Hrup, estetika in surrealizem (2013)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Kraj: Channel Zero, Ljubljana, Slovenija
Datum koncerta: 11.10.2013
Število obiskovalcev: 120 – 150
Cena karte: 10 € v predprodaji / 14 € na dan koncerta

Petkov večer je v zavetje ljubljanskega epicentra alternative, kluba Channel Zero, prinesel krepki odmerek novodobno obarvane zvočne provokativnosti ter avantgardne noise estetike. Kot glavni nosilci in za večino glavni razlog obiska klubskega hrama CH0 so bili za marsikoga newyorški post-punkerji A Place To Bury Strangers, ki, navkljub imenu, ki asocira na pregovorno smrt in mrtvilo, nekrofilno postmortem togost in neživljenje punka, dokazuje ravno obratno stanje. S svojimi salvami naelektrenega in kitarsko piskajočega izraza je trojček iz Big Applea uspel utrditi renome bolj izpostavljenih in bolj uveljavljenih imen ameriške podzemne avantgarde, po dobrem desetletju eksistencialnega spreminjanja in rekonceptualiziranja pa so bili na slovensko odrsko sceno postavljeni tokrat kot branilci bolj konkretnega vladanja sceni kot, recimo temu tako »kralji hrupa«, pod tonami distorziranega kaoticizma pa so uspeli v svoje bistvo upihati tudi kosce pravih polnokrvnih garažnih pop briljantov, s konciznim mračnjaškim pridihom bolj uveljavljenih Škotov Jesus And The Mary Chain, v svoji esenci pa so bližje Iggyjevim Stoogesom kot postgrungerski nedefiniranosti. Predapokaliptični naivni drone britanskega otočja iz ere davno pokopanih osemdesetih je po letošnjem pokolonu zasedbi Dead Moon z albumom Strange Moon – A Tribute To Dead Moon po mnenju marsikaterega sladokusca terjal empirično preverjanje, razlog več za obisk pa bi lahko garaži zapriseženim asketom predstavljal tudi noise rockovska poslastica iz Georgie, tročlanski in triglavi hrupni multižanrski derivat, ki sliši na ime Bambara.

Pospremljeni s primerami na genialno nadrealistično estetiko Davida Lyncha ter opasani z izjemnim ploščkom Dreamviolence se je fešta začela prav z udarnim prikazom izjemne moči in udarnosti prav trojčka z noiserskim garažnim odmerkom umazanega, namensko do konca distorziranega popa. Pop je tukaj pogojno izpostavljen, saj so Bambara na svoj psihedelični način bližje ekstremni eksplozivni mešanici sanjave Swans ranljivosti ter stadiumsko našpičenega gotha, Lynchevi zajci pa se tu prav nesramno eksplicitno prikradejo iz domala slehernega kotička zvočne nasičenosti tega resnično gosto zvenečega ekscentričnega odmerka odrsko dobro zagovorjenega polzenja po zadimljenih stranpoteh manično depresivno skonstruiranega univerzuma. Temačni in hermetično predani sugestivnim prijemom post-punkerskega dronanja in HC gazea si tukaj jemlje popolno umetniško sobodo natrgati in v nekaj prav potentno konkretnega zvezati eklektične končiče sanjavega in bipolarno nastavljenega vokala Reida Bateha, na katerega se povsem samoumevno ter niti malo generično lepo lepita bas Williama Brookshirea ter prepotena ritmika izjemnega bobnarja Blazea Bateha, prek sicer zelo shizofrenega spleta morasto sladkega poigravanja ritma in melodije pa se zlivajo še slapovi precej plesno nasičene elektronike. Fantje na odru resnično padejo v sozvočje s svojim bistvom, dobra uigranost pa seva iz sleherne pore trojca pri vseh skladbah, med katerimi se v spomin najočitneje zasidrajo v srca in misli sicer ne najštevilčnejše množice obiskovalcev predvsem s konkretno začinjeno estetiko izjemne skladbe All The Same, s pošastno verzijo skladbe Bird Calls, ki zveni kot Depeche Mode na zelo psihotičnem tripu, z eklekticizmom skladbe Hawk Bones ali sladkimi odmevi krikov demoničnega ugriza skladbe Divine Teeth pa se status prvega večjega presenečenja večera samo potrdi in zacementira. Bamabara so se zasedbi A Place To Bury Strangers na turneji pridružili na nastopu na Poljskem, po le treh skupnih odrskih pojavljanjih pa si mladi nadobudni trojec zasluži vse pohvale. Izpostavljala ne bi nikogar posamično, čeprav si svoj levji kos koncertne pogače užitka zasluži odrezati predvsem izjemni Blaze, ki je s svojim kaznovanjem bobnarskih open, predvsem pa z izjemno vživeto predstavo pustil boljši okus v ustih, zaradi katerega je bila zvočno precej naporna glasbena daritev še lepše užita kot bi bila sicer … Bambara so bili bolj kot mlačna predigra, bližje definiciji popolne garažne dominacije, tako je bila naloga popolnega očaranja publike pred tem, kar naj bi še prišlo, precej težavna, saj je bilo potrebno standarde zastaviti precej višje, kot če bi na oder stopili po nastopu kakšnih popolnih povprečnih brezveznikov, kar Bambara nikakor niso bili.

