Helmet na krilih apokalipse znova grmeli v CUK Kino Šiška (2017)

Poba Nazadnje spremenjeno Apr 18, 2020

Lokacija: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Datum: 01.03.2017

Neverjetno kako čas beži. Niti dve leti in pol se nista obrnili, ko so se ameriški alternativni metalci Helmet zglasili v CUK Kino Šiška, ko so izvajali na tisti turneji svoj album »Betty«. V celoti. Tokrat so se vrnili znova v Evropo in znova tudi slovensko prestolnico ter s seboj prinesli svežo avtorsko vsebino. V oktobru lanskega leta je namreč izšel skupno osmi studijski album zasedbe z naslovom »Dead to the World«.

Pred dobrima dvema letoma so Page Hamilton in njegova tovarišija nastopili brez predskupine. To pot so jo pripeljali s seboj. Pravzaprav so začetki zasedbe Local H zakoreninjeni, tako kot v oziru Helmet, daleč v osemdesetih. Skupina je danes duo, ki ga zastopata ustanovni in originalni član, to je pevec in kitarist Scott Lucas ter bobnar Ryan Harding. Dolgoživa formacija ima v žepu serijo albumov, seveda pa v svojem preteklem obdobju Local H niso od vselej nastopali kot duet. Predstava dveh izkušenih in energetsko do zob oboroženih glasbenikov, ki sta se pod reflektorji male dvorane v Kinu Šiška cmarila, ko sta prelivala hektolitre znoja, je hipoma prevzela s srčnostjo, ko sta valila težke riffe in je Ryan osupnil s svojo neukročeno podivjanostjo na meji zverinske utrganosti, ko je neusmiljeno mlatil po činelah ter preostanku bobnarskega seta. Lucas je postregel izjemno našpičen, plazovit, nareverbiran in masten zvočni zid, ki se je šopiril skozi neukročenost kitarskih fraz, sam pa je dopolnjeval predstavo z blazno vokalno eksekucijo. Alternativni rock s premiso surovega garažnega šundra, ob katerem neprevidnim tega večera na prizorišču, ni bilo težko oglušeti.

Helmet so se predstavili v nespremenjeni postavi glede na svoj obisk Kina Šiške v oktobru 2014. Čeprav je bila set lista podrejena novim skladbam albuma »Dead to the World«, se kvartet ni pustil prositi, da začini repertoar tudi s starejšimi točkami, zlasti tistimi s prvih štirih, danes kultnih albumov svoje kariere. V glasbi Helmet slišiš marsikaj, radosti pa dejstvo, da jim je malokdo podoben, če sploh.

Zakaj so Helmet tako cenjeni tudi v novih časih, kar je potrdilo natrpano prizorišče Kina Šiške, pri čemer ni manjkalo v prvih vrstah italijanskih obiskovalcev, ki so delovali posebej nakurjeno med koncertom? Zaradi Hamiltona seveda. To ni mačji kašelj, da si kot kitarist tako poseben in večplastno obtesan, da te izbere v svojo spremljevalno skupino sam presvetli David Bowie.

Page je že s prihodom na oder naznanil kako imeniten kitarist je lahko, ko je ogreval prste z jazzovsko obarvanimi variacijami soliranja. Bend je nato družno zagrmel v Give It. Pošastno lomastenje jekleno pohujšanih riffov in ekstremnega šundra, ki se je sproščal nenadoma v prostoru, si moral spremljati nekje na sredini, ali pa v sredini spredaj. Hipnoza! Skrajno levo ali desno si lahko za trenutek oglušel, tako naviti monitorji proizvajali mnoštvo decibelov. Hamilton je uporabljal v trenutku lep, čist, blago mističen vokal, v naslednjem trenutku se je prelevil v togotneža, ki je skozi gnev poezije nosljavo grleno robantil nad razvrednotenjem posameznika v tej, davno tega propadli družbi in ne nazadnje civilizaciji. Plast za plastjo, okrepljena tudi z doprinosom ritem kitarista Dana Beemana ter izredno živahno in razgibano ritem linijo občasno odebeljenega groove momenta, nad katero so bdeli riffi v sinkopah. Na trenutke hipnotično, tudi srhljivo odtujeno, pa znova zbližano z milino pretanjenih fines. Postapokalipsa in katarza sta se tega večera, ob druženju s Helmet, končno le pričeli!

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista: