Kraj: Ljubljana, Cankarjev Dom
Datum koncerta: 08.10.2007
Število obiskovalcev: 1500
Cena karte: 25 do 35 EUR
Indexi so bili v šestdesetih in sedemdesetih ena najpopularnejših skupin v bivši skupni državi, zato sploh ni presenetljivo, da je njihov povratek na odre pomenil velik dogodek za vse ljubitelje njihove glasbe. Sicer so Indexi leta 1999 že imeli povratek, a takrat takšne evforije ni bio. Ko so želeli izdati album Kameni Cvijetovi, so imeli veliko težav, da so dobili založbo, saj praktično nobene velike založbe njihov povratek ni zanimal. A ko sta svet zapustila Davorin Popović in Slobodan A. Kovačević, se je položaj spremenil. Indexi so, kot se to mnogokrat zgodi, po smrti dveh članov spet naenkrat postali atrakcija za vse Jugo nostalgike.
Indexi se na odre vračajo le z enim izvirnim članom (ki na Kameni Cvijetovi ni sodeloval), Fadilom Redžićem, dolgoletnim basistom. Nekako se moram vprašati, če je brez Davorina Popovića, ki je bil “glas” zasedbe in eden najbolj prepoznavnih dejavnikov, sploh smotrno nadaljevati. Popović sicer ni veliko sodeloval pri skladanju, a je bil za Indexe zvokovno približno tako pomemben kot Freddie Mercury za Queen ali Jim Morrison za The Doors. Osebno menim, da se Davorina ne da zamenjati. A očitno se mnogi drugi s tem ne bi strinjali. Preostali Indexi so se odločili, da vrzel, ki je nastala, ko je odšel Davorin, zapolnijo s smetano “šlager” pevcev iz bivše Jugoslavije. Sam sem precej bolj pristaš Indexovih progresivnih skladb, zato sem vedel, da ta poteza ne more pomeniti nič dobrega. Prav tako sem videl nastop, ki so ga Indexi pred nekaj časa odigrali v Zagrebu in vedel sem, da bo koncert v Cankarjevem domu vse prej kot poslastica za ljubitelje bolj umetniško naravnane glasbe, temveč da bo na sporedu precej bolj popularen in upal bi si tudi trditi komercialen spored. Že sama imena vokalistov nazorno pričajo o tem, da so želeli “Indexi” uprizoriti nekaj kar bi pritegnilo čim večje število poslušalcev: Hari Mata Hari, Zoran Predin, Aki Rahimovski, Branko Đurič, Željko Bebek, Tifa, Saša Lošič, Vlado Kreslin, Giuliano, Dado Topič, Toni Cetinski in ostali. Večina teh vokalistov je tako nadležnih, da me je kar groza, da bi jih asociiral s skupino, ki je z Modro Rijeko ustvarila enega najlepših albumov v bivši Jugoslaviji.
Na srečo je vtis nekoliko popravila kopica bivših članov zasedbe, ki jih osebno še vedno štejem med boljše v poslu. Legendarnemu basistu Fadilu Redžiću so se pridružile še nekatere legende kot so: Kornelije Kovač (Korni Grupa), izvrsten skladatelj in klaviaturist Ranko Rihtman, Nenead Jurin, Miroslav Šaranović ter še nekakteri manj opazni člani.
Glede na to, da so bile Indexi popularni že pred štiridesetimi leti, sestava občinstva ni bila presenetljiva. Na koncert so prišli predvsem pripadniki “stare garde”, bilo pa je tudi nekaj mlajših ljubiteljev, ki so iz takih ali drugačnih razlogov prišli vzpodbujati legendarno zasedbo (sumim, da jih je kar nekaj prišlo vzpodbujati Giuliana).
Koncert se je začel s prvim vrhuncem koncerta, s pesmijo Plima, ki jo je zapel Željko Bebek (Bijelo Dugme). Pričakoval sem, da njegov hripav vokal ne bo ustrezal, a ja delovalo presenetljivo dobro. Sledil je nastop Zorana Predina, ki je deloval tudi kot neke vrste moderator. Tudi on je solidno opravil svojo nalogo. Začetek koncerta je bil kar obetaven. Naslednji dve skladbi (na eni je pel Branko Đurić) sta že prikazali drugačno sliko, saj je šlo za bolj komercialni zadevi, a še vseeno je bilo prebavljivo. Tudi Sarajevska Kiša, ki jo zapel Tarik Filipović (voditelj hrvaškega Milijonarja), je bila solidna, čeprav že precej šansonska. Tudi Tifa je pesem Krivac Si Ti odpel na nivoju, vendar je standard vedno bolj upadal. Skladbe so postajale vedno bolj komercialne, pevci pa vedno bolj neprimerni. Vrhunec te neprimernosti je bil, ko sta Jutro Če Promijeniti Sve odpela Saša Lošić in Vlado Kreslin. Sam Kreslin me ne bi tako zelo motil, a Lošić preprosto ni primeren za glasbo Indexov. Naj ostane pri svojih solzavih baladah, da bomo vsi bolj srečni. Standard se je spet nekoliko zvišal, ko se je na oder vrnil Bebek z Negdje Na Kraju U Zatišju. Sledila je osladna Ti Si Mi Bila Naj, Naj, vtis pa sta popravila Halid Bešlič in zanimiva, arabsko obarvana skladba Snijeg Pade Na Behar Na Voče, ki je predelava tradicionalne sevdalinke (muslimanska ljubezenska pesem). Potem pa je šel koncert k vragu. Dado Topič je s svojim prisiljeno rockersko pojavo in hripavim glasom prikazal svojo neprimernost za tovrstno pop glasbo, Giuliano je sicer očaral občinstvo (še posebje ženski del), a me je s svojim jokavim (in umetno opernim) glasom skoraj prisilil, da bi si v ušesa zatlačil robec. Na koncu me je vendarle presenetil Toni Cetinski, ki je kar dobro odpel Da Sam Ja Netko. Po huronskem aplavzu je sledil dodatek, ki pa se je meni zdel nesmiselen, saj so igrali skladbe, ki so že bile odigrane. Na odru so stali vsi, ki so na koncertu sodelovali (razen Kornelija Kovača, ki je čudežno izginil) in prepevali, ploskali, ali le strmeli v zrak.
