Avtor: Rok Klemše
Kraj: SKC / Beograd / Srbija
Datum koncerta: 22.11.2011
Število obiskovalcev: 800
Cena karte: 2,000,00 RSD (cca 20,00€)
Velikani ameriškega power metala Iced Earth so izdali novo ploščo Dystopia, ki jih je vrnila na stare smernice pothrashiranega power metala, znova pa so se prepihale tudi vrste v skupini. Zasedbo je znova zapustil Matt Barlow, na njegovo mesto pa je stopil Stu Block, ki ga poznamo iz kanadske zasedbe Into Eternity. Tokratna turneja se je žal ognila naše države, za najbolj privlačno mesto koncerta pa se je znova izkazala srbska prestolnica. Iced Earth so pred lepo napolnjeno dvorano SKC v samem centru Beograda stopili prvič in odigrali koncert, ki se bo pomnil še dolgo.
Kot prvi je na oder SKCja stopil angleški heavy metal trio Fury UK, ki spada v vedno bolj številne vrste novodobnih heavy metal skupin, ki skuša živeti v duhu osemdesetih in “revivalu” klasičnega heavy metala, kot so Enforcer, White Wizzard, Katana in mnogi drugi. Dvorezni meč zna pri teh zasedbah biti, če živijo le v duhu osemdesetih, svoji verziji heavy metala pa ne dodajo ničesar, kar bi vsaj malo zadišalo po lastni, avtorski noti. V to zanko so se žal ujeli tudi Fury UK, ki so sicer zares besno in v udarnem duhu zavzeli oder SKCja. Fantje oder in publiko obvladajo suvereno, kot stari mački, kitarske linije tečejo kot Bruce Dickinson v spandexu, ritem sekcija pa nažiga kot Halfordov Harley (saj ste zaznali to subtilno gej šalo ne?). Prav tu pa Fury UK spodleti, da bi nadgradili svoj energičen nastop, saj pri vsakem drugem riffu in pri vsaki drugi vokalni liniji doživiš tisti deja-vu občutek, da to si pa že nekje slišal. Trio iz Manchestra se namreč mnogo premočno naslanja na zlata leta NWOBHMa ter zgodnje Iron Maiden in Judas Priest, v lastno skledo pa si je bend pljunil, ko so v tričetrt ure dolg set vrinili bobnarski solo, katerega razlog mi še danes ni povsem znan. Zvenel je namreč kot nekaj, kar bi petletnik zaigral na otroški set bobnov. Fury UK niso bili tako čisto nič posebnega, a mučile so nas že marsikatere skupine, ki niso bile vredne niti imena skupine, zato se je dalo Fury UK za silo poplakniti z Jelenom ali dvema.
A v Beograd smo se tako ali tako pripeljali le zaradi ene stvari (no ja, če odštejemo runde Jelen piva in podkrepitev z burekom in čevapčiči, brez česar si obiska Beograda ne gre niti predstavljati)! Iced Earth jasno! Schaffer in njegovi fantje so po dolgem času tavanja v temi z novo ploščo Dystopia spet našli luč, ki pomeni vrnitev h koreninam zasedbe – torej prvovrstnemu mešanju vplivov Iron Maiden in thrash metala, po čemer so Iced Earth sloveli vse od začetka svoje kariere. Kljub (vnovičnemu) grenkemu slovesu Matta Barlowa, prvega vokala skupine, so Iced Earth z njegovim odhodom in prihodom novega vokalista Stuja Blocka (Into Eternity) očitno le dobili tako prepotrebni zagon, ki so ga potrebovali po dolgočasnem in duhamornem zaključku sage o Schafferjevem liku Set Abominae. Dytopia je spet album poln jeze in agresije na eni strani ter nepozabne melodike in fantastičnih refrenov, ki v trenutku zlezejo pod kožo na drugi. Pričakovanja pred prvo turnejo (spet) osveženih Iced Earth so bila tako izjemno velika. Iced Earth so velik del setliste namenili aktualnemu albumu Dystopia in z naslovnim komadom aktualnega albuma so nas tudi sprejeli med