Kraj: Gradec, Avstrija
Datum koncerta: 25.02.2007
Število obiskovalcev: 600
Cena karte: 25 eur
Opazovati gospoda Iana Paicea, popolnoma prepuščenega sproščenemu uživanju ob ponovnemu odkrivanju vseh čarov starih Deep Purple klasik kakšna dva tedna nazaj v Trevisu, je bilo resnično nepozabno. No, vse videno ne seže niti do kolen temu, kar nam je legenda rock godbe, s svojimi Demon’s Eye kolegi, pripravil v nedeljo zvečer, v Gradcu, kjer smo bili vsi navzoči priča čarobnemu večeru, prepolnemu humornih in pogosto igrivih trenutkov, ki so v varnem zavetju popolnoma neobremenjene atmosfere, v nas ponovno prebudili nostalgične občutke. Občutke, ob katerih si človek z zaprtimi očmi sebe živo naslika v nekih pretesnih zvončkastih hlačah, katerih šivi komaj konkurirajo njegovi poskakovali fazi, nekje v prvih vrstah California Jama 74′.
No, da smo vseeno le v avstrijskem Gradcu, nam okoli 20tih začno v glavo vbijati lokalni bojevniki Fiction Play. Gre za trio zanimivih stricev, ki svoje glasbene korenine puščajo nekje na križišču zasedb Radiohead, System Of A Down, Rage Agaist The Machine ter na momente celo Green Day. Vsekakor nepričakovan uvod v večer, od katerega pa so fantje definitivno hoteli čim več iztržiti, kar je bilo moč razbrati predvsem iz vokalistove/kitaristove razposajenosti, saj je bil gospodič globoko v svojem elementu. Podobno velja za njegovo kitarsko igro, s katero je na trenutke res lepo presenetil vse, ki smo tako željo čakali na glavno točko večera. Triu v plus gre šteti tudi kvalitetno vokalno izvedbo, kateri svoj delež so prispevali prav vsi člani zasedbe, poleg kitarista tudi basist in bobnar, ki sta tako lepo skrbela za uravnoteženo glasovno razporeditev. Nastop Fiction Play je bil ravno prav dolg, tako za vse njihove navdušence, ki jih, razen nekaj tesno za mojim hrbtom stoječih mokrih najstnic, ni bilo ravno v izobilju, kot tudi za vse Purple zaljubljence, ki smo zdaj še toliko bolj hrepeneli po pošteni dozi starega dobrega rock & rolla.
Ta je prišla na vrsto deset do devetih, ko cerkveno tišino Orpheuma nenadoma pretrga bučno skandiranje v čast osebkom, ki so se ravnokar pojavili na odru. Kot zadnji se jim je seveda pridružil Ian, ki si je za razliko od Trevisa, tokrat celo vzel čas, ter prijazno nagovoril vse navzoče. Od pričakovani zahvali, ki jo je naslovil na zasedbo Demon’s Eye, se nam je tako v stilu običajnega otoškega humorja že v naprej opravičil za vse morebitne napake, ki jih bo storil tekom večera: “uživajte, tukaj smo med prijatelji in to ni resen špil”! Že v redu Ian… In zažgala je Burn, ki dokončno razkrije podobo tega, kar fantje sami radi imenujejo, deklarirano edini profesionalni Deep Purple tribute band. In samo kakšna podoba je to! Ob pogledu na desno stran odra je namreč treba pošteno napeti oči, kajti zaupati svojim ušesom tokrat ne zadostuje. Ne kitarist na odru ni Ritchie Blackmore, ampak gospod z imenom Steve Curly, ki pa gre v svojem podrobnemu uprizarjanju oz. če hočete imitaciji slavnega kitarista prav v vse možne detajle. Še sama mimika njegovega obraza močno spominja na Ritchijev “posebno topel pogled”, no kar je najpomembnejše Curlyeva kitara zveni božansko. Na drugi strani nas zabava nekakšna pomanjšana Glenn Hughes podoba, stalno gibajoča v ostem ritmu omenjene skladbe, kateri družbo dela samozavestni hammond Michaela Bocherja. Posebno pozornost seveda zasluži vokal Robbya Walsha, zabavnega Irskega gospoda, ki s svojo od Gillana močno sposojeno pozo, vsemu skupaj daje malce smešno podobo. Ko Burn zamenja Ready ‘n’ Willing, celotna zadeva deluje mnogo bolj pristno, kar velja predvsem za Coverdaleovim linijam odlično prilagojen Walshov vokal. Če sta obe uvodni skladbi povsem nepogrešljivi v vsakem še tako “nepredvidljivem” venčku škrlatne družinice, kaj bi potem rekli za Sail Away! Pesem, za katero si nihče od nas niti v najlepših sanjah ni upal prestavljati, da jo bo kdaj slišal v živo, publiko dokončno razvname. Sledi eden zabavnejših trenutkov večera, Lazy, ki nastopajočim ponuja običajen prostor za stresanje vseh svojih “frustracij”. Hammond več kot odlično zapolni praznino, ki jo ustvari odsotnost Gillanovih orglic, ter skladbo še dodatno oboroži s polno mero plesne energije. Odlično, in še enkrat odlično! Ko nas lenobnost s običajnim Blackmore blues zaključkom počasi zapusti, nas na ples vabi deklina z imenom Emaretta. Težko je z besedami opisati občutek, ki ob poslušanju teh že davno pozabljenih Deep Purple skladb prevzame človeka. Še najbolj zadovoljujoč pa je pogled na zadnji del odra, kjer se Paice zabava kot mali otrok, ki je po dolgem času našel svojo najljubšo igračko. Občutek, ki ob dejstvu, da je od sedanjih Deep Purple samo Ian tisti, ki je dejansko sodeloval v “slavnih” Mk1 dneh, popelje do novega čustvenega vrhunca.
