melodičnim vokalom in kontrastnim vpenjanjem klaviatur. Sram me je, a moram vam priznati, da slovenske scene ne spremljam skoraj popolnoma nič. Zvok je bil fantastičen, hkrati tudi atmosfera. Ob pogledu na dvojčka, ki sta nekoč igrala za Lene Kosti in pevca ter motor Lenih Kosti Milana Krušiča, ki je iz avditorija spremljal nekdanja kompanjona, se mi je utrnila misel po ponovnem reunionu tega legendarnega metalskega benda, ki ga vsi tako zelo pogrešamo. Ta večer je bil res nekaj posebnega. Srečal sem veliko ljudi, ki jih nisem videl celo večnost. Vsi smo bili odlično razpoloženi. Koncert v Sloveniji je popolnoma druga zgodba kot na Dunaju, v Münchnu, ali Grazu. Domač teren, sproščenost, prijaznost… Dobro, organizator v dvorani ni priskrbel ravno kmečke peči, žgancev in zelja, a skozi temne prostore so sevali večinoma pozitivni vajbi.
No in Grave Digger. Za povprečnega obiskovalca in fana, ki se je znašel tistega večera le z vstopnico in štampiljko na zapestju v dvorani VPK, so bile to nedvomno metalske sanje. Skozi zvoke nasnetega intra se je prikazal na odru H.P. Katzenburg, odet in namaskiran v zadnjega delilca pravice – smrt, maskoto Grave Digger. Zavzel je svoj položaj za tastaturami na desni strani bobnov. Megla se je dodobra zgostila na odru, še štiri silhuete so se nam pridružile v dvorani. Narod je eksplodiral, Grave Digger pa udarili z Rheingold. S prve uigrano, zvočno popolno. Grave Digger je tisti bend, ki je našel odlično formulo skladnosti, ko se v glasbi izražajo enakovredno prav vsi člani skupine. Seveda če odštejemo klaviature, ki služijo večinoma za okras. Kombinacija skrajno navitega debelega basiranja Jensa Beckerja, filigransko a do konca uničujočega torpediranja dvojnega bas pedala Stefana Arnolda, masivnosti sesipajoče udarnih rifov kitarskega mitraljezca Mannija Schmidta (baje je njegov vzornik Michael Schenker) in nepogrešljivosti, unikatno, na miljo prepoznavnega, surovega, razjarjenega vokala Chrisa Boltendhala, je delovala impulzivno, magično uigrano, popolno. Ponudili so fantastičen zvok skozi celoten koncert. Narod je še bolj ponorel, ker so Grave Digger nadaljevali z razvpitim The Dark Of The Sun ter preko Son Of Evil prešli v prvega izmed vrhuncev nastopa, presenečenje The Battle Of Bannockburn.
Set lista je bila odlična, uravnovešena, komadi kontrastno pomešani, tako da je dinamika tudi na račun tega skozi koncert nenehno valovila. Balad ni bilo. Nekako 40% vsega repertoarja je sestavljal material najnovejše plošče “Rheingold” (2003) – 6 komadov, potem po trije komadi iz plošč “The Grave Digger” (2001), “Excalibur” (1999) in “Knights Of The Cross” (1998), dva iz “Tunes Of War” (1996) in po eden iz “The Reaper” (1993), “Heart Of Darkness” (1995) in “Heavy Metal Breakdown” (1984). Pri tem so imeli napisano na set listi tudi pesem Yesterday s prvenca “Heavy Metal Breakdown”, ki pa je niso odigrali. Osebno so mi godile njihove pesmi groze, terorja in smrti, kot so The Grave Dancer z odličnim “na tri štiri” udarnim glavnim rifom, srednje hitra pesem visokega ambienta The House, ter razbijača Son Of Evil in The Grave Digger. Posebej so me podrli s fantastičnim epom, zgubljeno pesmijo iz plošče “Tunes Of War”, ki konceptualno povezuje oba albuma “Knights Of The Cross” in “Tunes Of War”, imenovano The Battle Of Banockburn, ki pripoveduje o zmagi škotskega kralja Roberta Brucea nad številčno premočnimi angleškim sovragom. Razbeljeni riffing in šus polnih jajc. Užival sem ob pogledu na Mannija, ki se je kopal v lastnem znoju. Neverjetno koliko zvočnega prostora pokrije njegova kitara, tudi med soliranjem. Sploh se ne pozna, ko fant preneha rifati, zvok skupine ostaja skozi njegove solaže še naprej jeklen in povampirjen. Publika je vseskozi glasno sodelovala in sevala izredno energijo. Sodelovanje med skupino in avditorijem je bilo fantastično. Kakih 600 ljudi (VPK sprejme vsega skupaj 1000 človeških glav) je strumno poskakovalo, se prekopicevalo in se predajalo užitkom metalskih zvokov legendarnega nemškega benda. Poleg tega so se brezskrbno predajali užitkom prelitega piva, tako da so imeli varnostniki kar nekaj dela, saj so odnesli iz dvorane kar nekaj mrtvo pijanih metalskih zdelancev, ki bremena alkoholnih derivatov pač niso bili več sposobni prenašati. Že samo ob tej izkušnji je biti del metalskega koncerta v Sloveniji posebno doživetje. Delež opotekajočih oseb, ki so z vse večjimi težavami krotili neposlušnost statičnih in dinamičnih stabilizatorjev svojih mehanoreceptornih organov, je v dvorani naraščal iz minute v minuto.