Namen konceta je bil že od vsega začetka jasen. Šlo je za velik spektakel, kjer so se vokalisti menjevali kot po tekočem traku in tako poskrbeli, da je bilo občinstvo ves čas zaposleno z opazovanjem velikih zvezd. Eden za drugim so estradniki doživeli velike aplavze in bolj osladen je bil pevec, bolj je občinstvo norelo. Še posebej je to bilo opazno pri “lepem” Giulianu, kjer se ženske niso mogle več zadržati. Taka obsedenost z zvezdništvom na koncertu tako pomembne skupine še dodatno uniči kredibilnost, ki bi si jo Indexi s tem koncertom lahko povrnili (če bi se ga lotili na drugačen način) in ki so si jo skozi leta pridobili. Tudi inštrumentalisti so se mnogokrat izmenjali, saj je nastopalo kar precej klaviaturistov, na basu sta se izmenjevala oba Redžiča, tudi bobnarja sta bila dva, le kitarist je bil venomer isti.
Prav tako so bili zanimivi (in ne preveč presenetljivi) odzivi občinstva. Tiste pesmi, ki so imele večjo umetniško vrednost in so bile nekoliko manj melodične, so doživele precej bolj hladne reakcije od tistih bolj udarnih. Bolj neumna so bila besedila, bolj je občinstvo prepevalo zraven. Skladbe, ki so bile bolj zanimive, na primer Snijega Pada ter Plima pa nekako niso imele podobnega učinka. Opazilo se je, da je precej entuziastov, ki so tudi ob teh zadevah precej uživali, a so bili v manjšini. Pesmi s skrajno neumnimi besedili (kot Ti si mi bila naj, naj) pa so bile sprejete s huronskim aplavzom.
Če že tako zavzeto godrnjam, bom rekel še nekaj o ljubljanskem županu. Moti me, da se v glasbo meša politika. Moti me, da se koncert ustavi, da lahko ljubljanski “boter” pove par besed in blagoslovi ta veličasten dogodek, do katerega brez njega sploh ne bi prišlo. In moti me odziv občinstva, ki je ob vsaki omembi gospoda Jankoviča histerično ploskalo in vriskalo. Resda je župan bil častni pokrovitelj koncerta, a ljudem se ne bi bilo treba obnašati kot ovce, ki morajo slediti svojemu pastirju (ki je razkopal pol Ljubljane).
Morda je bil moj opis koncerta precej negativen, a to je predvsem zato, ker mi ta skupina in še posebej album Modra Rijeka veliko pomeni. Čeprav sem pričakoval, da bom doživel podoben repertoar, sem vendarle upal, da bodo odigrali še nekaj več boljših oziroma zanimivejših skladb. Pri parih komadih, ki so mi sicer drugače precej všeč, so pa vtis pokvarili precej slabi in preveč moderni aranžmaji. Najbolj moteči pa so tako ali tako bili vokalisti (razen nekaterih izjem), saj se Davorina Popovića in njegovega edinstvenega glasa ne da zamenjati z nekim pocukranim estradnikom. Svoje naloge so dobro opravili Željko Bebek, Halid Bešlić, Zoran Predin in (presenetljivo) Toni Cetinski, ki so kar dobro nadomestili Popovića, medtem ko so ostali “lepotci” Popovićeve pesmi popačili in omadeževali, še posebej Giuliano, ki je refrene skušal odpeti v opernem slogu (in trikrat bolj glasno kot prej). Kreslinov vokal je preveč robat za Popovićev prefinjen slog, podobno bi lahko rekli tudi za Dada Topiča, čigar glas je vedno bolj robat in ustrezen za hard rock. Torej, kaj naj še rečem. Pevci so večinoma bili neprimerni, glasba pa je bila sicer zelo dobro in korektno odigrana. Na žalost ni bilo nekih velikih presežkov, bilo je le par zanimivih inštrumentalnih delov na klavirju, orglah in kitari. Vrhunca zame osebno sta bila Plima in arabsko obarvana Snijega Pada… Za razliko od Leb I sol, ki so se s prvo polovico koncerta vendarle poklonili tudi svojemu progresivnemu obobju, Indexi tega niso storili. Res je, da so Leb I Sol takšno glasbo ustvarjali dlje časa, a bi tudi Indexi lahko bili bolj ponosni na nekatere svoje art rock presežke. Indexi so poskrbeli za dobro “ljudsko” zabavo, a pustili slab umetniški vtis.
Besedilo in fotografije: Rok Podgrajšek
Setlista
1. Plima
2. Pružam ruke
3. U jednim plavim očima
4. Ispijmo zlatni pehar
5. Sarajevska kiša
6. Krivac si ti
7. Jutro če promijeniti sve
8. Žute dunje
9. Budi kao more
10. Sve ove godine
11. Predaj se srce
12. Negdje na kraju, u zatišju
13. Ti si mi bila naj, naj
14. Snijeg pada na behar na voče
15. Svijet u kome živim
16. Pjesma za Davora
17. Bacila je sve niz rijeku
18. Sanjam
19. Balada
20. Da sam ja netko
dodatek:
21. Svijet u kome živim (refren)
22. Bacila je sve niz rijeku
23. Ti si mi bila naj, naj
Galerija slik