svoje uporniške vrste. Fantje so v prvih trenutkih upravičili velikanska pričakovanja, saj bend tako razpoloženo ni deloval že vsaj od Horror Show turneje! Brent Smedley je po bobnih znova tolkel kot uporniki v Equillibriumu po tiranski oblasti, Jon Schaffer pa je znova natreniral svojo mogočno desnico (le kaj je počel z njo, hehe?), njegova rušilna roka je po strunah znova drgnila kot cunami, prekleto lepo je slišati, da zehanje-povzročujoči The Crucible of Man niti približno ni pomenil zenita skupine. Novi komadi so znova prepojeni z viharno energijo, ki smo je bilo od Iced Earth vajeni v preteklosti, temu primerna pa je tudi energija fantov na odru, ki ni pojenjala vse do konca. Velike zasluge za to pa gre brez dvoma pripisati novemu članu, Stu Blocku, ki je pred koncertom predstavljal manjšo uganko, predvsem je bilo vprašljivo kako se bo obnesel s komadi Barlow ere. A ko je Stu odprl svoje glasilke si zlahka v hipu pozabil, da na odru ne bo več Matta Barlowa. Stu je blestel od prve do zadnje vokalne linije, briljantno odvozil tudi emocionalno najtežje komade, tehnično gledano pa odpihnil vse dvomljivce z globokim baritonom in visokimi falzeti s katerimi prekaša celo Ripperja. Povrh vsega pa je v Iced Earth vrnil lik pravega frontmena, ki bi lahko Ripperja naučil pravega odrskega nastopa. Iced Earth so na krilih Stujevega mladostniškega entuziazma in neusahljivega vrelca leteli visoko, brez nizkega padca. Vrhunski nastop je le že izboljšala odlična setlista v kateri so seveda prevladovale uporniške himne novega albuma, ki so se med publiko že izvrstno prijele in refreni so bili bučno odpeti v naši družbi, Iced Earth pa so z nekaj pravimi cvetkami uspeli osvojiti tudi najbolj zahtevne fene. Naslovi Angel’s Holocaust, epski When the Night Falls in zlovešči Damien govorijo sami zase. Eksplozivni vrhunec pa je koncert brez dvoma dosegel s sedemnajst minutnim potovanjem po Dantejevem Peklu, seveda z epsko klasiko Dante’s Inferno, ki so jo Iced Earth nazadnje igrali v sklopu kultne žive plošče Alive in Athens. Kakšno diabolično potovanje je to bilo! Za konec pa je vroča in srdita srbska publika poskrbela še za unikatni trenutek Iced Earth kariere. Fantje svojega seta niso končali s klasično himno Iced Earth temveč so morali ustreči zahtevam nenasitne publike, ki je hotela še. In za konec smo dobili še My Own Savior!
V distopični družbi Iced Earth tako ni kontrole Big Brotherja, ni totalitarne represije, ni pranja možganov, ni odvisnosti od tehnologije in ni občutka, da je človeško življenje vredno le toliko, kot mu to prizna distopična oblast. Ne! V državi Iced Earth so pomembni le žagajoči riffi, fenomenalni in nepozabni refreni ter topovska ritem sekcija, še posebno pa vsak posameznik na odru in vsak posameznik, ki je pod odrom dodobra namučil vrat na enem najboljših koncertov moje “koncertne kariere.” “Remember, remember the 23rd of November” bo še dolgo odzvanjal v glavah vseh prisotnih na beograjskem koncertu.
fotografije: Aleš Podbrežnik in Matjaž Šter (skrajna spodnja desna slika v galeriji)
Setlista
1.Dystopia 2.Angels Holocaust 3.Slave to the Dark 4.V 5.Stand Alone 6.When the Night Falls 7.Damien 8.Dark City 9.The Hunter 10.Anthem 11.Declaration Day 12.Watching Over Me —dodatek I.— 13.Dante’s Inferno 14.Iced Earth —dodatek II.— 15.My Own Savior
Galerija slik