Chris in kompanija se niso mogli načuditi predanosti slovenskih fanov ter njihovega obvladovanja besedil repertoarja skupine. Kadarkoli je Chris zahteval odziv publike, je huronski rjovež zajel dvorano, da se je le ta dodobra stresla. Nekatere verze je Chris nalašč prepustil publiki, npr. refren Lionheart, zaključni verz “Murder, murder!” v pesmi Knights Of The Cross ali kasneje v dodatku verze grandiozne himne Rebellion (The Clans Are Marching). Ni ga bilo trenutka, ko bi skupina slučajno za trenutek omahnila na odru, kajti tisti večer so jezdili na krilih predane množice, ki je resnično lačna takšnih dogodkov pri nas. Skupina je vrnila množici energijo. Pristopili so na vso moč in s striktnim namenom, da uprizorijo pravo metalsko razdejanje in dvignejo pokrov strehe VPK. Chris je deloval na odru kot sam zlodej, se repenčil in znal prav zlobno, kot pravi rutiniran grešnik, pogledati izpod čela, ko je to bilo potrebno. Njegova igra je bila odlična. Indijanec Manni Schmidt je garal kot žival in kot nosilec glavnine melodij imel fantastično oporo v ritem liniji Becker/Arnold. Še hujši garač, bobnar Stefan je med komadi nenehno na umetelen način vrtel v rokah bobnarske palčke, posebno je ugajalo njegovo izvrstno vpletanje dvojnega bas pedala znotraj prehodov, med katerimi se mi vedno znova “strena” ob tistem, tik pred vhodom v refren pesmi Excalibur. Jens Becker je bil nedvomno presenečenje večera izmed vse četverice. Vedno plahi, vase potegnjeni umetnik, ki se na odru skromno drži ozadja in vešče kroti svoja čustva, se je tokrat prepustil energiji. Spontano se je predal koncertni magiji, se nenehno prestavljal z enega na drugi konec odra, spodbujal publiko in soborce na odru, ter namenil nekaj nasmehov publiki, kar je zanj prava redkost. Prvič se je znašel v središču pozornosti ob izhodu iz pesmi The Battle Of Bannockburn, z odličnim motivom, ki ga je napisal za to pesem, drugič pa seveda ob grandioznem zaključku regularnega dela koncerta v epski pesnitvi Twilight Of The Gods, ko sta z Mannijem uprizorila izreden fade out. Da je Jens mojster rifa je pokazal že pri Running Wild. Spomnite se njegovih odličnih inštrumentalov visoke atmosfere Over The Rainbow (“Blazon Stone”, 1991) in Highland Glory (“Death Or Glory”, 1989). Grave Digger so napadli oder z vsemi sredstvi zlasti v pesmih Under My Flag, The Grave Digger, Knights Of The Cross, Morgane Le Fay, Maidens Of War in The Grave Dancer, ki so vse po vrsti trgale glave. Intenziteta ni popustila niti na eni točki in vsi ki ste preživeli ta atomski napad, če niste tokrat dobili direktnega šusa v žilo, potem ga gotovo nikdar ne boste.
Po regularnem zaključku je sledil prvi dodatek. Hit Rebellion (The Clans Are Marching). Narod je ponorel od navdušenja, hala oživela skozi prepevanje slehernega verza. Nova eksplozija in metalske buče so se znova vrtele. Drugi dodatek se je pričel s Chrisovo napovedjo, da bodo odigrali pesem, ki jim je še posebej pri srcu in jo vsi zelo radi igrajo imenovano The Roundtable. Srednje hitra pesem ubijalskega rifa je bila zame osebno nedvomno eden vrhuncev koncerta, zlasti pa je pomenil absolutni vrhunec prav zaključek. Heavy Metal Breakdown, norenje in drvenje, narod vseskozi v verzih sodeluje sinhrono s skupino, Chris zahteva v pavzi energijo, le to dobi skozi bučno in podivjano navijanje publike, Grave Digger udarijo s poslednjim krogom glavnega motiva pesmi, a hkrati najbolj predrzno in uničujoče. Druženje se izteka, fantje uprizorijo zaključni uglašeni mojstrski fade out, ki odjekne skozi dvorano, katero preplavi val navdušenja s strani množice. Grave Digger se zahvalijo množici, nekako sem dobil občutek, da smo jih Slovenci prepričali v to, kako nora in zvesta avdienca smo, fantje ob tem niso skrivali svojega zadovoljstva. Znova sem imel za lep čas zabuhel vrat in glasilke.
Setlista
1. The Ring (uvod)
2. Rheingold
3. The Dark Of The Sun
4. Son Of Evil
5. The Battle Of Bannockburn
6. Valhalla
7. Under My Flag
8. The Grave Dancer
9. Maidens Of War
10. The House
11. Lionheart
12. Excalibur
13. Sword
14. The Grave Digger
15. Knights Of The Cross
16. Morgane Le Fay
17. Twilight Of The Gods
—prvi dodatek—
18. Rebellion (The Clans Are Marching)
—drugi dodatek—
19. The Roundtable
20. Heavy Metal Breakdown
Galerija slik
