Helloween ali kako so “bučke grešile” v Zagrebu (2011)

0 7

Lokacija: Zagreb / Boogaloo / Hrvaška
Datum: 25.01.2011


Helloween so eden najpomembnejših evropskih metal bandov, saj so bili eden ključnih aktov za razcvet heavy-power metala v Nemčiji in Evropi konec osemdesetih. Držijo se preverjene formule in tudi dandanes redno izdajajo studijske albume ter s tem skrbijo za naraščaj med oboževalci in obenem ohranjanje priljubljenosti med starimi fani. Najnovejše poglavje njihovih studijskih ploščkov se imenuje “7th Sinners”, zaradi katerega promocije so se Helloween odpravili na obsežno evropsko turnejo, prvo po letu 2007 oziroma “Gambling with the Devil” turneji. Če se je štiri leta nazaj turneja v velikem loku ognila naše grude, se je k sreči tokrat sreča obrnila nam v prid in Nemce pripeljala ne samo v našo sredo, pač pa dan pred tem še v bližnji Zagreb, kamor sva z Alešem odšla “preverjati teren” in s tem odprla letošnjo koncertno sezono tudi na mednarodni ravni.

Še prededn so na oder stopile “Bučke”, so ozračje začeli ogrevati Švedi Avatar. Kljub temu, da gre za mlad band, saj člani štejejo šele komaj dobrih 20 let, imajo za seboj že zavidljivo število glasbene kilometrine in izkušenj, za kar se morajo v prvi vrsti zahvaliti In Flamesom in Obituary, s katerimi so v letih 2007 in 2008 križarili po odrih širom Evrope. V pol ure dolgem nastopu so Avatar predstavili skladbe iz treh do sedaj izdanih albumov s povdarkom na najnovejšemu, lani izdanemu “Avatar-ju”. Energičen nastop generičnega melodeath metala s skoki k drugim podzvrtsem metal obrti med privrženci power metalskih napevov ni pustil globljega vtisa, čeprav ne moremo fantom na odru, kar se samega nastopa tiče, očitati prav nič. Za razgibanost v zvoku skrbi predvsem vokalist, saj vokalno varira od clean tehnike do grovla, kar skupaj z moderno komponirano strukturo komadov predstavlja prebavljiv zalogaj predvsem ljubiteljem modernejših (core) tendenc v današnjem metalu. Avatar bi v prihodnosti še znali opozoriti nase, a zaradi svojega agresivnejšega stila stare gothenburške šole so se izkazali kot rahlo zgrešena izbira za predskupino na heavy/power metal dogodkih.

Drugi po vrsti so nastopili Stratovarius, širšemu metal občestvu neprimerljivo prepoznavnejše ime kot pred njimi Avatar, zaradi česar je oživela tudi notranjost kluba. Na bobnarskem stolčku je sedel Jörg Michael, ki se je v zadnjih mesecih boril z rakom in ga uspešno premagal ter se kolegom že pridružil na turneji, zato ima tokratno pohajkovanje po Evropi za finske power metalce prav gotovo še toliko večjo težo. Tehnično odlično podkovani finski glasbeniki so dolgolaso publiko zabavali s precej statično set listo – v kateri so uživali predvsem tisti, ki so Stratovarius gledali prvič. Repertuar je močno gravitiral k materialu skupine izdanemu do preloma novega tisočletja, kar je velik fiasko, glede na to da so se na turnejo odpravili v podporo novemu albumu “Elysium”, iz katerega so zaigrali zgolj skladbo Darkest Hour. Stratovarius frontman Timo Kotipelto to pot ni imel svojega dne. Morda ga je izdal prehlad, morda razlog tiči kje drugje, a visoke lege so mu predstavljale pretrd oreh, zato se je bil primoran naslanjati in skrivati za prepevanjem publike. Povsem drugače pa je bilo z kitaristom Matiasem Kupiainenom, ki se je v slabih treh letih že uspel zavezati Tolkkijeve čevlje, zato je bil njegov nastop mnogo bolj sproščen, drža na odru pa karizmetičnejša kot tista na Wacken Rocks South festivalu pred dvemi leti (reportaža tukaj). Stratovarius so s skladbami Speed of Light, Kiss of Judas, Stratosphere in obveznim Black Diamond suvereno oddelali svoj nastop, čeprav sem prepričan, da so sposobni pokazati še mnogo več.

Skoraj do dneva natančnih pet let po zadnjem ljubljanskem koncertu so se Helloween vrnili v naš delček Evrope. Boogaloo klub se je ob AC/DC klasiki For Those About To Rock (We Salute You), ki že dolgo odpira Helloween koncerte, napolnil do zadnjega kotička in glasno pozdravil prihod peterice glasbenikov na oder.