Fenomenalna kemija velike trojke se nadaljuje tudi nadalje s prihodom glavnih zvezd večera, ki pa so oder zasedli v zavetju res ekstremno zadimljene atmosfere kar konkretno napolnjenega Channel Zeroja. Dim, meglena substanca je polnila domala zadnji kotiček kluba, prek celote pa so se prebadali žarki nezemeljskih laserjev, zaradi katerih bi lahko kdo mislil, da je zajadral na trance žurko, APTBS pa so vse kaj drugega. Zaprisežena rekonceptualizacija pejzažev zgodnjega Nicka Cavea, prej omenjenih Swansov pa Joy Division si poda tu roko z res rustikalno zvenečim postpunkerskim poigravanjem s tisočkrat slišanim, a tolikokrat spremenjenim barvanjem palete plošč A Place To Bury Strangers, eklektičnim Exploding Heads ter lani izdanim diktatom plošče Worship, si utira precej zanimivo popovsko sladkano pot. Sanjavi vokal Oliverja Ackermanna, ki se ob elektroniki in precej neposredni metriki bobnarja Robija Gonzalesa ter precej netipičnih basovskih linijah Diona Lunadona utirajo svojo pot na trenutke nekoliko kričeč kitarski način, izza zvočnih slapov precej naivno zvenečega noise popa pa se čuti celo nekaj NIN ostrine, ki pa ne žrtvuje plesnosti v tem precej nasičenem visokotonskem drvenju po robu tega, kar naj bi pop, punk, goth, elektro in noise dejansko predstavljali. Kitarski zanos, poziranje, eksces, publika pa popolnoma pade pod megalomanskim pritiskom katarzičnega hrupa ter navidez kaotičnega reda. Pozitivni prenos dobre energije odseva tudi v plesni zasanjanosti in ekstazi ljubljanske publike, ki se rade volje podredi ambientalnem poigravanju podob in zvočnih kolažev, med katerimi se kot eden boljših trenutkov impulzivnega, spontano odigranega in spletenega koncerta v celoto s krvavimi, podkrepljenimi progresivnimi podtoni vpiše predvsem epska različica sklepne skladbe Ocean, ki z več kot 10-minutnim jammom, zgolj eno lučjo, ki utripa v gosto meglo in publiko, ki ji pripade čast sokreatorjev izjemne atmosfere, pripelje popolni in dodobra zapolnjeni vlak užitka v povsem druge dimenzije od realne stvarnosti. Nadzemni svet je bil prepreden s kriki kitar, publika pa se je v tem popolnem stiku vseh silnic ekstremne gravitacije vesolja popolnoma umirila, svoja telesa prepustila valovenju ritma. Popolno brezčasje se je kar nadaljevalo in nadaljevalo, po res dodobra z zvokom nasičenem stiku prostora in neskočne časovnosti pa je, po zadnjem odzvenu kitar in hipnotičnega napeva, nastopil popolni zlovešči vakuum, praznina, ki je bila po nastopu popolne tišine, še bolj dokončna, fatalna in skoraj bolj boleča od salv hrupa, ki so se vtrle v podkožje in zavest množice.

A Place To Bury Strangers so izginili v noč. Objela jih je mlečno gosta megla dima, kot privid po izjemni ekstazi pa je ostal v ušesih zgolj rahel pisk nadraženih ušes, ki so resonirala ob sladkem hrupu obeh zasedb. Izjemen koncert je prinesel v Ljubljano vsaj zrnce tiste sprostitve in odmislitve vsakdanjih skrbi, zaradi katerega je bil na srca in duše tokratne publike poveznjen lep in konkreten obliž popolne potešitve. Eklekticizem surrealistične lepote je del te zgodbe, levji delež tega pa se ne skriva zgolj v pejzažih, imaginariju, igri sugestivnih, a tokrat za fotografske estete popolnoma neuporabnih luči, temveč nekje globje. Verjetno v tisti točki popolne fuzije občutij pravega časa in prostora, ko si na plan pustimo priromati vse tiste brzdane občutke konvencionalnim zakonom gravitacije zavezanim občutjem, prava frekvenca zvoka in ritma, pa čeprav par decibelov glasneje od običajnega pa prebudi srce in misli in spusti v svet žarek ali dva tiste popolne breztelesne ekstatičnosti, ki ne pozna komadov, imen zasedb, članov, ve pa, da je bila deležna nečesa lepega, božanskega in nadstandardnega. In zavoljo tega se je vredno vračati in poseči po imenih, kot so A Place To Bury Strangers ali še bolj neznani in prej manj slišani Bambara, ki pustijo pravi odtis svoje prave esence tam, kjer to najbolj šteje – na srcu!