Težko pričakovani trenutek, ki se ga večina vokalistov dandanes verjetno raje na široko ogne, nastopi z Child In Time. Lepo izpeljan hammond uvod, sicer bolj kot ne Made In Japan kopija, pobudo počasi prepusti zelo prepričljivemu Walshevemu glasu, ki pa se na koncu vendarle ne loti najvišjih Gillanovih leg. Vsekakor pa trenutek, na katerega je očitno težko čakal Curley. Njegovo ognjevito igranje po vseh teh letih še vedno opozarja na neverjetno širok vpliv samega gospoda v črnem. In nemara bi bil celo sam Ritchie zadovoljen s tem potekom dogodkov, kajti Paice vsekakor je. V to nas prepriča z brezkompromisno odločnost, s katero se v dir za svojim kitarskim kolegom gospod požene. Lep uvod v demonstracijo Ianovega širokega čire čare repertoarja, za katerega si Paice tokrat izbere The Mule, na koncu katere pa nas Walsh spomni, da je od njene zadnje Deep Purple izvedbe, minilo nič manj kot 30 let! Noro, ni kaj. Ko Paice za kratek čas zapusti oder, in se na njegovo mesto ugnezdi Andree Schneider, sicer originalni bobnar zasedbe Demon’s Eye, nam fantje postrežejo z neko močno mistično zadevo, na koncu katere se Curley privlačno poigrava s motivi Griegovega Jutra, s katero fant kasneje pogumno stopi še v Dvorano Gorskega Kralja. Malce izgubljeno, a vseeno zabavno. Kakorkoli že, Paiceov povratek, v obliki The Battle Rages On, napove novo presenečenje, katerega zvok, na račun opazno utrujenega Walshovega vokala, sicer močno trpi. Vendar ni časa za počitek, kajti po mističnem ala Rainbow kitarskemu uvodu, Curley besno zavije naravnost v Mistreated. Jezen Robbyev vokal, katerega interpretacija te Mk3 klasike, atmosfero s močnim čustvovanjem še dodatno začini, ne da slutiti njegovih prejšnjih preglavic, tako kot ne nepričakovanega skoka v Ain’t No Love In The Heart Of The City. Izvirno izpeljan preobrat, ki pa na veliko žalost na račun mlačne izvedbe povsem zvodeni.
Ko Walsh v svojem značilno humornem slogu najavi še trenutek za karaoke, se kompanija, kot da bi nas hotela spomniti še na “nepozabno” Joe Lynn Turner obdobje, zaziblje s Hendrixovo Hey Joe. Fant se tokrat ni hecal, kajti ta lahkotna verzija je gospodom verjetno služila bolj kot krajša zajebancija v slogu Keitha Richardsa. No, pa saj je sam Paice na začetku opozoril, da to ni resen špil! “No ja, resno, ne resno,” pravi Walsh: “ta pesem je za vas, mogoče je še ne poznate”. Seveda ja govora o neki Smoke On The Water, katere zlajnani rif seveda še vedno brez problema obnori veliko večino navzočih. Divji zaključek, po katerem se Ian še enkrat vsem iskreno zahvali. Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da glasno skandiranje pobesnelih jodlarjev, fantom še nikakor ne dovoli zapustiti odra, zato nam gospoda privoščijo še Soldier Of Fortune, s prelepim solom, ki mu je sicer manjkal običajni Ritchijev slide, a nič zato. Izvedba je bila odlična, kar še posebno velja za Robbyev emotivni vokal. Perfektni večer se zaključi z manjših “jamom” na Sweet Home Chicago temo, ki se kmalu prelomi v Black Night, v kateri se fantje ponovno poigravajo s svojimi inštrumenti, ter tako ponovno kažejo svoje neverjetne individualne sposobnosti, učinkovito zlite v kompaktno ter življenja polno glasbeno celoto. Kot nekoč slavni Deep Purple. Osupljivo!
Setlista
The Fiction Play: 1.Bring Back Baby 2.Some People 3.Boy In The Mirror 4.Why?! 5.Trip Of Nature 6.World Of Light 7.A Great Escape Demon’s Eye: 1.Burn 2.Ready ‘n’ Willing 3.Sail Away 4.Lazy 5.Emaretta 6.Child In Time 7.The Mule 8.Grieg Medley 9.The Battle Rages On 10.Mistreated 11.ain’t No Love In The Heart Of The City 12.Hey joe 13.Smoke On The Water 14.Soldier Of Fortune 15.Black Night 16.Perfect Strangers
