Avtor: Peter Podbrežnik
Kraj: Arena Campagnola / Schio / Italija
Datum koncerta: 03.07.2008
Število obiskovalcev: 0
Skorajda eno leto po našem zadnjem srečanju z Jethro Tull v Grazu, kjer se je med drugim zgodil tudi nepozabni intervju z Ianom Andersonom, neuničljivim poglavarjem te nesmrtne britanske skupine, sva se z Alešem podala v Schio, da bi dedke progresivnega rocka ulovila sredi praznovanja njihove 40. obletnice obstoja. To je pomenilo, da so za turnejo, kar se tiče izbire izvedb, postavili poudarek na svojih prvih treh albumih (This Was, Stand Up, Benefit), ki izvirajo iz obdobja, ko so večinoma še igrali blues rock/hard rock in preden so odkrili progresivni rock. Razen tega, da je postal ogled vsaj enega nastopa Jethro Tull zame že kar nekakšna vsakoletna tradicija, katere se nikakor ne sme zamuditi, je bil ta poseben nabor koncertnih izvedb še en dodaten razlog za odpravo na dolgo pot, ki se je izkazala za precej bolj naporno in razvlečeno kot sva lahko pričakovala tudi v najhujši nočni mori, čeprav se je na koncu še kar dobro izteklo.
Ta dan je šlo, brez slehernih pretiravanj, prav vse narobe, kar se sploh lahko zgodi narobe. Sredi poti proti Schiu, ki so jo spremljale nepopisne kolone turistov, katere so spominjale na pravcate selitve narodov iz nekega daljnega zgodovinskega obdobja, sva se namreč popolnoma izgubila in doživela pravo kalvarijo z vmesnimi vožnjami po hribih in dolinah, preden nama je uspelo priti na prizorišče koncerta. Resnično nima smisla opisovati vseh neprijetnih “dogodivščin”, ki sva jih do tedaj doživela in katerih ni hotelo biti konec niti po najinemu prihodu na cilj (med njimi je tudi eden od vzrokov zakaj za to reportažo ni slik). Jethro Tull so do tedaj že začeli s svojim nastopom in Ian se je tako še enkrat “proslavil” (tokrat na najino žalost) s svojo že skorajda pregovorno natančnostjo.
Pravzaprav je bila še celo prava sreča, da sva sploh uspela priti na koncert in zamudila samo prve tri izvedbe; prastaro klasiko “My Sunday Feeling” (prva skladba z njihovega prvenca, ki se dan danes ne znajde pogosto na njihovem koncertnem jedilniku in edina za katero mi je bilo žal, da sva jo zamudila), standardno “Living In The Past” ter manjše presenečenje, “Serenade To A Cuckoo”, originalno jazz standard Rolanda Kirka in legendarni inštrumental s prvenca “This Was” (1968), ki velja za skladbo na kateri se je Ian naučil igrati flavto. Od slednje sva uspela še ravno ujeti zaključne pasaže na Ianovi flavti, ko so svoj nastop preusmerili na šaljivo in s seksualno aluzijo zabeljeno “Nursie”, originalno iz priljubljenega kompilacijskega albuma “Living In The Past” (1972). Ta verzija te kultne skladbe, katere niso igrali že vrsto let, je bila sicer aranžirana po tisti, ki se nahaja na “A Little Light Music” (1992), njihovem drugem koncertnem albumu.
Ianu sta na odru poleg obeh stalnih pribočnikov, legendarnega kitarista Martina “Lancelota” Barreja (v skupini je že skoraj tako dolgo kot Ian in je poleg “njegove pihalne eminence” edini nepogrešljivi član Jethro Tull) in bobnarja Doanea “Big Boy” Perrya (v skupini je že več kot 20 let in precej dlje od vseh dotedanjih bobnarjev skupaj) delala družbo še basist David Goodier in klaviaturist John O’Hara, ki sta za pojme Jethro Tull še prava zelenca, saj sta njihova člana šele od lani. Sledila je še ena prastara klasika s prvenca, priljubljeni “A Song For Jeffrey”, posvečen njihovemu nekdanjemu (drugemu po vrsti) basistu Jeffreyu Hammondu, kateri je po svojem odhodu iz skupine na prelomu 70-ih za vedno odložil bas kitaro v kot ter se posvetil slikarstvu. Ian je, kot je to že pravilo v zadnjih letih, tudi tokrat spet na veliko improviziral s svojim pošteno skrhanim vokalom in je tam, kjer se je le dalo nadomeščal “izgubljene” vokalne delnice s pasažami na flavti, nekajkrat pa ga je, predvsem na zahtevnejših delih, ki zahtevajo nekoliko višje lege kot ponavadi, enostavno zmanjkalo. Nabor starih skladb je bil sicer v marsičem soroden tistemu, ki ga je moč zaslediti na kultnem koncertnem albumu “Nothing Is Easy: Live At The Isle Of Wight ’70” (2004) in priznati je treba, da je bil dobro uravnotežen med nekatere, sicer redke, skladbe iz kasnejših obdobij ter obvezne standarde.