Nastop je otvoril prvi singel iz novega albuma, Are You Metal?, in začel prilivati olja na ogenj razgretemu vzdušju v dvorani. Sledil je skok v osemdeseta k klasikam Eagle Fly Free in March of Time, predno je sledila prva pomirjevalna s kratkim solo vložkom Sasche Gerstnerja. Čas je bil za skok nazaj na album “7th Sinners” in skladbi Where The Sinners Go in World of Fantasy, kjer je kitarski duet Weikath/Gerstner še enkrat več dokazal odlično medsebojno ujemanje in poznavanje. Kitarski deli so bili odigrani precizno in v skladu z izvirniki na albumu, škoda le, da odgovorni niso poskrbeli za zvok, ki bi bil kos Helloween standardom. Kitari sta bili po mojem mnenju napram drugim inštrumentom za odtenek preveč v ozadju celostne zvočne slike, čeprav medsebojno dobro uglašeni, saj so bili riffanje in solo deli dobro slišni in se niso prekrivali. Svoje vokalne zadolžitve je uspešno opravljal tudi Andi Deris. Leta so naredila svoje, zato je previden pri izvajanju najvišjih vokalnih registrov in jih mestoma prepušča publiki, vseeno pa tudi še v letu 2011 dostojno zastopa Hellowen barve. A Deris ni samo vokalist, je tudi frontman od glave do peta. Nenehno komunicira s publiko in poseduje izreden občutek za obvladovanje situacije na relaciji band – občinstvo, v čemer pa bi ne smel pretiravati.

Po še enem prastarem slatkišu I’m Alive je sledil akustični spust v globine ljubezenskih skrivnosti oziroma skladba Forever and One v akustičnem kolažu z Gerstnerjem in Derisu na kitarah. Deris je pretkan glasbeni maček in je znal iz mirnejših momentov z rahločutnim pristopom potegniti kar največ, s čimer je predvsem nežnejšemu delu občinstva narisal kakšno solzo na obraz. Pred finišem je sledilo še eno izmed najprijetnejših presenečenj v repertuarju igranih skladb aktualne turneje – skladba Hanful of Pain (“Better Than Raw”, 1988), predno se je koncert prevesil v zadnjo fazo, ko so nemške Bučke zaigrale svoje najprepoznavnejše napeve, a na drugi strani predvsem zaradi Derisovih nepotrebnih nagovorov nabrale tudi največ minusov. Če nas je “medley” treh Keeper of the Seventh Keys klasik še uspel zadovoljiti, je bilo drugače s porazno izvedbo prepoznavnega napeva I Want Out, pri kateri je Deris s (pre)dolgimi govori, ogrevanjem in ščuvanjem publike ter nepotrebnimi šalami popolnoma uničil njeno epskost. Finalna faza koncerta je povsem pripadla ljubiteljem klasičnih Helloweenov (nasploh je bila era Kai Hansa presenetljivo bogato zastopana), ki so nam v dodatku privoščili še jurišni Ride The Sky, Future World in za piko na i zagrebški zgodbi še Dr. Steina. Pri poslovilnemu komadu se ni našlo nobenega junaka, ki bi se našemil v opravo zlobnega doktorja in na odru v “The Stooges – Fun House” stilu zažural s skupino.

Helloween so med občinstvom pustili mešane občutke – vedno znova se je prijetno v živo srečati z legendarnimi Bučkami, a ostaja grenak priokus, ker bi uro in pol dolg program lahko bil mnogo intenzivnejši. Če se da Gerstnerjevo in Löblejevo solo točko še mirno in z užitkom prenašati, to ne velja za nepotrebno raztegovanje klasik in (pre)večkratnim ponavljanjem refrenov. Da ne bo pomote. Izkušeni glasbeni mački koncert oddelajo profesionalno, v njem uživajo in se zabavajo, in ravno ta njihova še enkrat več izkazana iskrena ljubezen do ustvarjanja in igranja glasbe je glavni razlog, da smo lahko zagrebško generalko pred ljubljanskim nastopom označili za uspešno.

avtor: Urban Bolta
fotografije: Aleš Podbrežnik

HELLOWEEN:
1.Intro (AC/DC – For Those About to Rock / Happy Happy Halloween / Who is Mr.Madman?)
2. Are You Metal?
3. Eagle Fly Free
4. March Of Time
5. Guitar intro (Sascha)
6. Where The Sinners Go
7. World Of Fantasy
8. Drum solo
9. I’m Alive
10. Forever And One
11. Handfull Of Pain
12. MEDLEY: – Keeper Of The Seven Keys – King Of A Thousand Years – Halloween
13. I Want Out
—dodatek I.—
14. Ride The Sky
15. Future World
—dodatek II.—
16. Dr. Stein

STRATOVARIUS:
1.Hunting High and Low
2.Speed of Light
3.The Kiss Of Judas
4.Winter Skies
5.Darkest Hours
6.Stratosphere
7.Phoenix
8.Forever
9.Black Diamond

AVATAR:
1. The Great Pretender
2. Roadkill
3. Shattered Wings
4. Reload
5. Deeper Down
6. Pigfucker
7. Queen of Blades


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X