Eno največjih presenečenj, če ne največje sploh, kar se tiče izvedb iz njihovih kasnejših obdobij, je predstavljala izvedba “pozabljenega” hard rockerja “Rocks On The Road”, ki se nahaja na (za Tull pojme) podpovprečnemu albumu “Catfish Rising” (1991). Sledila je izvrstna izvedba priljubljene samosatire “Too Old To Rock’n’Roll, Too Young To Die” z istoimenskega albuma. Tull se zaenkrat, kljub spoštljivemu naboru let, uresničitvi naslova te vselej zabavne burleske še vedno uspešno izmikajo. Tudi tokrat ni izostal standardni in vselej izjemno priljubljeni inštrumental “Bourée”, katerega izvedbo je Ian pospremil s “samokritičnimi” besedami o najslabši možni verziji te klasike J. S. Bacha, ki so jo spremenili “v barski jazz najslabše vrste”.
Možakar je, kljub izjemno rutiniranemu nastopu, značilnemu za vse profesionalce, kateremu se pač po toliko letih ne da več izogniti, iz sebe ponovno pokal raznovrstne in večinoma izjemno duhovite šale, ki pritičejo njegovemu pronicljivemu britanskemu humorju. Te so sicer poleg obveznih trenutkov s plesom po eni nogi med igranjem flavte in nekaterih manjših odrskih plesnih akrobacij, ki so danes v posebno čast nekomu njegovih let, že dolgo eden od njegovih zaščitnih znakov. Za zaključek rednega dela sta sledili še dve prazgodovinski klasiki z njihovega drugega albuma, “Stand Up” (1969) – “A New Day Yesterday” (v izvedbo slednjega je Ian prek solaže na flavti vpletel tudi motiv iz izjemno priljubljenega, šaljivega inštrumentala “Kelpie”, kateri izvira iz obdobja albuma “Stormwatch”, 1979) ter nepogrešljivi “Nothing Is Easy”, ki je s svojimi poskočnimi ritmi gotovo dobro razgrel tudi tiste, ki so sedeli v zadnjih vrstah. Sledil je 20-minutni odmor v slogu dan današnjih koncertnih nastopov njihovih že pošteno utrujenih prog rockovskih kameradov Yes, ki kot kaže, v dobrem in slabem postaja nekakšna novost tudi koncertnih nastopov Jethro Tull. Ta odmor dokazuje, da tudi oni več ne skrivajo svojih let in vse bolj potrebujejo krajši počitek za regeneracijo svojih pogonskih baterij. Nič na tem svetu ni večnega.
Po koncu odmora med katerim so kot za stavo pošle Tull majice in plakati se je nastop nadaljeval s “For A Thousand Mothers”, še eno predpotopno in “izgubljeno” skladbo s “Stand Up”, sicer Ianovega najljubšega Tull albuma. Pozitivnih presenečenj torej tudi v drugem delu koncerta ni zmanjkalo. Tako sem imel prvič čast v živo slišati tudi “With You There To Help Me”, na nekoliko drugačen način aranžirano in skrajšano izvedbo odlične skladbe z njihovega tretjega, še vedno nerazumljivo spregledanega albuma “Benefit” (1970). Ta je v uvodu vsebovala tudi “We Used To Know”, skrajšano verzijo še enega izmed “Stand Up” standardov. Enega večjih burkaških trenutkov tega večera je predstavljala napoved in tudi izvedba prastare bobnarske klasike “Dharma For One”, izvorno iz prvenca “This Was”, ki je bila pred štirimi desetletji obvezen del njihovih nastopov in trenutek, ko si je dal tedanji bobnar (se pravi Clive Bunker) z dolgo solažo poštenega duška in za kratek čas preusmeril odrsko pozornost z Iana na sebe.
Ian v tem trenutku ni mogel brez tega, da si ne bi na simpatično zbadljiv način (ponovno) privoščil orjaškega bobnarja Doanea Perrya, ki zadnja leta namesto Martina Barreja vse bolj prevzema glavnino šal, ki letijo na račun kakšnega izmed ostalih članov zasedbe. Ian mu je pred izvedbo “prepovedal” pričakovani trenutek za bobnarsko solažo z besedami “češ, da dolge bobnarske solaže v današnjih časih niso več v modi” in da bo ta njegov solo raje sam nadomestil na neki posebni piščali. Ta je po obliki še najbolj spominjala na kako bosansko vodno pipo kakršne prodajajo na Baščaršiji. V resnici je šlo seveda za skrbno pripravljeni humoristični vložek. Ko je Ian začel (neuspešno) improvizirati na omenjeno neugledno piščal iz katere so poleteli prekinjajoči in prehlajeni zvoki, jo je z navideznim gnevom odložil stran in jo pobrisal z odra ter odrske žaromete prepustil Perryu, ki je tako za kratek čas postal glavna “zvezda” večera (kar se med Tull nastopi ponavadi zgodi zelo redko). Osiveli bobnar je demonstriral kratko, a navdušujočo bobnarsko solažo, ki je za nekaj časa spomnila na trenutke iz njihovih pradavnih koncertnih nastopov, ko je imel skoraj vsak član skupine svojo krajšo solo točko (dan danes jo imata ponavadi samo Ian in Martin).
Sledilo je še zadnje presenečenje večera, zelo dobra izvedba folk rock klasike “Heavy Horses” z legendarnega istoimenskega albuma, katera je bila zame nedvomno vrhunec večera. Tu so sicer ponovno prišle na dan vse hibe Ianovega skrhanega vokala. Martinova kitara je bila v ta namen nižje intonirana, zaključnim verzom pa se je rajši odpovedal v korist improvizacije na flavti. O’Hara je delnice, kjer se v originalu nahaja violina, uspešno nadomestil s posebnimi vzorci na klaviaturah. Kljub Ianovim vokalnim preglavicam, je bila ta izvedba “težkih konj” resnično navdušujoča in upam, da bodo Tull na svojih prihodnjih nastopih čim prej dali večji poudarek tudi svojemu folk rockovskemu obdobju, ki vsebuje kopico izmed najboljših del njihove kariere. Reden del nastopa se je počasi bližal svojemu koncu in prišel je čas za izvedbe vseh treh nepogrešljivih Tull klasik brez katerih ne sme miniti noben njihov nastop, čeprav ne dvomim, da bi si jih Ian včasih želel najraje nadomestiti s čim drugim.
Prva izmed njih je bila po pričakovanju nepozabna prog rockovska epska burleska “Thick As A Brick”, tudi tokrat seveda v okrnjeni verziji. Navkljub Ianovim vokalnim zagatam, ta klasika vselej izpade odlično in tako je bilo tudi tokrat z neizbežnimi manjšimi improvizacijami na flavti, kitari in klaviaturah ter duhovitim uvodom na ksilofonu v izvedbi basista Goodiera. Redni del je (prav tako že pričakovano) minil z njegovo “potepuško ekscelenco”, hard rock standardom “Aqualung”, ki je s svojimi udarnimi rifi dobro razgrel tudi tiste, ki so bili sicer večino nastopa pri miru. Lepo je bilo opazovati tudi nenaden izbruh navdušenja s strani mladine v prvi vrsti, ki ni več mogla sedeti na mestu in so šele na zahtevo redarjev “umirili” svoj energični zanos. Mladih obrazov, ki bi jih večina prej pričakovala na kakem alter ali metal koncertu, je bilo ta večer kar nekaj in so služili za uspešno demantacijo trditve, da na koncerte Jethro Tull hodijo samo še sključene sive in razredčene glave srednjih do starejših let.
Edino večje razočaranje nastopa je predstavljal odločno prekratek dodatek s katerim so nam nezlomljivi prog dedki podarili kaj drugega kot svoj največji hit, “Locomotive Breath” in nato po burnih ovacijah na precej rutiniran način odkorakali z odra. Zaključek nastopa je torej minil po zelo predvidljivih notah. Marsikoga je motila tudi vsesplošna rutiniranost nastopa in zaigrani nasmeški ob slovesu, a to je pač neizbežen sestavni del vsake profesionalne zasedbe, ki ima za seboj že 40. let obstoja in tudi Tull pri tem niso nobena izjema. Marsikdo ob tem pozablja, da so ena izmed sila redkih skupin v povesti rock glasbe, ki je brez kakršnekoli prekinitve že štiri desetletja na glasbeni sceni. Upoštevati pa je treba tudi to, da se je nastop zaradi zamude zdel zaznavno krajši kot sicer. Če odmislim grenak priokus, ki ga je povzročila najina zamuda ter prekratek dodatek (ni bilo prvič, da sva naletela na težave pri ogledu nastopa Tull v Italiji; lani jo je v Pordenoneju zagodla strela, ki je prek udarca v glavni kabel prekinila zaključni del nastopa) je bil to vseeno odličen koncert, ki je bil, tako kot se spodobi, odigran na visokem profesionalnem nivoju in ponovno popolnoma drugačen od vseh njihovih nastopov, katere sem si do tedaj ogledal. Odrske projekcije na katerih so se ob vsaki drugi koncertni izvedbi vrteli različni prizori iz njihove bogate zgodovine (ter slike nekdanjih članov) so zbujale neko posebno nostalgijo medtem, ko je tudi sama, umirjena scena koncertnega prizorišča z obširnimi travnatimi površinami zagotavljala zelo dobro vzdušje. Torej, če vse skupaj seštejem bi mi bilo lahko še pošteno žal, če bi v celoti zamudila praznovanje 40. obletnice te čudovite skupine, ki te niti po najhujših zapletih, s svojim nastopom enostavno ne more pustiti na cedilu.
Besedilo: Jethro Tull
